Tiskane izdaje
Slovenska in evropska energetika sta v krizi, zato iščeta možnosti za prestrukturiranje. Pri tem pa se morajo slovenski igralci zavedati, da je energetika globalni posel, kjer ni več prostora za parcialne in lokalne interese.
Če se podjetja ne bodo optimizirala, bodo lahek plen tuje konkurence, ki z velikimi koraki vstopa na naš trg.
Kako se slovenska energetika prilagaja razmeram na trgih, nizkim cenam elektrike, strukturnim spremembam, ki sicer trajajo že nekaj časa?
Slovenska energetika v letih 2008 in 2009 ni bila toliko prizadeta kot preostalo gospodarstvo, ampak je nekaj časa še normalno delovala. Kasneje pa je kriza povzročila, da so se nekateri premiki zgodili tudi v energetiki. Predvsem se je bistveno bolj povečal delež obnovljivih virov, kot je bilo pričakovano. Po moji presoji zato, ker so se investitorji, ki so prej vlagali v nepremičnine, industrijo in druga področja, zaradi krize umaknili in ocenili, da obnovljivi viri sicer ne prinašajo bogatega donosa, je pa ta dolgoročno stabilen. Zato smo bili v letih 2009 in 2010 priča izrazitemu bumu investicij v obnovljive vire.
Ki pa je bil izdatno subvencioniran.
Seveda. Posledica te zgodbe je problem, ki ni nastal samo v Sloveniji, ampak tudi v drugih državah, denimo v Nemčiji, Španiji, Italiji. V želji po povečanju obnovljivih virov niso postavili zgornjih mej, torej količinske kapice na vrhu vseh teh investicij. Povečanje deleža energije iz obnovljivih virov je v kombinaciji z gospodarsko krizo, zaradi katere se je zmanjšala poraba električne energije, in bolj učinkovite izrabe energije pripeljalo do presežka električne energije na evropskem trgu. Logična posledica je, da se je cena začela nižati in da se je znižala do točke, kjer smo zdaj. Potem ko se je pred dvema, tremi leti cena za megavatno uro gibala okoli 60 evrov, je zdaj v Nemčiji okoli 30 evrov, kar pa je že na meji rentabilnosti variabilnih stroškov klasičnih elektrarn ali celo pod to mejo.
V katero smer naj bi to šlo?
Klasične energetike, kot smo jo poznali do zdaj, ne bo več. Zaradi velike proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov bo treba imeti zelo fleksibilne in dinamične proizvodne vire, kot so klasične plinske elektrarne oziroma hidroelektrarne, ki se lahko ob pomanjkanju vetra ali sonca hitro vključijo v sistem. Poleg tega se bo gradilo hranilnike energije, razvijajo se bo pametna omrežja, ki bodo bolj učinkovito distribuirala električno energijo in ustvarjala dodatne prihranke energije.
Evropa je izredno odvisna od primarnih virov energije, saj premog v glavnem uvaža, podobno je z nuklearnim gorivom, ki ga večinoma kupuje. Skratka, zelo je odvisna od uvoza primarnih energentov, ima precej izkoriščen hidropotencial in ima veliko število drugih obnovljivih virov.
Prednosti Evrope pa sta izredno dobro električno omrežje in energetska infrastruktura, poleg tega ima najboljšo avtomobilsko industrijo. Če pogledamo Francijo in Nemčijo, ki imata najbolje razviti ti dve panogi, vidimo, da je to idealna kombinacija v konkurenčnem boju proti azijskim državam, Bližnjemu vzhodu, Rusiji in Ameriki. Z večanjem obnovljivih virov se zmanjšuje odvisnost Evrope od primarnih virov in povečuje konkurenčnost evropskega gospodarstva.
Koliko časa bodo morali biti obnovljivi viri še subvencionirani?
Težava je, ker vse države po tihem razmišljajo o tem, kako se izogniti subvencioniranju, vendar pa morajo spoštovati dane zaveze. Tako mora Slovenija za obnovljive vire nameniti približno 150 milijonov evrov na leto, kar pomeni več kot dve milijardi obveznosti v obdobju petnajstih let, kolikor trajajo subvencije. Za ta denar imamo na razpolago okoli 300 megavatov inštalirane moči, predvsem iz sončne energije. Po drugi strani pa je 600 megavatov inštalirane moči v Teš 6 stalo slabo poldrugo milijardo evrov. Če k tej številki prištejemo še variabilne stroške obratovanja v primerljivem obdobju, pridemo do podobnega zneska, vendar za 600 megavatov inštalirane moči. To je lahko tudi ena izmed primerjav, preden potegnemo odločitev, kaj je dobro in kaj slabo.
Precej evropskih držav hoče primanjkljaj prihodkov iz klasičnih termoelektrarn, ki je nastal z znižanjem tržne prodajne cene v Evropi, nekako nadoknaditi. To rešujejo z uvedbo tako imenovanih CRM-mehanizmov. V elektroenergetskem sistemu morajo namreč obstajati določene elektrarne v rezervi, ki se aktivirajo takrat, ko zmanjka elektrike iz obnovljivih virov. Države so se tega problema lotile na različne načine. Ene, na primer Španija, Italija, Grčija, so nekatere mehanizme že uvedle, druge, kot Nemčija, Francija, Anglija in tudi Slovenija, jih še proučujejo. Uvedba tega mehanizma pa pomeni na koncu dodatek k ceni na položnici za elektriko.
Vedeti moramo, da na za nas »referenčnem« nemškem trgu vlada precejšnja cenovna anomalija. Po eni strani je tržna cena megavatne ure na leipziški borzi nekaj nad 30 evrov, po drugi strani pa mora zanjo nemški odjemalec plačati od 270 do 300 evrov. Če pogledamo razmerje med »tržno ceno« električne energije in vsemi drugimi stroški, ki sestavljajo končno prodajno ceno, ugotovimo, da je tržna cena samo 15 odstotkov celotne cene. To razmerje se je zadnja leta bistveno spreminjalo v korist fiksnih stroškov, ki bremenijo končno ceno električne energije. Ob uvedbi trga je bilo to razmerje nekako 50 : 50. Pri nas je nekoliko drugačno, in sicer se borzna cena za pasovno energijo giblje nekaj nad 40 evrov za megavatno uro, gospodinjstvo pa z vsemi dajatvami za megavatno uro plača nekaj nad 100 evrov. Razlika med borzno ceno in tisto, ki jo plača odjemalec, pove, da je vpliv trga pri oblikovanju končne cene za porabnika minimalen.
Pred petnajstimi leti oziroma pred uvedbo trga z električno energijo v Evropi je imela vsaka država svoj, razmeroma zaprt sistem z interno ceno, ki je bila rezultat miksa različnih proizvodnih enot in njihove amortiziranosti. Italija je tako imela izredno drago električno energijo, ker je ta bazirala na dragih plinskih oziroma naftnih elektrarnah, Avstrija pa bistveno cenejšo, saj je imela na razpolago veliko električne energije iz hidroelektrarn. Vsaka država je bila z vidika preskrbe z električno energijo samozadostna. Izmenjava med posameznimi trgi oziroma državami je potekala samo v primeru presežkov in primanjkljajev, torej nekje v rangu od 5 do 10 odstotkov porabljene energije. Če je imel neki sistem velike presežke, jih je prodal sosednjim po kakršnikoli ceni, saj je bilo to bolje, kakor to energijo preliti oziroma spustiti v nič. Če pa je iz sistema izpadel kakšen velik proizvodni objekt, kot na primer nuklearna elektrarna v Krškem ali kakšen od blokov v Šoštanju, je bilo treba manjkajočo energijo kupiti po vsaki ceni, torej bistveno višji.
Potem se je z uvedbo prostega trga Evropa odločila, da panogo razdeli na sistemske storitve, omrežnino, in tržno dejavnost, torej prodajo elektrike. S tem so se razdelili tudi stroški v strukturi cene električne energije. V prvi fazi je bilo to razmerje, kot sem že omenil, približno 50 : 50. Kasneje pa se je tržni del začel obnašati tržno in je svoje poslovanje povsem optimiral, zato so se cene še nekoliko znižale. K temu so pripomogli tudi tržni presežki z uvedbo obnovljivih virov. Razmere na tako imenovanem reguliranem delu pa temu na žalost niso sledile, saj se je zaradi takšnih in drugačnih razlogov ta del povečeval. Zato smo spet prišli do razmerja, da je na slovenski položnici le 30 odstotkov tržne cene, 70 odstotkov pa reguliranih.
Kako bo na evropski prostor vplivala ugasnitev nemških jedrskih elektrarn čez dve leti?
Menim, da to ne bo bistveno vplivalo na spremembo cene električne energije. V Evropi imamo na energetskem področju dve vodilni državi, ki imata popolnoma drugačen pristop. To sta Francija in Nemčija. Francoska energetika bazira predvsem na jedrski tehnologiji, nemška pa predvsem na premogovni. Nemčija ima zaradi velike količine obnovljivih virov konzervirano precejšnje število klasičnih termoelektrarn. Te so še vedno na voljo in lahko v določenem času ponovno začnejo proizvajati električno energijo. Zato ugasnitev nuklearnih objektov v Nemčiji zanjo ne bo pomenila večjih težav pri preskrbi z električno energijo in posledično spremembe cene. Nasprotno, mislim da so to naredili zavestno, saj so tako dali prednost domačemu energentu.
Z okoljskega stališča pa to ni najbolj optimalno.
Nemčija namesto nuklearne energije daje poudarek obnovljivim virom, s čimer kompenzira ogljični odtis. Ima presežke inštaliranih moči v fotovoltaiki in v vetrnih elektrarnah. Zaradi tega morajo spremeniti strukturo proizvodnje, ker nuklearke niso primerne za hitre spremembe količine proizvodnje, ki jih sistem z veliko obnovljivimi viri potrebuje. Poleg tega so vodilni v svetu pri uvajanju čistejših premogovnih tehnologij, kot je zajemanje in shranjevanje izstopnih plinov.
Se pravi, to ne bo vplivalo na ceno elektrike na trgu?
Tu moramo biti dosledni. Z uvedbo CRM-mehanizma se tržna cena ne bo bistveno spremenila, se pa bo zaradi tega spremenila končna cena električne energije. CRM-mehanizem bo nov element na drugi strani enačbe, se pravi v reguliranem delu. Na povišanje cene elektrike na prostem trgu v Evropi lahko vpliva le bistveno povečano povpraševanje po njej.
Kaj bi lahko spodbudilo takšno povpraševanje?
Na primer množični prehod na električne avtomobile. Treba pa je vedeti, da se v energetiki nič ne zgodi zelo hitro – če smo zadnjih šest let spremljali padce cen elektrike, bomo priča tudi počasnemu dvigu. Največja nevarnost je v tem, da se v zdajšnjih razmerah na trgu tako rekoč nobena investicija v proizvodne vire dolgoročna ne izplača. Zdaj smo vsi ujetniki razmišljanja na podlagi današnjih cen, nihče pa noče gledati v prihodnost, četudi bi makroekonomski kazalci kazali, da se bo tudi klasične objekte splačalo graditi oziroma bodo dolgoročno rentabilni. Ko pa bo to vidno v praksi, bo na žalost že prepozno, saj gradnja elektrarn traja zelo dolgo, najmanj tri in tudi več kot deset let.
Slovenija je že dolgo brez energetskega koncepta. Kje so ovire, da ne dobimo nekega takega dokumenta? So interesi tako različni, so panoge znotraj energetike tako različne, da ne najdejo skupnega jezika?
Vsi se strinjamo, da je treba narediti koncept, ampak tu se zgodba konča. Energetika je globalen posel, ni lokalna stvar. Pri nas pa je vse preveč parcialnih interesov, ki ne gredo skupaj, se tepejo. Koncept bi moral biti zelo enostaven in zelo kratek. Vsekakor pa se strinjam, da bi to bil nujen dokument in dobiti bi ga morali čim prej.
Kaj vas je vodilo, da ste skupaj z Aleksandrom Mervarjem in Karlom Peršoljo spisali neki strateški dokument in ga predali predsedniku vlade?
Ker smo vsi trije že dolgo v energetiki in smo želeli podati svoj pogled na stanje energetike, kako bi lahko bistveno izboljšali delovanje celotnega sistema, ekonomsko in tehnično. Izdelek je bil narejen z najboljšimi nameni za celotno slovensko energetiko.
Ste ga pripravili na lastno pobudo?
Da, na žalost pa se je kasneje zgodba ustavila.
Andrej Ribič z Elektra Ljubljana je v Sobotni prilogi Dela zelo kritiziral ta dokument, da je preveč vsega in o vsem, da je bil narejen napol v tajnosti ...
Prav tam ni preveč vsega. Po mojem mnenju je imel dokument dober koncept, ne rečem pa, da se ga ne bi dalo bolje narediti. Mislim tudi, da način, kako je bil predan naprej in potem voden, ni bil pravi. Doživel pa je napade predvsem z nekaterih strani, ki branijo svoje pozicije, eden izmed teh je tudi Andrej Ribič. Izhajali smo iz tega, da energetiko, ki je počasi izgubljala rezerve, spet postavimo na neko raven, ki omogoča normalno preživetje, ki omogoča sprejemljive cene za odjemalce in nadaljnji razvoj proizvajalcem.
Slovensko elektrogospodarstvo je majhno, recimo na ravni energetike mesta München, kjer vse ureja eno mestno podjetje. Mi pa imamo dve proizvodni podjetji, pet distribucijskih podjetij, sedem dobaviteljev itn. Obstajajo zgodovinski razlogi, zakaj je do tega prišlo, in tudi časi so bili takšni, da se je s takim načinom delovanja dalo živeti. Zaostrene razmere na energetskem področju pa takega razmišljanja ne dopuščajo več. Vodilo tega dokumenta je bilo predvsem, da energetski sistem v ekonomskem smislu ne deluje optimalno. Če hočemo postati konkurenčni, da bodo lahko slovenski odjemalci uživali sadove izboljšanih razmer v energetiki, moramo nujno narediti korake tudi v to smer. Prepričan sem, da je bolje, da se izboljšamo sami, kot pa da nam drugi povedo, kaj moramo narediti.
Kaj moramo narediti?
Precej. Treba je upoštevati cene na trgu in temu prilagoditi strukturo našega dela v prihodnje. Trenutno nam meja z Avstrijo drži ceno elektrike pri 40 evrih za megavatno uro. Kaj pa, če pade na 30 evrov? Trenutno so samo Dravske elektrarne pod to proizvodno ceno in morda še krška nuklearka. Na naš trg je vstopil hrvaški HEP, ki je resen konkurent, ker ima proizvodno ceno zelo nizko. Na drugi strani imamo pet domačih dobaviteljev, ki so daleč premajhni za resno konkuriranje na trgu. Poleg tega nimajo svojih lastnih virov, ampak so odvisni od enega dobavitelja. Tudi združitev celjskega in gorenjskega elektropodjetja ni rešitev, ker še vedno nimajo nabavne linije. Petrol, Gen I in Holding slovenske elektrarne so edini, ki lahko konkurirajo tujim proizvodnim virom, ker imajo mednarodno mrežo nabavnih virov.
Vendar holding nima prodaje na drobno.
Nima, oziroma ima je nekaj malega.
Zakaj ne? Nekaj časa se je govorilo, da bo kupil enega ali več ponudnikov elektrike?
Ne vem. Marsikaj bi bilo smiselno narediti. In v tem duhu je bil naš dokument tudi napisan.
Če detektirava ključne interese: se pravi, eno so distribucijska podjetja, za njimi tudi sindikati, ki ščitijo svoje število zaposlenih …
Pri tem dokumentu sem pričakoval največje nasprotovanje sindikatov, pa ga ni bilo. Oglasili so se samo tisti z lokalnimi interesi. Kar pomeni, da je slovenska energetika preveč lokalno usmerjena.
Kaj pa združevanje stebrov?
So argumenti za in proti. Sam menim, da bi bil slovenski sistem bolj optimalen, če bi bila proizvodnja združena. Naj ponazorim s primerom iz življenja. Dva stebra lahko vidimo kot dva zakonca, saj ju veže skupen lastnik. Od teh dveh zakoncev pa ima eden 10 tisoč kredita in drugi 10 tisoč depozita, naloženega na banki. Vprašam vas, ali je to optimum za družino?
Pri tem pride na dan očitek, da bi en steber moral plačeval za zablode drugega.
Ne govorim o tem, kdo je naredil napako. Mi se vse preveč ukvarjamo s preteklostjo. Ne rečem, da je ne smemo počistiti in ugotoviti krivca, vendar se moramo predvsem osredotočiti na prihodnost in poiskati rešitve, ki nam bodo vsem prinašale koristi. Tudi nuklearke ni zgradila občina Krško, ampak sta jo zgradili Slovenija in Hrvaška v sklopu takratne Jugoslavije, saj je bil energetski objekt prevelik samo za eno državo. Tudi šestega bloka ne bi smela graditi samo Šaleška dolina, ker je to ekonomsko prevelik zalogaj. Zato govorim, da energetika ne glede na lokalne zgodbe ne more biti igračka v rokah neke lokalne scene.
Po drugi strani pa slovenska energetika ni naredila nič v tujini, čeprav imamo izvrstne strokovnjake. Imamo izredne strokovnjake na področju klasičnih termoelektrarn v Šoštanju in Velenju, kjer so ekipe, ki bi lahko šle na trg v tujino. Imamo oziroma imeli smo odlične gradbene ekipe, ki znajo graditi hidroelektrarne. Tudi nuklearno znanje je na zavidljivi ravni. Namesto da bi se usmerili navzven in zaslužili kakšen evro tudi v tujini, pa je slovenska energetika raje svoj kruh vrtela v svojem kotličku. Dejansko je vse, karkoli delamo v slovenski energetiki, premetavanje z enega kupa na drugega.
Vmes pa kdo kje kaj zasluži …
Po mojem mnenju je bistveno, da mora slovenska energetika povečati obseg delovanja in prinesti denar iz tujine, ne pa ostati osredotočena samo na slovenske projekte. Elektrarne na srednji in spodnji Savi so tak primer. Gradimo jih po bistveno previsoki ceni.
Še za en Teš 6 denarja je šlo.
Tega si ne bi upal trditi, vendar pa pri tej ceni električne energije ta investicijska vrednost ne bo odplačala teh elektrarn.
Zakaj je na naš mali trg vstopil nemški velikan RWE?
Ne bi jih podcenjeval. Prodaja končnim odjemalcem v Sloveniji je samo del zgodbe, ki je še niso predstavili v celoti. Imajo nekatere presežke proizvodnih virov in prav zato sklepam, da iščejo nove odjemalce. To je lahko nevarno za Slovenijo, kajti Holding in Gen Energija ne bosta mogla konkurirati s prodajno ceno, ki jo bo RWE lahko ponudil. Potem smo lahek plen.
Ali se zanimajo za nakup enega ali obeh stebrov?
So konstantno navzoči na tem področju in verjetno je njihov cilj bolj proizvodnja, pa tudi kakšen prodajalec na drobno.
Je možno, da bi oni kupili delež v Genu I, ki ga Petrol prodaja?
Ne vem, možno je.
Trdite, da Petrol Energetika nima ničesar z Genom I, v katerem Petrol zdaj prodaja polovični delež …
Za Petrol je Gen I, kolikor je meni znano, samo finančna naložba in nič drugega.
Zakaj pa se potem zdaj prodaja?
To je odločitev poslovodstva.
Tudi vi ste bili med kandidati za predsednika uprave Gen Energije. Naskok ni uspel, ker …?
So drugi pač boljši oziroma so imeli boljši program. Nadzorni svet se je odločil, kot se je odločil.
Trije podpisniki strategije ste menda blizu SMC.
Sam nisem bil nikoli v politiki.
Ne v, ampak blizu.
Poznam marsikoga tudi iz drugih političnih opcij, nikoli pa nisem bil član nobene stranke.
Je naprodaj tudi Petrol Energetika?
Kolikor vem, za zdaj ne.
Enkrat je bilo navrženo, da Petrol prodaja tako polovični delež v Genu I kot svojo družbo Petrol Energetika.
To morate vprašati koga drugega, zaenkrat delamo v skladu s cilji in potrjenim srednjeročnim načrtom.
Bi bilo zanimivo za RWE kupiti HSE ali Gen Energijo ali pa oboje?
Nisem v njihovi koži, da bi o tem razmišljal, verjetno pa bi se kakšen del teh podjetij dobro vklapljal v reševanje njihovih problemov.
Kolikor vem, je RWE tako rekoč naredil skrbni pregled Teša. Je to normalno, da se skrivnosti odprejo konkurenci?
Nisem seznanjen s podrobnostmi, vendar bi se sam vprašal o smotrnosti take odločitve.
Najbrž jih je zanimalo, kako globoko so zabredli.
Z motivi za to početje nisem seznanjen.
Če se Petrol umika iz naložbe v Gen I, ali bi Petrol Energetika prevzela kakšnega manjšega prodajalca?
Ne vem, verjetno bi.
Delate kaj v tej smeri?
Za zdaj ne, vendar bi bilo smiselno to narediti, če bi si s tem izboljšali strukturo proizvodnih virov.
Kje pa nabavlja Petrol?
Po vsej Evropi, od 70 do 80 odstotkov elektrike za naše odjemalce kupimo na tujih trgih.
Tam, kjer je hidrologija močna?
Ni nujno. Potrebujemo konstanten, zanesljiv in cenovno ugoden vir. Proizvodne vire pač kupujemo, ker nimamo dovolj lastnih. Smo pa zato bolj fleksibilni, toda po drugi strani tudi bolj odvisni od cenovnih nihanj. Zato moramo znati hitro reagirati.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
