John Pilger: »Na Zahodu je zelo malo pristne medijske svobode«

Kaj se je zgodilo, da je toliko medijev klonilo in so postali propagandna glasila, se sprašuje 75-letni novinar.

Objavljeno
30. april 2015 13.29
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Bil je na poti, ko je prejel prošnjo za intervju, zato je predlagal, da mu na elektronski naslov pošljemo nekaj kratkih vprašanj. Trenutno snema svoj šestdeseti dokumentarec, tokrat o prihajajoči vojni med ZDA in Kitajsko, o ameriškem obratu proti azijski celini. Denar za film je prvič zbral s pomočjo podpornikov. Zgolj v enem mesecu se je nabralo dovolj za začetek snemanja.

Še kot dvajsetletnik je John Pilger, potem ko se je iz Sydneyja preselil v London, postal najmlajši novinar v Veliki Britaniji, ki so mu podelili naziv novinar leta. Pozneje ga je kot prvi dobil še drugič. Med drugim je poročal za Daily Telegraph, Reuters in Daily Mirror. Za zadnjega se je javljal iz Vietnama, Egipta, Kambodže, Indije in Bangladeša ter vmes živel tudi v ZDA. »Ni dovolj, da novinarji sebe razumejo kot posrednike informacij, ampak morajo razumeti skrite agende v ozadju in mite, ki te informacije obkrožajo,« opozarja petinsedemdesetletni avstralsko-britanski novinar. To je pogosto brati med vrsticami vseh njegovih dokumentarnih filmov, začenši s prvim o vietnamski vojni iz leta 1970 in v zadnjem z naslovom Utopia iz leta 2013, v katerem razkriva rasizem v Avstraliji.

Medtem ko večina novinarskih uredništev okrog 3. maja, ki ga je generalna skupščina Združenih narodov leta 1993 razglasila za mednarodni dan svobode medijev, govori o pomenu te svobode za demokracijo in to ponavljajo tudi visoki politični predstavniki, se Pilger sprašuje, kaj se je zgodilo, da je toliko medijev klonilo in so postali propagandna glasila. Sprašuje se, zakaj je denimo BBC tako pogosto glas grabežljive oblasti ter zakaj New York Times in Washington Post tako pogosto razočarata svoje bralce.

Časi, v katerih živimo, pravi Pilger, so tako nevarni in v percepciji javnosti tako izkrivljeni, da propaganda ni več to, o čemer je med obema vojnama govoril pionir odnosov z javnostjo Edward Bernays, ko jo je označil za nevidno vlado. Zdaj je postala vidna – postala je dejanska oblast, ki vlada neposredno, brez strahu pred protislovji, njen ključni namen pa je zavladati človeku, njegovemu umu in njegovemu občutku za razlikovanje med resnico in lažjo. Pilger meni, da smo priča medijski vojni, medijski cenzuri, medijski demonizaciji in medijskim preusmeritvam, ki temeljijo na »nadrealistični montaži klišejev in napačnih predpostavk«.

Čeprav sta po njegovem zelo učinkoviti propagandni glasili denimo britanski dnevnik Sun in ameriška televizijska mreža Fox News, pa Pilger pravi, da ko je New York Times objavil novico, da ima Irak orožje za množično ubijanje, so temu lažnemu dokazu verjeli prav zato, ker je šlo za New York Times, in ne Fox News. Ali so torej novinarji opravili svoje delo, so se vprašali in preiskali ozadje, ali so zgolj prenesli propagando? »Na tisoče moških, žensk in otrok bi bilo danes morda še živih, na milijone ljudi morda ne bi zbežalo s svojih domov in Islamske države morda ne bi bilo,« opozarja Pilger.

V zapisu Medijska vojna in zmaga propagande pravite, da bistvo mainstream medijev niso informacije, ampak moč in oblast. Kje se v medijski sferi skriva oblast ljudstva?

'Medijska sfera' se redko prilagaja željam, kaj šele da bi spoštovala oblast ljudstva. Mediji so v lasti peščice in razširjajo vse bolj skrajne poglede tistih, ki so na vrhu.

Kako na vsakodnevno delo v uredništvih po vašem vpliva dejstvo, da v medije skozi zakonodajo, lastništvo in oglaševanje vstopajo nosilci politično-ekonomske moči?

Mainstream mediji so bili vedno podvrženi tovrstnim vplivom. Pritisk sicer ni nujno neposreden. Pogosto gre bolj za subtilni pritisk, čeprav ta fasada danes komajda stoji. 'Regulirani' BBC je odličen primer. Številni njegovi novinarji dejansko verjamejo, da delo opravljajo nepristransko, in redko pomislijo na moč cenzure, ko o nečem ne poročajo. V tem so na BBC strokovnjaki.

O čem pravzaprav govorimo v uredništvih medijskih hiš, ko govorimo o svobodi medijev?

Svoboda medijev je tesno povezana s človekovo svobodo. Na Zahodu je sicer zelo malo pristne medijske svobode, saj so prevladujoči mediji postali glas oblasti in človekovo svobodo predstavljajo le delno. Gre za protislovje, saj je prav oblasti v interesu, da promovira svobodo. Medijsko svobodo zato ohranjajo zgolj častivredne izjeme, pokončneži, disidenti in žvižgači, zaradi katerih je lahko tiste v mainstreamu, ki so plačani, da povedo vso zgodbo, sram.

Kako vidite vlogo nacionalnih medijev, denimo slovenskih, ki dnevno – pogosto nekritično – povzemamo vsebine velikih medijskih igralcev, kot so BBC, New York Times in Reuters?

Gre izključno za izdelke zahodne propagande. To seveda ne pomeni, da v njih ni pravih novinarjev, a vendarle so bolj izjeme. Pravi novinarji namreč dvomijo o vsem, oporekajo moči elit in se z njo ne povezujejo – to velja tako za Slovenijo kot drugod.

Je sploh mogoče imeti progresivne medije znotraj kapitalističnega okvira?

Je mogoče. Toda morajo oporekati in zadeve preiskovati – 'progresivnost' ni dovolj.

Številni novinarji so se odzvali na napad na francoski satirični časopis Charlie Hebdo in se pri tem sklicevali na zagovor svobode medijev. Vi tega niste storili. Zakaj?

Zdi se, da je bil napad na tednik Charlie Hebdo napad na vsebino revije: na njeno portretiranje islama. Toda resnična svoboda medijev vzdržuje novinarstvo, ki prevprašuje stereotipe, ne pa jih ohranja.