Intervju s Peranom Boškovićem: »Če bi vzel denar, cerkev ne bi imela fresk«

Paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani je sklenil, da bo javno povedal svojo plat zgodbe.

Objavljeno
06. december 2015 14.26
Nina Krajčinović
Nina Krajčinović
Proti Peranu Boškoviću, parohu Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani, poteka sodna preiskava zaradi domnevnega oškodovanja cerkve in domnevne odtujitve 800.000 evrov zbranih sredstev za gradnjo kulturno-pastoralnega centra ob pravoslavni cerkvi. Ovadbo je leta 2011 podal na okrajno sodišče duhovnik Željko Lubarda, ki je Boškovića po njegovi razrešitvi istega leta za kratek čas nadomestil na mestu starešine. Zdaj je Bošković sklenil, da bo javno povedal svojo plat zgodbe.

V Ljubljano ste prišli za paroha v osemdesetih.

Res je, tukaj sem že 32 let in ko sem takrat prišel v to cerkev, v kateri sediva tudi danes, sem videl eno samo žalost. V cerkvi ni bilo niti ene freske, niti ene vredne ikone, njena zunanjost je bila v obupnem stanju, nič boljši niso bili odnosi med našimi ljudmi. Takoj sem se lotil obnove in že leta 1985 smo začeli priprave za dekoriranje cerkve s freskami. V dvanajstih letih smo poslikali dva tisoč kvadratnih metrov površin. V dvajsetih letih smo dokončali vse poslikave, popravili streho, uredili fasado, ogrevanje, salon, učilnico za verouk in nove zvonove, v vse skupaj pa smo vložili ogromno denarja, ki smo ga zbrali sami, s pomočjo podjetij, ministrstva za kulturo, ljubljanske mestne občine in seveda naših vernikov.

Ste si v tem času kupili kakšno nepremičnino?

Z nepremičninami sem že prišel v Slovenijo, saj je moja žena edinka uspešnega gradbinca. Bili smo dovolj premožni in nismo potrebovali dodatnega denarja, ženin oče nam je kupil lokal v Bijeljini, prav tako hišo na Lošinju in garsonjero v Ljubljani. Nikoli me ni skrbelo, kako bom preživel in kaj bo jutri.

Pastoralni center ste začeli graditi leta 2008.

Začeli smo zbirati denar, saj smo vedeli, da ga bomo potrebovali precej. Imeli smo cerkveni odbor, ki je imenoval odbor za gradnjo, v njem pa so bili znani, vplivni ljudje, ki so nam tudi pomagali pri gradnji. Naj poudarim, da v odboru niso sedeli zgolj Srbi in verniki, ampak so to bili prijatelji naše cerkve, ki so naši skupnosti tudi sicer pomagali. Pri zbiranju sredstev so nam pomagala različna podjetja, velik delež je primaknila tudi slovenska vlada, na koncu je bilo zbranih 1,6 milijona evrov.

Kljub temu ste zaprosili za kredit v višini milijona evrov.

Zbrana vsota ni dosegla vrednosti projektantskega predračuna, ki je znašal tri milijone evrov, zato smo morali zaprositi še za kredit, ki ga je v celoti upravljala banka, mi smo jim pošiljali samo račune, ki so bili plačani prek banke. Objekt smo skoraj dokončali, manjkalo nam je le še 150.000 evrov, in računali smo na to, da bomo projekt izvedli do konca leta 2011. Vse je bilo že pripravljeno in dogovorjeno, vedeli smo, kdo bo odprl center, kakšen program bo na odprtju, kdo bodo govorci, potem pa nismo dobili soglasja za ta kredit od zagrebškega metropolita Jovana.

Ta zgodba je znana, zanima pa me, kako to, da niste dobili soglasja, glede na to, da ste pred tem dobili soglasje za kredit v višini kar milijona evrov?

Metropolitovo zdravstveno stanje se je v drugi polovici leta 2011 zelo poslabšalo, okrog sebe pa je imel škodoželjne ljudi. Potreboval je 24-urno oskrbo, ki sta mu jo nudila Snežana Petrović iz Pirota in njen mož Gvido, Italijan s Sicilije. Že prej sta skrbela zanj v Trstu, potem pa sta se skupaj z njim preselila v Zagreb. Z njima smo bili v konfliktu že pri polaganju temeljnega kamna za center. Petrovićeva se je pritoževala, ker sem imel govor v slovenskem jeziku, veliko sta imela povedati tudi o sami gradnji centra, ki da nima nobene zveze s srbsko kulturo in pravoslavno cerkvijo.

A glavni spor je nastal, ko sta predlagala, da bi za nabavo materiala, potrebnega za gradnjo kulturno-pastoralnega centra, poskrbela onadva prek svojih zvez v Italiji. Temu smo se najprej odločno uprli, saj smo vedeli, da so bili pri obnovi zagrebške pravoslavne cerkve, pri kateri sta sodelovala onadva, porabljeni ogromni zneski. Petrovićevi smo kasneje vseeno predlagali, naj pripravi ponudbo, ki jo bomo sprejeli, če bo najboljša. Medtem se je pojavila možnost nabave keramike naravnost iz tovarn po tovarniških cenah. Obiskali smo vse tovarne, se pogovarjali brez posrednikov in tako privarčevali veliko denarja.

Tožilstvo vam v obtožnici očita, da ste si prilastili del te keramike in parketa.

Tožilstvo je trdilo, da sem keramiko uporabil v hiši, ki sem jo gradil. Zahtevalo je, naj sodni izvedenec preveri te trditve. Hišo je fotografiral in pregledal izvedenec Alojz Boh ter tožilcu in preiskovalnemu sodniku pokazal, da v moji hiši ni keramike. Ves kupljen material je dolgo stal pred centrom, ko pa smo začeli urejati dvorišče, smo ga morali nekam pospraviti. Na pomoč nam je priskočil naš vernik, lastnik podjetja Granitko, ki ga je najprej pospravil v svoje skladišče v Mostah, pozneje, ko se je preselil v Zeleni log, pa je tja spravil še preostanek keramike.

To keramiko je zdajšnja uprava cerkve pripeljala iz Zelenega loga ter uporabila, velik del pa je na žalost propadel, saj je še vedno v škatlah in je po vsem tem času neuporaben. Enako je s parketom, ki ga tožilstvo navaja v obtožnici. Tudi parket smo kupili v Italiji, ga vgradili, preostanek – približno 25 kvadratnih metrov – pa je bil ves čas, še danes je, pod stopniščem v centru. Tožilstvu smo to povedali, a tega niso upoštevali.

Naj še povem, da sem marca 2011 zaradi govoric, ki jih je v Zagrebu širila Snežana Petrović, da v Gameljnah s cerkvenim denarjem gradim stanovanja za nadaljnjo prodajo, pa tudi zato, ker je šlo pri vsem skupaj za veliko denarja, prosil metropolita in škofijski upravni odbor za revizijo, čeprav so jo ponavadi opravili konec vsakega leta. Uslišal me je in sam prišel v Ljubljano pregledat zadeve. Ugotovitve so objavili tudi na metropolitovi uradni spletni strani, na kateri so zapisali, da je finančno poslovanje brez napak in da so upoštevani vsi pravni in drugi pogoji finančnega poslovanja. Revizijo sem zahteval tudi od patrijaršijskega upravnega odbora v Beogradu, ki je najvišji cerkveni organ. Tudi oni niso ugotovili nepravilnosti.

Septembra je metropolit kljub temu zavrnil vašo prošnjo za kredit.

Do takrat sta Petrovićeva in njen mož, ki sta sicer pri njem opravljala delo gospodinje in šoferja, že močno vplivala nanj. Kljub temu je januarja 2012 kot predsednik cerkvenega sodišča potrdil moje mesto starešine, že čez tri mesece pa je bila zgodba popolnoma drugačna. Verjel je govoricam, da v Ljubljani pripravljamo udar nanj, da mu bomo razbili avto in da ga hočemo celo ubiti. Aprila je spet prišel k nam, zaradi govoric seveda zelo jezen, in takrat me je razrešil z mesta starešine, na moje mesto pa postavil enega od novih duhovnikov, Željka Lubardo. To takrat zame ni bilo nič dramatičnega, saj je bil že čas, da moje mesto prevzame nekdo mlajši.

O Lubardi smo sicer slišali precej govoric, a kljub temu nisem ničesar slutil in sem mu predal vso dokumentacijo. Že od mene je zahteval primopredajo v najkrajšem možnem času, ko pa je izvajalcem gradbenih del dal le teden dni časa za predajo, so se ti pritožili na inženirsko zbornico, saj so bili prepričani, da je treba začeta dela dokončati, zbrati vso dokumentacijo, urediti gradbene dnevnike, preden mu lahko ustrežejo. Njihovo dokumentacijo je dobil 6. junija 2012, očitno pa je bil neučakan, saj je ovadbo proti meni – takrat tega seveda nismo vedeli – vložil na sodišče že 1. junija 2012.

Ovadbe kljub vsemu ni mogel vložiti sam, moral je imeti metropolitovo soglasje ...

Metropolita sem dobro poznal in vem, da je bil proti kakršnemukoli izpostavljanju cerkve v medijih. Takrat že zelo bolnemu metropolitu je Lubarda pisal, da se dogajajo nepravilnosti in da zato predlaga kazensko ovadbo in objavo v medijih. Vse skupaj so potem objavili v medijih kot skupina vernikov, povsem anonimno. Metropolit je pod njihovo besedilo napisal 'strinjam se', prepričan pa sem, da ni zares vedel, kaj podpisuje. Zame je dokaz za to že dejstvo, da je dovolil objavo v medijih, ki se jih je sicer na veliko izogibal. Tudi sam je kasneje, ko je podal zahtevo za umik ovadbe, v družbi nekaj duhovnikov povedal, da je bil zaveden.

Ovadba je bila kljub temu vložena, preiskava pa je očitno potekala.

Takrat sem zbral vso dokumentacijo dvajsetih let, s posebnim poudarkom na zadnjih petih letih, in vse skupaj poslal v Beograd cerkveni vladi – škofijski sinodi. Septembra 2012 so zadevo obravnavali, na sejo je prišel tudi metropolit, ki je prinesel s seboj papirje, s pomočjo katerih je Lubarda spisal ovadbo. Člani sinode so odločili, da je treba postopek takoj ustaviti in da ni razloga za ovadbo. Njihovo odločitev je podpisal sam patriarh in vse skupaj poslal v Zagreb, tam pa je to nekdo očitno skril in vso zadevo zamolčal, čeprav so vsi vedeli za njegovo odločitev.

Naj dodam, da je ta sinoda v preteklosti zaradi nepravilnosti razrešila pet škofov. Zaradi zgolj 30.000 evrov nepojasnjenega izginotja denarja je v srbskem hramu svetega Save razrešila kar 16 duhovnikov, kar kaže, da za tovrstne nepravilnosti nimajo potrpljenja. Lubarda je kljub odločitvi cerkvene vlade dopolnil svojo ovadbo in vanjo vključil še izvedenca, ki pa – to sem ugotovil pozneje – v pravoslavni center sploh ni stopil. Sam tega takrat seveda nisem vedel in sem mislil, da je zadeva vendarle končana, dokler me niso leta 2013 poklicali kriminalisti in povedali, da poteka preiskava proti meni. H kriminalistom so bili poklicani donatorji in vsi, ki so sodelovali pri gradnji, in spet smo zmotno mislili, da smo stvar primerno razložili, saj nismo imeli kaj skrivati. Da nadaljnja preiskava ni potrebna, je presodil celo preiskovalni sodnik, ki je dal svoje mnenje v odločanje, a je bila preiskava po najhitrejši možni poti kljub temu spet uvedena.

Kako se je na to odzval vrh pravoslavne cerkve?

Vsega so imeli dovolj, razjezilo jih je predvsem to, da njihova zahteva iz leta 2012 ni bila upoštevana. Metropolitu so oktobra 2013 naložili, naj reši zadevo, ali pa bodo oni razrešili njega. Takrat je očitno videl, da je bil zaveden, zato je razrešil Lubardo z mesta starešine, arhijerejskega namestnika, in ga poslal maševat v filialo v Kočevje, v imenu pravoslavne cerkve pa umaknil tudi ovadbo proti meni. A tožilstvo je kljub temu nadaljevalo pregon.

Očitno so sklepali, da so obtožbe utemeljene. Prva in druga točka obtožnice govorita o podjetjih Empera Nova in Hum, ki da ste jima izstavili račune, vendar gradbena dela teh podjetij niso zavedena v gradbenih dnevnikih, podjetji pa danes ne poslujeta več.

Lastnik obeh podjetij je Tomica Popović, ki nam je takrat dal najbolj ugodno ponudbo, izbrali smo ga tudi zato, ker je ponudil delo z nemškimi materiali Bauder. Popović je naredil vse, kar smo se dogovorili, le na koncu mu je zmanjkalo 10.000 evrov. Prišel je do nas s prošnjo za avans, saj da ima težave v podjetju, in obljubil, da bo opravil dela v tem znesku. Priznam, da se nismo ukvarjali s tem, kakšno je to podjetje in kako sicer posluje. Ker se je tudi nam mudilo, smo mu nakazali ta denar. Odšel je v Beograd, kjer je imel hudo prometno nesrečo in se precej časa zdravil.

Kljub temu njegova opravljena dela niso zavedena v gradbenih dnevnikih ...

Po ekspresni primopredaji dokumentacije Lubardi nisem imel vpogleda v gradbene dnevnike, saj so bili večinoma še pri izvajalcih, ki so računali na to, da bodo te dnevnike uredili, ko bodo končali svoja dela. Za Popovića vem, da ni bil preveč ažuren, kar je njegova edina napaka. Tej cerkvi ni ničesar dolžan niti ni ničesar poneveril, dolžan je samo avans, za katerega se je s podpisom zavezal, da ga bo vrnil. V dokumentaciji o izvedenih projektih je zapisano in dokazano, da je bilo narejeno vse, kar je bilo plačano. To so v posebnem poročilu potrdili in podpisali vsi nadzorni inženirji.

Obtožnica vas bremeni tudi plačevanja računov podjetju Printlab, katerega zastopnik in zakoniti skrbnik ste bili prav vi, čeprav naj bi material, za katerega ste izstavili račun, dobavilo podjetje Graphic Report.

Ko smo začeli graditi center, smo ugotovili, da ne bo šlo brez podjetja, ki bo skrbelo za cerkvene potrebe, to je letake, brošure, tiskovine in ikone, ki jih nosijo verniki, saj pri nas takšnega podjetja ni bilo oziroma so vsi imeli težave s cirilico. Že tako smo po vse te stvari dolgo hodili v Beograd in jih nosili čez mejo v prtljažniku, kar se nam je zdelo nedostojno. Ustanovili smo grafično podjetje, pomagal pa nam je eden naših vernikov, strokovnjak iz Beograda, ki je hotel svoj posel preseliti na Nizozemsko, a smo ga prepričali, da je ostal pri nas. Ko bi center zaživel, bi ga vključili v njegovo delovanje in prevzel bi ves posel.

Podjetje je bilo kljub temu napisano na vas ...

V imenu cerkvene občine sem bil 50-odstotni soustanovitelj, tudi zato, ker naš partner ni imel dovolj ustanoviteljskega kapitala. To podjetje je za nas pripravljalo brošure, mape, promocijski material in dizajne. Potem nam je voda zalila klet, uničila ves beton in iskali smo rešitev. Izvedeli smo za najsodobnejšo tehniko, ki ima status restavratorskega materiala in jo priznava tudi RKC v Italiji. Tako smo odšli v Italijo do podjetja Graphic Report in se dogovorili za sodelovanje.

Govorite o zidnih tapetah, za katere je bil račun izstavljen Printlabu, v obtožnici pa piše, da jih je v resnici dostavilo podjetje Graphic Report?

To niso zidne tapete, o tem lahko govori samo Lubarda. Tožilčev izvedenec je pred vsemi potrdil, da je to unikatno delo, zato ne morem verjeti, da je tožilec po takšnem izvedenčevem mnenju še vedno v obtožnico napisal tak nesmisel. Opravili smo le en del posla in podjetju Graphic Report izstavili en račun, ki smo ga plačali v celoti, saj smo tako lahko izkoristili vse popuste. Če bi lahko končali dela, bi bila notranjost centra unikatna in vredna vsaj trikrat toliko, kolikor smo plačali zanjo.

Kaj pa je s podjetjem Zidarstvo Škorić, ki je opravljalo dela na vaši hiši in dela v centru?

Dela v centru so v celoti opravila podjetja SCT, IMP in Alukomen. Mile Škorić je prišel v center, ko nam je voda zalila klet in ko nihče več ni hotel priti k nam. Tam je opravil popravljalna dela, ki so nastala med poplavo.

S cerkvenim denarjem ste plačevali tudi lizing za avtomobil znamke Chevrolet.

To je vozilo v vrednosti dobrih 10.000 evrov, bilo je vozilo cerkvene občine, kupljeno na lizing. Zgolj registrirano je bilo na moje ime, da nam ni bilo treba vsakič, ko je kdo z njim kam odšel, podpisovati nalogov. Za podpisovanje nalogov sem bil namreč zadolžen jaz, vendar nisem bil vedno prisoten, zato je to oteževalo tovrstne poti. Moj osebni avtomobil je že vrsto let hyundai sonata, imamo še en družinski avto, petnajst let starega golfa. To je vsa zgodba, za tem ni čisto nič. Za potrebe cerkve smo s tem vozilom prevozili več kot 200.000 kilometrov, vozil ga je, kdor ga je pač potreboval, sam pa nisem izstavil cerkvi niti enega računa za stroške, ki sem jih imel z bencinom, registracijo in različnimi popravili.

Eden od večjih očitkov iz obtožnice je, da ste s cerkvenim denarjem plačevali stroške za svojo družino.

Poglejte, moje stanovanje na Grubarjevem nabrežju ni običajno zasebno stanovanje, v njem je bil namreč tudi uradni sedež ljubljanske cerkvene občine, arhijerejskega namestnika za Slovenijo in metropolitov sedež za Slovenijo, metropolit je bil tam tudi prijavljen. Na tej lokaciji je preživel ogromno časa, med vojno je tam nekaj časa tudi živel, spal, jedel. Razlog za to je bilo njegovo zdravstveno stanje, bil je namreč operiran na debelem črevesu, zato ni hotel hoditi v gostilne in spati v hotelih. Kadarkoli je moral koga sprejeti, ga je sprejel na Grubarjevem nabrežju, v tem stanovanju so bili nekateri slovenski premieri, ogromno ministrov, veleposlanikov, cerkvenih predstavnikov ... Vsi navedeni stroški so spadali med stroške za sedež cerkve. Metropolit je to seveda vedel in blagoslovil.

Četudi je to strošek zavarovanja za vašo ženo?

Naj vam razložim, zakaj je metropolit to dopuščal in mi leta 1998 dal uradno soglasje, da zame in za mojo družino materialno skrbi ljubljanska cerkvena občina. V cerkvi je jasno določeno, kaj je cerkveni denar in kaj pripada duhovniku. Cerkveni denar se knjiži v cerkvene dokumente, potem pa je tu še duhovniški denar, ki ga duhovnik dobi od vernikov na krstu, pogrebu, ob poroki, krstni slavi, pri blagoslovu hiš in domov. To se nikamor ne knjiži niti ni zapisano v blagajniških dnevnikih, saj je to diskrecija med vernikom in duhovnikom. Denar gre v duhovnikov žep, ta pa s tem denarjem živi.

Pri vseh delih, ki smo jih imeli v cerkvi in kasneje v kulturno-pastoralnem centru, je jasno, da denarja ni bilo nikoli dovolj, zato sem jaz velik del teh duhovniških prispevkov puščal v cerkvi, da smo z njimi lahko končali dela. In metropolit je to vedel. Razmišljati za nazaj, koliko je dejansko bilo tega denarja, morda ni smiselno, ampak poglejte: prvi, ki je zahteval, da se duhovniški prejemki začnejo knjižiti, je bil ravno Lubarda. Takrat smo začeli zapisovati prejemke, samo leta 2012 jih je bilo za 100.000 evrov.

Sami lahko izračunate, koliko denarja sem – in vse obrede sem vrsto let opravljal sam – dobil na ta račun. S tem denarjem bi si lahko vsako leto zgradil hišo, če že govorimo o tem, vsako leto bi lahko skril velik del denarja, saj nihče ni vedel, koliko sem ga dejansko dobil. Pa tega nisem storil, saj sem bil, kot sem povedal že prej, družinsko dobro preskrbljen. Če bi jaz vzel ta denar – v 25 letih ga je bilo letno med 85.000 in 100.000 evri –, ta cerkev ne bi imela fresk, obnovljene strehe, ogrevanja, najverjetneje tudi centra ne bi bilo. Človek s takšnimi prejemki, kot sem jih imel jaz, ima težavo, kje jih porabiti, ne pa da razmišlja, kje bi lahko še kaj vzel.

Seveda sem po odprtju centra nameraval poskrbeti zase, zato sem tudi začel graditi hišo, da bi v njej užival po upokojitvi. Ker je metropolit vedel za moj vložek duhovniških prejemkov, mi je pred sedemnajstimi leti na enem od obiskov na mojem domu prinesel tudi soglasje, da za vso mojo družino skrbi cerkev. Nisem ga prosil, za to se je odločil sam.

Kdaj ste začeli graditi hišo?

Leta 2010. Metropolit je bil takrat novembra tudi na moji krstni slavi in povedal sem mu, da gradim hišo in da se bom, ko bo center končan, upokojil.

Sredstva za gradnjo vaše hiše so še vedno blokirana. Kje je Željko Lubarda danes?

Ko so ga razrešili kot starešino, je maševal v Kočevju, saj v Ljubljani ni smel več, kasneje je bil premeščen v Novo mesto, kjer je še danes. Morda lahko omenim še to, da sam 32 let živim v 53 kvadratnih metrov velikem stanovanju, za katero plačujem minimalno najemnino, Lubarda pa si je kot starešina na cerkvene stroške najel 115 kvadratnih metrov veliko stanovanje v središču mesta, za katero je cerkev plačala več kot 10.000 evrov letno. Kljub vsemu mi je žal, da je nasedel Petrovićevi in njenemu možu in da je brez poznavanja pravega stanja v naši ljubljanski cerkvi in brez ustnih ali pisnih odločitev metropolita Jovana napravil takšno stvar proti meni, svoji cerkvi in vernikom. Hvaležen sem le, da mu verniki in prijatelji v Sloveniji niso verjeli.