Tiskane izdaje
Univerze dobivajo vedno manj denarja, čeprav so morale uvesti dodaten, peti letnik bolonjskega študija. Kaj storiti? In katere so anomalije v celotnem sistemu, ki jih je treba popraviti, da si ne bomo čez deset postavljali istih vprašanj? Tudi o tem smo se ob stotih dneh vlade pogovarjali z novim državnim sekretarjem na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Petrom Mačkom.
Končuje se leto 2014, kaj ga je zaznamovalo? Zanima me vaš odgovor kot bodisi nekdanjega profesorja na biotehniški fakulteti bodisi državnega sekretarja.
Zame osebno je bilo prav gotovo presenečenje, da sem pristal na ministrstvu. Še ko sva se nazadnje pogovarjala (januarja, op. p.), sem mislil, da se ne bom nikoli več podal v te vode. Bil sem namreč že prorektor ljubljanske univerze in takrat sem se odločil, da v miru končam poklicno pot kot univerzitetni učitelj. Ampak očitno se zarečenega kruha kar dosti poje.
Kaj vas je prepričalo, da ste si premislili?
To, da veliko preveč kritiziramo in premalo poskušamo narediti sami. Ko sem dobil ponudbo sedanje ministrice dr. Stanke Setnikar Cankar, sem po temeljitem razmisleku sklenil, da ne bom samo kritiziral, ampak da bom poskušal tudi s te ravni kaj dobrega narediti za visoko šolstvo in znanost ter navsezadnje za državo. Imam otroke in vnuke, zato je treba misliti naprej, da ne bomo za seboj pustili samo veliko dolgov.
Več kot polovica ljubljanskih fakultet ne more več kriti stroškov študijskih programov iz proračunskih sredstev, nekaterim grozi nelikvidnost. Kaj bo naredilo ministrstvo? Vem sicer, da sredstva med fakultete deli univerza.
Tega se zelo dobro zavedamo. Podatki primerjalno kažejo, da sredstva za visoko šolstvo padajo, prav tako za znanost, kar tudi prizadene univerze. Morda slaba tolažba, ampak v proračunu za leto 2015 smo to upoštevali in se visokošolski kolač ne bo zmanjšal. Dejansko je to edina postavka v proračunu ministrstva, ki se ohranja.
Po temeljiti analizi možnih prihrankov in prepričljivosti ministrice se bodo celotna sredstva ministrstva v rebalansu 2015 zmanjšala za približno 10 milijonov evrov, kar je veliko manj od prvih napovedi. Res pa je, da je večina denarja zaradi zakonodaje in kolektivnih pogodb že fiksirana in da se hitro, v nekaj mesecih ali enem letu, ne da drastično zmanjšati odhodkov. To, kako reševati takšne težave, je vprašanje politike celotne vlade, tudi dogovora med socialnimi partnerji. Ampak glede na dogovor, da se poskuša ohraniti standarde in normative v izobraževanju ter da se ne odpušča, bo treba poseči drugje, da bomo dosegli končni cilj, to je uravnotežen celoten proračun, da bo proračunski primanjkljaj pod tremi odstotki BDP.
Kje bo treba poseči? Kaj boste rektorjem na že načrtovanem sestanku povedali?
Spremeniti moramo vodenje upravljanja univerz in raziskovalnih inštitutov. Prav tako moramo doseči večje sinergije med institucijami. To je zaveza iz resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 (NPVŠ) in tudi resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije za isto obdobje. Predolgo smo odlašali, obe resoluciji sta bili sprejeti leta 2011, tri leta kasneje pa se ni uresničilo tako rekoč še nič.
Kakšno bi moralo biti vodenje?
Visokošolski in raziskovalni zavodi morajo imeti večjo avtonomijo, kar pomeni, da mora biti njihovo financiranje kosovno. To bomo uredili z novim zakonom o visokem šolstvu oziroma zakonom o raziskovalni in inovacijski dejavnosti. Univerze že zdaj dobivajo denar v kosu za pedagoško dejavnost, v resoluciji pa je kosovno financiranje predvideno tudi za raziskovanje. Podobno bi veljalo za raziskovalne zavode, ki bi sredstva v skladu z vizijo in strategijo razvoja sami razporejali. En del, za raziskovalno dejavnost, pa bi bil vezan na konkurenčnost, na razpise, kot je običajno v Evropi.
Imamo pa kar nekaj rezerv v visokem šolstvu in javnih raziskovalnih zavodih, predvsem kar zadeva boljše sodelovanje z gospodarstvom.
Kje?
V tako imenovani inovacijski dejavnosti, kar je, vem, silno težko vpeljati, vendar se bo treba organizirati in vsaj del sredstev pridobiti tudi s pravicami intelektualne lastnine, s prodajo svojega znanja. Imamo vso zakonodajo, ki to omogoča, že vrsto let, ampak se ne izvaja dovolj. Patentiramo ali poskušamo patentirati, toda ko pogledamo, kaj od tega je realizirano na trgu, torej prodano, ugotovimo, da zelo malo. Znamo napisati patent, ne znamo pa ga tržiti. To seveda ni glavno, kar naj bi univerze počele, lahko pa nekaj prispeva k celotnemu proračunu visokošolskega zavoda. Tudi v svetu najuspešnejše univerze dobijo iz gospodarstva do deset odstotkov prihodkov. Pri tem je med drugim pomembno, da se tako študenti privadijo podjetniškega razmišljanja.
Pri razpravi o vpetosti gospodarstva v študijski program je treba verjetno ločevati med vedami?
Gotovo. Jasno, da imajo tehniške vede večje možnosti. Najbrž poznate na primer založbo Oxford University Press, ki je v lasti univerze in prodaja svoje avtorske pravice, učbenike in knjige. Tudi tu je veliko rezerv.
Sodelovanje z gospodarstvom pa je še bolj pomembno pri javnih raziskovalnih zavodih, kar že nekaj časa ponavljamo. Drugi pomemben vidik, o katerem se začenjamo resno pogovarjati, je njihovo združevanje. Slovenija ima veliko registriranih raziskovalnih organizacij – okoli petnajst javnih zavodov in več kot sto organizacij s koncesijo. Ali si lahko privoščimo tolikšno razdrobljenost? Imamo en malo večji inštitut, to je Inštitut Jožef Stefan, veliko manjših in množico zelo majhnih. To je zelo neučinkovito. V Evropski uniji se pogovarjajo o milijonskih projektih, na katere se mi s tako organizacijo nismo sposobni prijaviti. Večje institucije še, majhna organizacija pa ne.
Prav tako je pomembno doseganje sinergij med inštituti ter med univerzo in inštituti. Sodelovati morajo pri skupnih projektih, kar velja tako za raziskovalno kot pedagoško področje. Že zdaj vrsta raziskovalcev z raziskovalnih inštitutov predava na univerzah. Ali pa, kar je sicer še eden od nesmislov v sistemu, profesorji z javnih ustanov ustanavljajo svoje lastne šole ali raziskovalne inštitute.
Ali lahko to razumemo kot zaostritev kriterijev za ustanavljanje visokošolskih zavodov v noveli zakona? Tudi kot odpravljanje koncesij?
Kriterije bomo zaostrili. Koncesije pa je zelo težko odpraviti takoj, trenutna zakonodaja in pogodbe so napisane tako, da se sicer da, ampak s kar velikim zamikom, šele dve leti po koncu študijskega programa.
Pripravljate kakšne spremembe nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu? Ta je bolj birokratski organ, ne pa agencija, ki bi morala biti proaktivna pri sistemu zagotavljanja kakovosti.
O tem se veliko pogovarjamo, v delovni skupini za pripravo zakona o visokem šolstvu imamo tudi strokovnjakinjo za to področje, dr. Alenko Braček Lalić. Se strinjam, da je imela agencija preveč dela, tudi zaradi našega sistema akreditacij in števila študijskih programov. Prav tako bo treba spremeniti predpise pri upravljanju agencije. Tako, kot je trenutno, ni dobro.
Ministrica je pred časom napovedala, da boste najprej pripravili manjšo spremembo zakona o visokem šolstvu, s katero boste poskušali urediti zgolj financiranje zavodov. Kakšna bodo merila za razdelitev sredstev?
Ocenili smo, da bo treba zelo pohiteti z obema zakonoma, tako visokošolskim kot raziskovalnim. Še preden je bila resolucija sprejeta, se je govorilo o strukturnih reformah na obeh področjih, ampak do zdaj ni bilo narejeno nič celostnega. Popravljalo se je oba zakona, samo kolikor je bilo treba. Spreminjali smo zgolj člene o nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu in zaradi bolonjske reforme. Ohranili smo sistem, kakršen je bil pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, kar povzroča sedanje težave. Zdaj od nas na neki način zahtevajo spremembe na številnih področjih pri obeh zakonih. Prejšnja vlada ju je začela pripravljati, ampak z deležniki ugotavljamo, da je pripomb preveč. Posebno pri osnutku zakona o raziskovalni in inovacijski dejavnosti. Bile so zelo resne pripombe tako znotraj ministrstva kot tudi s slovenske akademije znanosti in umetnosti in univerz. Ugotavljamo, da bo treba ta zakon precej dopolniti, nadgraditi v luči nacionalnih resolucij in politike v Evropi, s poudarkom na inovacijah v znanosti.
Torej se boste lotili prenove celotnega zakona o visokem šolstvu naenkrat?
Precej smo se pogovarjali z deležniki in državnimi organi, kaj je smiselno narediti, in prišli do ugotovitve, da bo najbolj racionalno pripraviti predlog celotnega zakona. Ker je več delov, ki jih je nujno popraviti. Nima smisla ves čas samo novelirati zakon, ker bi to pomenilo le krpanje in nevarnost, da bi potem spet obstali. Ustanovljena je bila delovna skupina, ki zakon že pripravlja. Izhodišče je predlog, ki je nastal v času ministra Jerneja Pikala.
Kdo je še v delovni skupini poleg že omenjene dr. Braček Lalićeve?
Svetovalec je prof. dr. Pavel Zgaga, zunanji člani pa še doc. dr. Lučka Lorber z mariborske univerze, prof. dr. Blaž Zupan z ljubljanske fakultete za računalništvo in informatiko, prof. dr. Jadran Lenarčič, predsednik Koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije. V ožji skupini, ki jo bom vodil sam, so poleg dr. Braček Lalićeve še mag. Mirko Stopar z direktorata za visoko šolstvo in pravnica Slavica Čebular Musar.
Kdaj bo zakon pripravljen?
Po zelo optimistični napovedi bi bila parlamentarna procedura zaključena do konca leta. Lahko se zaplete, ne zato, ker ga mi ne bi pripravili, toda vprašanje je, kako bodo reagirali deležniki. Ampak res je nuja, da ga sprejmemo, zamujamo že kar dve desetletji.
Da se mudi, se strinjajo tudi rektorji. Kakšno je vaše stališče do ideje mariborskega rektorja, da bi vzhodni del Slovenije moral dobiti več sredstev?
Ne vem, kaj točno je mislil prof. dr. Danijel Rebolj. Bo pa vzhodni del Slovenije gotovo dobil več evropskih sredstev. Operativni program predvideva za vzhodno regijo večji delež. To je edino, kar bi trenutno lahko omogočilo, da se njegova želja uresniči. Evropski denar je vezan tudi na domača sredstva iz integralnega proračuna, 15 odstotkov mora namreč dodati država, kar pomeni, da se bo lahko proporcionalno bolj financiralo vzhodno regijo.
Kaj je ključna novost, ki jo bo uvedel zakon? Bo ostala delitev na polni in delni študij?
Najbolj preprosto povedano, v zakon se uvaja tisto, kar je zapisano v nacionalnem programu visokega šolstva. Tudi to, da se študij na prvi stopnji financira štiri leta, da je enkrat možno ponavljati na prvi, ne pa tudi na drugi stopnji. Predlog novele zakona, ki je nastajal pod prejšnjim vodstvom ministrstva, je v petih letih predvideval dvoje ponavljanj, kar je skregano s situacijo, v kateri smo. Hkrati je v NPVŠ zapisano, da bo moral tisti, ki ne bo uspešno končal druge stopnje, del sredstev vračati. O tem sicer še nismo odločali, to bo odvisno tudi od sredstev.
Tukaj je še en resen problem, navidezne vpise. Imeli smo revizijo računskega sodišča in pomanjkljivosti rešujemo. Navideznih vpisov, vključujoč visoke in višje šole, je veliko, 18 tisoč. Sam sem bil zelo presenečen, ko sem videl te številke, ocene, za katere računsko sodišče trdi, da so zelo verodostojne. Oni so tudi izračunali, da je s socialnimi transferji to državo v zadnjih letih stalo 50 milijonov evrov.
Kaj boste naredili in predvsem kdaj?
Smo že ukrepali, aplikacija eVŠ je že nadgrajena.
Kaj pa evidenca za višje in srednje šolstvo? Bodo te evidence povezane, le to bi namreč onemogočalo fiktivne vpise.
To se pripravlja.
Bo v prihodnjem študijskem letu že urejeno?
Da.
Kakšno je vaše stališče do števila vpisanih v generaciji?
Nisem več prepričan, ali imamo res 70 ali 80 odstotkov študentov v eni generaciji, ki pride iz srednjih šol. Vpisujemo jih, ampak ali so to pravi študenti? Ocena računskega sodišča o navideznih vpisih nam popači te podatke. Ko bomo vzpostavili evidence, bomo dobili jasno sliko.
To je sicer zelo resno vprašanje. Treba bo premisliti, ali je za stopnjo razvitosti naše države tolikšen delež mladih, ki gredo iz sekundarnega v terciarno izobraževanje, potreben. Pri tem obstajajo različni modeli. Švicarji so silno razviti, pa imajo v terciarnem izobraževanju veliko manj ljudi, največ od 25 do 35 odstotkov. Gojimo neko prepričanje, da več ko imamo izobraženih, boljše bo, kar v principu velja. Ampak nekje se morajo ti računi, kaj je še smiselno s stališča države, končati. Je smiselno imeti univerzitetne diplomante, je smiselno, da izobražujemo visoko usposobljene kadre, ki ne dobijo službe in gredo delat v Avstrijo in Italijo? Gre za vprašanje racionalnosti na ravni države. To je seveda težko predvideti z danes na jutri, ampak vseeno je treba temu posvetiti več pozornosti. Do zdaj smo imeli politiko vpisa in financiranja zelo sproščeno.
Ko že govoriva o teh številkah, v NPVŠ piše tudi, da bi morali uvesti popolno binarnost študijskih programov. Z bolonjsko reformo smo visoko strokovno šolstvo ohranili znotraj univerz, kar je nadvse nenavadno. V resoluciji smo se tudi zavezali, da bomo to ločili in se zgledovali po Nemčiji, Avstriji, Italiji, Franciji in Ameriki. Visoko strokovno šolstvo mora biti bolj strokovno, z veliko prakse in sodelovanjem z gospodarstvom, kar nam zdajle manjka.
Lahko to razumemo kot omejevanje vpisa?
V novem zakonu bomo morali uvesti dodaten, ne ključen kriterij, povezan z zaposljivostjo. Treba bo najti načine, kako bi sledili poklicni karieri diplomanta. To že zdaj nekje delajo, ampak zadeve se bo treba lotiti veliko bolj sistematično. Poudarjam, da to ne more biti edini kriterij, saj ni mogoče predvideti vseh sprememb na trgu kadrov.
Govorite o zaposljivosti kot kriteriju za financiranje ali število vpisnih mest?
V pogodbi med državo in visokošolskim zavodov bo določeno, kakšno bo financiranje in kakšni morajo biti njihovi rezultati. Ne gre za to, da bi mi omejevali število vpisanih na posameznem študijskem programu, to bo treba prepustiti univerzam. Treba pa je z zunanjimi kontrolami vplivati na to, da se ne razpisuje število mest na nekem programu, za katerega vemo, da je teh kadrov že zdaj preveč na trgu. Gotovo si bo država kot financer pridržala neki mehanizem nadzora smiselnosti porabe denarja. O teh merilih se sicer še nismo dogovorili. Problem je, da v Evropi ni enotnih meril, s katerimi poskušajo vplivati na produkcijo kadrov.
Že ste omenili avtonomijo, pojem, ki se pogosto zlorablja. Lahko z obeh strani. Kako ga vi razumete?
Kaj je visokošolska ali univerzitetna avtonomija, je jasno. Nanaša se predvsem na svobodo poučevanja in raziskovanja, bodisi na osebni ravni bodisi na ravni fakultete ali univerze. Ko pa gre za odnos do države kot ustanovitelja, to je države ali zasebnega, pa univerze niso čisto avtonomne institucije. In tu so rezerve.
Katere so ključne rezerve ali anomalije na univerzah?
Treba je povedati, da pri nas dobivajo primerjalno univerze relativno manj denarja kot preostali deli šolstva, ampak to je posledica dejanskega stanja. Povrhu imamo v Sloveniji akreditiranih več kot devetsto študijskih programov. Do tega je prišlo, ker se je v preteklosti financiralo glede na število študentov. Zato so fakultete množično ustvarjale nove študijske programe. Ker smo v krizi, denarja, da bi se vse to financiralo, ni.
Če ste pri anomalijah zadržani, vas bom vprašala, kateri so ključni problemi, ki zavirajo razvoj univerz pri nas?
Slovenske univerze so si med seboj zelo različne. Moje osebno mnenje je, da je problem ljubljanske njena razdeljenost. Članice so še vedno v enem delu pravne osebe, sinergij se ne ustvarja in fakultete delujejo dokaj samostojno. Tako daleč gre, da druga drugi zaračunavajo, če hoče njihov študent izbrati predmet na drugi fakulteti, kar je nesmisel.
Osnovni problem je, da ni volje, da bi se univerza integrirala tako, kot bi bilo treba. Rektor je akademski vodja cele univerze in bi moral imeti zelo velika pooblastila. Vsi, ki delajo na fakultetah v administraciji, bi morali biti neposredno pod vodstvom glavnega tajnika univerze, ne pa pod vodstvom dekana. Imamo razpršitev odgovornosti, kar ni prav.
Tako kot ministri tudi rektorji znajo poskrbeti za fakultete, s katerih prihajajo.
Verjetno se dogaja tudi to, vključno z upravnim odborom univerze. Vedno je boj za mesto rektorja in predsednika upravnega odbora. Upravni odbor ima vse možnosti, da spremeni lastna pravila, tudi o razdelitvi sredstev po fakultetah. To je njegova pristojnost, da prilagaja pravila tako, da so v pomoč članicam.
Je neetika zaviralec napredka v znanosti?
Ko sem bil prorektor ljubljanske univerze, smo na mojo pobudo pripravili kodeks etike. Opozicija je bila sprva velika, celo zelo burno je bilo, toda na koncu je senat kodeks sprejel. Kasneje so imenovali tudi etično komisijo, ki pa po mojem mnenju ni bila dovolj dejavna. Danes številni pričakujejo, da bo ministrstvo imenovalo nekakšen vrhovni organ, ki bo razsojal v etičnih zadevah. Toda ne da se z vrha zapovedovati etike, takšno telo lahko daje le usmeritve. Osnovne stvari, ko gre za etiko, se morajo dogajati na zavodu, to je univerzi, inštitutu. Tam se morajo o tem pogovarjati, imeti etični kodeks in ustrezno komisijo, sestavljeno iz uglednih, etično neoporečnih oseb.
S problemi etike se ukvarja komisija za ženske pri našem ministrstvu, z njo smo se dogovorili, da bomo univerzam poslali singapursko deklaracijo kot priporočilo, da bodo imele osnovo za pripravo kodeksov. Hkrati razmišljamo o delovni skupini, ki bi poskušala sistematično pripraviti rešitev. Vzor je lahko na primer finski sistem, kjer imajo na nacionalni ravni komite, ki se ukvarja s temi vprašanji, ampak, kar je po mojem silno pametno, ta ne kliče na odgovornost posameznikov. Daje zgolj usmeritve in zahteva letna poročila, kar organe na nižji stopnji spodbudi, da so dejavni. Ključno pa je dobiti ljudi, ki si to upajo, da to ne postane še en organ več, ki je v službi posameznih interesnih mrež ali vodstva.
Je kadrovska politika tudi nekaj, kar ne pomaga k razvoju univerz?
Gotovo je problem, ampak to je spet revolucionarno reči. V novem zakonu bomo poskusili te stvari malo rešiti.
Kako?
Že včasih smo imeli reelekcijo na delovno mesto, ne samo habilitacijo. Za vsako delovno mesto bi moral biti objavljen mednarodni razpis, tako je večinoma v tujini.
Upor bo zagotovo velik.
Seveda.
Ampak mednarodni razpis je vaš cilj?
Težava bo tudi zaradi jezika. Imamo zakon o uporabi slovenskega jezika, toda visokošolski prostor moramo začeti internacionalizirati.
Imate v mislih, da bi se določeni študijski programi izvajali samo v angleščini?
Zakaj ne. To je edino, kar bo pripeljajo k nam tuje študente, ne samo tiste, ki so na izmenjavi.
Kako boste prepričali tiste, ki vztrajajo, da mora biti slovenščina obvezno učni jezik tudi na univerzah?
Zelo težko bo, ampak vsaj poskusiti je treba. Jezik je gotovo pomemben, tako kot je pomemben za Fince in Nizozemce. Ampak Nizozemci imajo tako rekoč vse programe v angleščini. Drugače ne bomo dobili študentov, ki bi plačali študij, tako kot ne odličnih tujih profesorjev. Od blizu sem videl slavno švicarsko univerzo ETH, kjer so imeli leta 2009, ko sem bil tam, 60 odstotkov kadra iz tujine, med njimi tudi nobelovce, ki jih seveda dobro plačajo. Pri nas je plačni sistem sicer popolnoma neprilagojen za takšne situacije.
V kakšnem smislu?
Govorim o sistemu javnih uslužbencev, pa ne gre samo za šolnike in zdravnike.
Bi morali biti ti po vašem izvzeti iz sistema?
Dopustiti bi morali drugačen sistem, morda tudi kombiniran, bolj prilagodljiv.
Kakšen?
Dopustiti bi morali vsaj možnost, da se del kadra zaposli po pogodbi. To je treba sicer pravno preveriti, ampak če je pri nas možno skleniti avtorske, podjemne ali druge pogodbe, s čimer si zaposleni povečajo zaslužek, potem je tudi možno skleniti pogodbo, ki bo začasna, na primer za čas trajanja evropskega projekta.
Je to način, kako zadržati uspešne mlade znanstvenike v Sloveniji?
Tudi to.
Kako še?
Na univerzi je vsekakor treba povečati delež raziskovalnega dela in seveda tudi raziskovalnih sredstev. Še ena od anomalij iz preteklega sistema: ohranili smo delitev javnih raziskovalnih sredstev med univerze in inštitute, ki je v prid slednjim. V tujini je ravno obratno.
Januarja, ko ste bili kot profesor prvopodpisani pod apel zaradi slabih razmer za raziskovanje na univerzah, ste mi rekli, da se pri nas nismo niti še dogovorili, kaj je poslanstvo raziskovalnih inštitutov in kaj univerz, saj se vsi ukvarjajo s temeljnimi znanostmi. Se bomo zdaj, ko ste državni sekretar, dogovorili?
Prav to piše tudi v že omenjeni resoluciji. Obe resoluciji moramo spraviti v življenje. Za nas sta zakon, zaveza, saj ju je po dolgih razpravah in doseženem konsenzu sprejel tudi parlament. Prav tako smo zavezani evropski komisiji, ki nas vedno znova z opomini opozarja, da na tem področju nismo naredili skoraj nič.
Boste še naprej financirali kompetenčne centre in centre odličnosti?
Evropska komisija je potrdila nov operativni program, samo za širše področje znanosti in inovacij imamo od leta 2015 do 2023 na voljo 461,7 milijona evrov. Ta denar bo namenjen mehanizmom, ki bodo pospešili prenos znanja v gospodarstvo. Med njimi bodo verjetno tudi kompetenčni centri.
So se v zadnji finančni perspektivi vsi izkazali?
Rečeno je bilo, da so kompetenčni centri ustanovljeni kot zavodi, ki se bodo financirali pet let, nato pa so dolžni nadaljevati samostojno pot. Tega cilja nismo dosegli. Končni cilj bi moralo biti tudi število delovnih mest. Je pa analiza pokazala, da so bili na splošno centri dobri.
Tu govoriva o odgovornosti, tokrat države, da denar namenja za smotrne projekte.
Pri novi perspektivi se bomo prav gotovo odločali na podlagi teh izkušenj. Nekaj smo se v tej zgodbi že naučili, trudili pa se bomo, da bomo še bolj učinkoviti. Da bo pri teh centrih dosežen cilj, da ne umrejo, ko se neha financiranje.
Sto dni vlade je mimo, kaj ste se naučili?
Predvsem to, da je treba imeti zelo debelo kožo.
Želel bi reči še nekaj. Ljudje so grozno vznemirjeni, vendar potrebujemo več optimizma, več pameti, predvsem pa veliko dela.
Je leto 2015 čas za optimizem na tem področju?
Prav gotovo ne, ampak treba je gledati naprej. To moramo preživeti. Saj to ni prva kriza, mi starejši smo šli že skozi hujše. Kdo se spomni, kaj je bilo leta 65. Takrat je migriralo v tujino veliko ljudi. Danes ni tako hudo, kot govorimo. Morda smo tudi malo razvajeni.
