Intervju z Darkom Butom: »Na poziv se v petnajstih minutah zbere deset tisoč reševalcev«

Prediktivni analitiki pravijo, da bomo imeli v Sloveniji v naslednjih dvajsetih letih večji potres. Koliko pozornosti namenjate takim napovedim?

Potresov se ne da napovedovati, se pa v okviru vseh drugih priprav pripravljamo tudi nanj. Potres v Ljubljani je za nas najhujša nočna mora, predvsem v starem delu, kjer so objekte v spodnjih delih spremenili v izložbe in s tem zmanjšali njihovo stabilnost. Zavedamo se, da mesto samo ne bi zmoglo sanirati posledic, potrebovali bi pomoč iz celotne države in mednarodno pomoč.

Smo dovolj pripravljeni, če se zgodi Nepal oziroma silovit potres?

Za strah ni potrebe. Na upravi za zaščito in reševanje in njenih trinajstih izpostavah po državi smo v okviru možnosti dobro pripravljeni. Imamo državne rezerve, kjer hranimo materialna sredstva, s katerimi bi izvajali logistično podporo za reševalne strukture, postavljen je sistem reševanja, načrti so pripravljeni, enote so opremljene in usposobljene. Na zemljišču v Rojah je rezerviran prostor za začasna bivališča. Prihodnje leto jih nameravamo na vaji postavljati s taborniki in skavti in v praksi preveriti, za koliko ljudi bi lahko tam poskrbeli.

Za potrebe civilne zaščite smo izdelali raziskovalno nalogo, v kateri smo preverjali potresno ogroženost. Lani smo jo predstavljali po občinah in ministrstvih. Na podlagi podatkov, pridobljenih ob množičnem vrednotenju nepremičnin, smo z ljubljansko fakulteto za gradbeništvo in drugimi sodelujočimi ugotavljali, do katere stopnje bi zdržali posamezni objekti. Izvedli smo tudi državno vajo. Pripadnikom štabov civilne zaščite, ki so se zelo dobro pripravili, smo razdelili karte in simulacije potresa pri določeni stopnji ter preverjali njihovo razpoložljivost in odzivnost. Simulacije so pokazale, da bi lahko bile posledice precejšne.

Vi ste torej pripravljeni. Kaj pa državljani? Zakaj ni več akcij Nič nas ne sme presenetiti? Danes ljudje ne obnavljajo znanja prve pomoči, ne vedo, kje so zaklonišča, nimajo osnovne opreme, če živijo na poplavnih območjih. Ne bi bilo smiselno, da bi NNNP spet uvedli?

Vsekakor bi bilo dobro razmisliti o podobnih akcijah in poiskati načine za njihovo izvedbo. Uprava redno izvaja aktivnosti, usmerjene v različne ciljne skupine, kot so otroci, mladostniki, starostniki. Širše množice informiramo prek spletnih strani, zloženk, posvetov, kampanj, oktober je recimo mesec požarne varnosti, v okviru dnevov zaščite in reševanja, ki bodo letos v Murski Soboti. Predvsem pa so naša ciljna skupina otroci in mladostniki in ti imajo v osnovni šoli poleg krožka Mladi gasilec tudi izbirni predmet Varstvo pred naravnimi nesrečami.

Bi moral biti ta izbirni predmet obvezen?

O tem odločajo na ministrstvu za šolstvo. Z izbirnim predmetom se je začelo na tridesetih šolah, zdaj jih je vključenih 68. Zanimanje je, saj ne vključuje zgolj teorije, otroci spremljajo dinamične predstavitve različnih reševalnih enot, policistov in vojakov. Izobraževalnih vsebin s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami pa je gotovo premalo v rednih izobraževalnih programih.

Ljudem manjka praksa.

Tudi mi ugotavljamo, da ta v mozaiku vseh aktivnosti manjka. Pri tem je treba poudariti, da je v sile za zaščito in reševanje vključena množica prostovoljcev, ki posredno izobražujejo tudi svoje družinske člane.

Nedavno smo v Ozadjih pisali o zakloniščih, o tem, v kako v slabem stanju so ...

S spremembo stanovanjske zakonodaje so zaklonišča prešla v last imetnikov stanovanj in upravitelji morajo skrbeti zanje. Za javna zaklonišča skrbijo občine, javni zavodi imajo tudi zaklonišča, a je vprašanje, koliko se skrbi zanje, če nimajo dvonamenske uporabe. Resda je to povezano s stroški, toda zaklonišča na dolgi rok potrebujemo.

Trenutno pripravljamo spremembo uredbe o graditvi in vzdrževanju zaklonišč, spremenili bomo kriterij za ureditvena območja mest in drugih naselij, kjer se morajo graditi zaklonišča, in sicer bodo ta nujna za deset tisoč prebivalcev, ne več pet tisoč. S tem bomo znižali nacionalni kriterij graditve zaklonišč in občinam znižali stroške pri gradnji objektov javnih zavodov. Glede na ocene ogroženosti in izkušnje iz potreb po zaklanjanju zaradi nesreč se stopnja varnosti za prebivalce ne bo zmanjšala.

Kakšne večje intervencije vas čakajo v prihodnjih letih?

Med njimi je poleg odzivanja na vsakodnevne nesreče zagotovo ukrepanje med neurji, poplavami, točo in sušo, ki so stalnica zadnjih let. Naštete naravne nesreče povzročajo veliko škodo, ogromne intervencijske stroške in postavljajo na preizkušnjo vse reševalne sestave.

Zdaj se pospešeno ureja vodotoke. Tudi vi menite, da se z deli, s katerimi se hiti, dela dodatna škoda in se zato marsikje protipoplavna varnost zmanjšuje?

Po novembrskih poplavah je bilo stališče uprave, da se mora glede del in načrtov tesneje navezati na lokalne skupnosti. Te so neposredno ogrožene, zato imajo neposreden življenjski interes, da so vodotoki očiščeni. V sodelovanju z njimi bi agencija za okolje tudi lažje pridobila soglasja obrežnih lastnikov za posege, lažje bi se dogovorili s kmeti, da bi odstranili bale sena in druge stvari, ki so nevarne npr. za mostove. Je pa razumljivo, da se z deli hiti, ker se lahko opravljajo samo v določenem delu leta, upoštevati je treba drstenje rib, gnezdenje ptic ...

Poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan je dejal, da je zakon o odpravi posledic naravnih nesreč skrpucalo, ki ga je treba čim prej popraviti. Kaj menite vi?

Ta zakon je bil sprejet na podlagi krovnega zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. V njem je opredeljeno, da je sestavni del postopkov ukrepanja ob nesreči tudi ocenjevanje škode. Ko jo cenilci, ki jih je v raznih komisijah za ocenjevanje škode in poškodovanosti objektov več kot dva tisoč, ocenijo, potrdi njeno višino državna komisija in jo pošlje v seznanitev vladi. Ta naloži pristojnim ministrstvom izdelavo programa sanacije, ki ga nalaga zakon o odpravi posledic naravnih in drugih nesreč. Do tukaj zadeva teče hitro, zastane pa pri izvedbenih ukrepih, tudi izvedbi izplačil. Samo pet do deset odstotkov škode povrniti šele čez leto dni, to res ni najbolj primerno. Zato bi bilo treba spremeniti zakon.

Glede smiselnosti ocenjevanja škode pa je treba povedati, da podatke moramo imeti tako zaradi statističnih potreb, izvajanja kmetijske politike kot zaradi priprave morebitne vloge za pridobitev sredstev iz evropskega solidarnostnega sklada.

Koliko škode je povzročil žled?

Slabih 430 milijonov evrov. Večji del je bilo škode v gozdovih, ki smo jo izračunali skupaj z zavodom za gozdove na podlagi geografskega informacijskega sistema in baz agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. Tako smo za vsakega lastnika dobili podatek o višini izračunane škode. Tako ocenjena škoda je namenjena izvajanju ukrepov kmetijske politike: zmanjšanju davkov in prispevkov, najemnine skladu kmetijskih zemljišč in gozdov ... Prav tako je žled povzročil za 45,5 milijona evrov intervencijskih stroškov.

V koliko intervencij na leto ste vpeti? Katere so bile najtežje?

Povprečno se letno odzovemo na 14 tisoč dogodkov. Lansko leto je bilo eno težjih, saj so nas močno prizadeli žled, avgustovsko neurje ter septembrske, oktobrske in novembrske poplave. Lani je bilo aktiviranih 191 tisoč reševalcev, od tega jih je 54 tisoč Slovenijo reševalo iz ledenega oklepa. Takšno množico ljudi organizirati za delo ni lahko.

Tega, da ni bil nihče huje poškodovan, ne gre pripisati zgolj sreči, ampak predvsem dobri opremljenosti, izurjenosti in usposobljenosti reševalcev. V takih primerih se izkaže, da so na primer tekmovanja, ki jih organizira gasilska zveza, zelo pomembna. Velikokrat je namreč slišati očitke, da so zgolj folklora. Pa ni res. Na njih se preverja psihofizična pripravljenost. Ljudje se spoznavajo in sodelujejo med seboj, vedo, koliko lahko zaupajo drug drugemu. V takšnih majhnih enotah je zelo pomembno, koliko lahko poveljnik zaupa vsakemu članu, in tako se gradi trdnost enote.

Ste ob dobro opravljenem koordiniranju reševalnih akcij deležni čestitk?

Dan, dva po nesreči ni časa za to, v nadaljevanju se izraža podpora, če intervencija traja dlje časa, pa prizadeti že postajajo nestrpni. Na ruralnih območjih so ljudje navajeni malo počakati, v mestih je drugače. Na primer, v poplavah leta 2012 se je izkazalo, da ljudje kljub opozorilom niso zapeljali avtomobilov iz garaž, ostali so v drugem in tretjem nadstropju, ne da bi si obuli škornje in šli pomagat, ampak so pričakovali, da jim bodo gasilci ali predstavniki Rdečega križa takoj prinesli hrano in druge potrebščine.

To je bilo zato, ker niso imeli škornjev.

Ljubljanski župan Zoran Janković je imel prav, ko je rekel, da če živiš na tako vlažnem območju, kot je barjansko, si moraš priskrbeti škornje.

Koliko naših ljudi je prek vaše ustanove odšlo pomagat v Nepal?

Preverjali smo možnosti, kakšno pomoč bi lahko tam ponudili. Ker bi transportni stroški bistveno presegali vrednost pomoči, smo ministrstvu za zunanje zadeve predlagali, da Nepalu rajši denarno pomagamo. Oglasilo se je dvanajst zdravnikov, ki smo jih želeli priključiti italijanski ali kateri drugi reševalni ekipi ali pa poslati naravnost v lokalno bolnišnico v Nepalu, vendar tega nato nismo izpeljali. Zdravniku, ki ga pošljemo na prizadeto območje, je treba zagotoviti kompletno oskrbo: logistiko, nastanitev, prehrano, kar v danem primeru ni bilo mogoče.

Uprava v vseh intervencijskih akcijah sledi državnemu načrtu. Kolikokrat se je ta v zadnjih letih spremenil, posodobil?

Državni načrti se vseskozi spreminjajo. Spreminjajo se namreč ocene ogroženosti, ki so podlaga za njihovo izdelavo. Poleg tega imamo predvidene ukrepe, ki se ob določeni nesreči ne izkažejo za najprimernejše in jih potem v načrtih spremenimo.

Po spremenjenem mehanizmu civilne zaščite v EU smo zdaj začeli ocenjevati tveganja, ne več ogroženosti. Ocena ogroženosti je izdelana za namen ukrepanja ob nesreči, ocena tveganja pa je bistveno širša, ker vsebuje vpliv na gospodarstvo, infrastrukturo, ljudi ... Ocena tveganja bo podlaga za črpanje sredstev iz evropskega kohezijskega sklada. Do novega leta jo moramo poslati v Bruselj, nato se bomo lotili izdelave načrtov za obvladovanje teh tveganj. Ko bo neko ministrstvo, npr. MOP, ugotovilo, da je del območja Savinje prepoznan kot tveganje in ga je treba zmanjšati ali odpraviti, bo to lahko izvedlo tudi s sredstvi evropskega sklada.

Imate dovolj ljudi za opravljanje vseh nalog? Koliko ste jih po uveljavitvi Zujfa v vaši službi izgubili?

Zaposleni v upravi predstavljajo 3,7 odstotka zaposlenih na ministrstvu za obrambo. Od leta 2012 se je moralo upokojiti več kot trideset zaposlenih. Pozneje smo vrzel reševali s podjemnimi pogodbami, potem pa niti to ni bilo več mogoče. Kadrovska stiska je huda v centrih za obveščanje, pozna se pri izvajanju rednih nalog in razvoju sistema zaščite in reševanja.

Na upravi je sistemiziranih 390 delovnih mest, zasedenih je 314. Štirje zaposleni delajo pri evropskih projektih in so plačani iz evropskega denarja. Od omenjenih 314 uslužbencev je 148 operaterjev v centrih za obveščanje, 89 jih dela na izpostavah, 38 jih je na sedežu uprave in 39 v izobraževalnem centru na Igu, ki ima enote še v Pekrah, Sežani in Logatcu. Več kot 60 odstotkov zaposlenih na naši upravi je v 21. ali nižjem plačnem razredu, kar pomeni, da dobijo 959 evrov bruto ali manj.

Nove naloge prinašajo tudi obveznosti, ki jih moramo izpolnjevati na podlagi sklepov svetovne konference OZN o zmanjševanju tveganja nesreč, lani sprejetega mehanizma civilne zaščite EU in novih izkušenj iz nesreč v preteklem letu, a naštetega ne moremo izvajati v želenem obsegu. Potrebujemo specialiste za posamezne vrste nesreč ter gradbenike, strojnike, hidrologe, informatike.

Zakaj pa vam nekaj zaposlenih ne odstopi vojska?

Slovenska vojska ima lasten kadrovski načrt. V upravi zaposlimo razpoložljive vojake po 45. letu starosti, ko se jim izteče z zakonom določena vojaška kariera in za katere najdemo primerna delovna mesta, vendar so naše potrebe večje, kot je na voljo tega kadra. Vojska ima sicer svoje poslanstvo in njihov načrt Vihra pomeni dodatno zmogljivost za določen namen, ne pa za prvi odziv na nesrečo. Pri tem gre predvsem za vprašanje operativne usposobljenosti in opremljenosti ter razpoložljivosti in številčnosti za ukrepanje ob nesrečah. Letos je bila oblikovana nova zmogljivost vojske za pomoč pri odpravljanju posledic naravnih in drugih nesreč.

Imate popolno prepoved zaposlovanja?

Ne, delovna mesta se lahko popolnjujejo do dovoljenega kadrovskega načrta. V okviru kolegija ministra za obrambo smo se dogovorili, da bomo letos z zaposlitvami prednostno popolnjevali upravo. Težava je v tem, da se je zamenjal minister in se je zaposlovanje upočasnilo.

Zaradi pomanjkanja delovne sile ste opuščali tudi nočna dežurstva v posameznih izpostavah vašega organa. So se zadeve uredile?

Od leta 2012 smo bili prisiljeni izvesti kopico organizacijskih ukrepov in se nenehno prilagajati. Ukinitev nočnih dežurstev v šestih centrih za obveščanje in preselitev v preostale centre sta bili velik organizacijski problem. Preseliti ljudi v drug center ni enostavno, poleg tega je to povezano z informacijsko in komunikacijsko podporo reševalnim sestavom. Naše izpostave so zaključene celote, kjer je poleg dela centra za obveščanje treba zagotavljati še pogoje za delo poveljnika in štaba civilne zaščite ter logistično podporo vodjem intervencij. Če nekaj ukineš, moraš spremeniti celoten koncept organiziranosti za odziv na nesrečo. Nočno dežurstvo smo sčasoma uredili, centralizirali vse baze podatkov, s katerimi razpolagajo centri, in v vseh centrih poenotili standardne operativne postopke. Pripravili smo aplikacijo za vodenje intervencij, ki omogoča, da se zdaj lahko te vodijo neodvisno od lokacije. Leta 2013 smo ponovno uvedli neprekinjeno dežurstvo v vseh centrih za obveščanje, kar pa je trenutno zaradi kadrovske nepopolnjenosti težko zagotavljati. V vsakem regijskem centru za obveščanje bi moralo biti enajst operaterjev, a jih imamo na primer trenutno v Celju samo še osem. Tako je zelo težko zagotavljati redne izmene ob upoštevanju zakonsko določenega počitka.

Koliko denarja vlagate v informacijsko-komunikacijski sistem?

Približno dva milijona na leto. Razdeljenih imamo več kot 14 tisoč radijskih postaj in več kot 18 tisoč pozivnikov. Imamo največji profesionalni sistem zvez v državi (ZARE) in lasten informacijski sistem, ki je povezan v državne registre in baze podatkov.

Glede na število razdeljenih pozivnikov in dejstvo, da se preusmerjajo pozivi tudi na mobilnike številnih prostovoljcev, ki nimajo pozivnika, lahko zagotovim, da bi se, če bi v tem trenutku iz centra za obveščanje sprožili poziv, v roku od dveh do najpozneje petnajstih minut zbralo več kot deset tisoč reševalcev, če upoštevamo še aktiviranje prek siren. Upravičeno smo lahko ponosni na pripadnike reševalnih sestavov.

Se je že kdaj zgodilo, da številka 112 ni bila dosegljiva?

To se ne bi smelo zgoditi, čeprav obstaja možnost, da tehnika odpove. Sicer pa skupaj z Apekom in operaterji spremljamo kvaliteto storitev klica v sili, in sicer vsak klic pri vsakem operaterju. Spremljamo tudi odzivni čas in izvedbo standardnih operativnih postopkov v naših centrih za obveščanje.

Kolikokrat pa vaši uslužbenci naredijo kaj mimo standardnih operativnih postopkov?

S standardnimi operativnimi postopki in z načrti zaščite in reševanja predvidiš situacijo in ukrepe, ampak življenje zahteva prilagajanje. Prednost zaposlenih pri nas je v tem, da imajo bogate praktične izkušnje, pridobljene v daljšem obdobju, ko so sodelovali pri intervencijah tako doma kot v tujini. Vsi pogovori na številki 112 se snemajo, kar nam omogoča izvedbo analiz in korektivnih ukrepov, navsezadnje tudi predajo dokazil preiskovalnim organom.

Ljudi izobražujete v vašem izobraževalnem centru. Po lanskem žledu so morali v gozdu delati mnogi, ki niso opravili usposabljanja za ravnanje z motorno žago. Ta izobraževanja so izredno zasedena in jih je premalo. Ste že kaj ukrenili?

Letno se pri nas v vseh štirih enotah usposablja več kot 30 tisoč slušateljev. Znotraj izobraževalnega sistema imamo 106 programov. V okviru usposabljanja za gasilce je tudi omenjeno usposabljanje, ki ga izvajamo v sodelovanju s srednjo gozdarsko šolo v Postojni.

Gasilci so za ravnanje z žago že usposobljeni, vojaki in drugi, ki so prišli na teren, pa res niso bili vsi. Pridobili smo novo izkušnjo in zato zdaj kupujemo mobilni simulator napetostne hlodovine, s katerim bomo lahko usposobili več ljudi.

Ste presenečeni nad velikim številom prostovoljcev, ki se odločajo za tovrstno izobraževanje?

Nisem. Slovenci smo v načelu humanitarno naravnani, kar že kaže fenomen številnih prostovoljskih organizacij.

Humanitarno naravnani smo samo ob nesrečah ali hudih boleznih, sicer pa smo razdeljeni, številni komaj čakajo, da uspešnejšemu škodujejo. Zakaj se duh enotnosti ne pozna širše?

Ko se zgodi nesreča, res vsi stopimo skupaj, štirinajst dni po njej pa smo spet v starih kolesnicah. Če bi se ta duh, duh, ki veje tudi v upravi za zaščito in reševanje oziroma strukturi teh, ki sodelujejo pri zaščiti in reševanju, prenesel, bi bila Slovenija hitro druga Švica. Vsekakor menim, da sodelovanje ljudi na področju zaščite in reševanja dviguje splošno stanje duha v državi.

Naj omenim enotnost gorskih reševalcev, ki jim število zahtevnih intervencij prav tako narašča: čez štiristo na leto jih imajo, čez sto samo helikopterskih reševanj.

In rešujejo ljudi, ki se v gore podajo z neprimerno opremo?

Da, zato smo se precej trudili, da bi opredelili, kdaj bi bilo treba intervencijo plačati, če je bila posledica malomarnega ravnanja. Reševanje je pri nas še vedno brezplačno. Reševali smo na primer tujce, ki so se izgubili, približevalo se je neurje, bili so neprimerno oblečeni. Nekega zmajarja smo reševali dvakrat v istem dnevu. Pred reševanjem je ključna določitev lokacije, zato je bila z raziskovalnim projektom, financiranim iz evropskih sredstev, izdelana aplikacija za prikaz lokacije kličočega.

Koliko prejmete iz proračuna?

Finančni načrt znaša 33 milijonov in 700 tisoč. So se nam pa sredstva do lani vsako leto zmanjševala. In ko smo prišli do točke, da nismo mogli več v celoti sofinancirati dejavnosti reševalnih sestavov in nakupa zaščitno-reševalne opreme, smo opozorili, da se bo to pokazalo pri padcu motiviranosti, pripravljenosti in sposobnosti obvladovanja nesreč. To so prepoznali tudi poslanci in sistemu z amandmajem dodelili dodatna sredstva za reševalne sestave. Izpad dohodka, ki smo ga imeli na integralnem delu proračuna, smo nadomeščali z namenskimi sredstvi: denar iz požarnega sklada, zaslužek z lastno dejavnostjo, predvsem na področju izobraževanja, denar iz naslova evropskih projektov in postavljanjem prioritet. Leta 2009 smo začeli prvi evropski projekt, lani smo jih izvajali petnajst, letos smo dobili še štiri nove. Leto in pol smo se trudili, da smo se vključili v znane vire financiranja. Iz kohezijskih sredstev bomo do leta 2020 financirali 96 siren javnega alarmiranja na poplavno ogroženih območjih, z enim projektom razvijamo psihološko pomoč prizadetemu prebivalstvu. Po nesreči na Blanci smo namreč uvedli sistem pomoči reševalcem in v okviru tega tudi službo civilne zaščite za psihološko pomoč. V njej imamo štiri psihologe, zdaj bi radi s partnerji sistem postavili še za prebivalstvo, za kar smo dobili okoli 50 tisoč evrov evropskega denarja.

Kako je z materialnimi sredstvi v državnih rezervah? So ustrezno obnovljena?

Ne. Dopolnjujemo jih prepočasi. Ob zmanjševanju sredstev je namreč treba določiti prioritete. V trinajstih skladiščih po regijah in centralnem v Ljubljani imamo različna materialna sredstva: folije, protipoplavne vreče, črpalke za mulj, agregate, vozila, posteljnino, postelje, šotore. Lani smo iz skladišč izdali več kot 180 tisoč protipoplavnih vreč, ki jih je bilo treba nadomestiti. S posameznimi sredstvi smo pomagali še Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Albaniji, Srbiji in Črni gori. Izdelani so srednjeročni programi opremljanja, za izvedbo katerih bo treba zagotoviti denar.

Koliko ljudi je vključenih v civilno zaščito?

V sistemu imamo več kot 45 tisoč prostovoljnih reševalcev, več kot 25 tisoč pripadnikov civilne zaščite na občinski ravni, na državni jih je 1620. Med zadnjimi je najprepoznavnejša državna enota za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev. Prav tako je v sistem vključenih okoli dva tisoč poklicnih gasilcev in pripadnikov službe nujne medicinske pomoči.

So tisti, ki zaposlujejo prostovoljce, dovolj stimulirani?

Menim, da v okviru finančnih zmožnosti so. Poleg refundacije plače in izpada dohodka v višini 20 odstotkov nadomestila plače imajo še nekatere druge bonitete. Želeli bi, da bi imeli kakšne odpustke tudi pri plačilu zavarovalnih premij. Če imaš urejen sistem in zaposluješ na primer gasilce, je manjša možnost požara.

Osebno pa sem proti temu, da bi dajali bonitete prostovoljcem brez jasnih meril in doseženega soglasja znotraj prostovoljskih organizacij. Zakaj? Ker jih v tistem hipu, ko jih podeliš, dvigneš nad druge. Pri prostovoljstvu pa je bistveno prav to, da so ljudje enaki med seboj. Ko se je gasilska zveza z operaterjem dogovorila za brezplačen SOS telefonski paket, se je število njenih članov povečalo, a večinoma tistih na papirju, ne takih s srcem in dušo.

V devetdesetih ste bili načelnik občinske civilne zaščite. Ste, odkar ste zasedli položaj direktorja uprave, stvari, ki so vas motile kot načelnika, uredili?

Za seboj imam dolgo pot. Leta 1987 sem diplomiral iz gasilstva na FDV, delal sem v narodni in civilni zaščiti in na področju obrambnih priprav. Od osmega leta sem gasilec, prav tako član drugih društev. To je moj način življenja, zato mi ni žal sobot in nedelj, ki jih preživljam na raznih prireditvah, vajah, obletnicah društev …

Od začetka me je motilo mnogo stvari in sem pomagal vpeljevati pozitivne spremembe. Ko sem vodil izpostavo uprave v Celju, smo skupaj s službo NMP, gasilci in Darsom začeli postavljati sistem ukrepanja ob množičnih nesrečah na avtocesti in v predorih. Ta koncept je danes veljaven v vseh regijah v državi. Takrat smo začeli z razvojem in nakupom prikolic za množične nesreče, a sem se zavedal, da moram, če hočem narediti še več, zamenjati delovno mesto. Na upravo sem prišel po poplavah v Železnikih, ko sem prevzel sektor operative. Ob prevzemu nalog generalnega direktorja sem bil prepričan, da bom, ker poznam želje gasilcev, reševalcev, občin, z lahkoto vse uredil, a gre zelo počasi.

Zakaj?

Ker je zakonodaja prenormirana, preveč pozornosti namenjamo administrativnim opravilom in smo nasploh v državi še preveč sektorsko zaprti. Krivo je, kot sva že ugotovila, pomanjkanje duha enotnosti.