Tiskane izdaje
Grobelnik je s tovariši »odprl« celjski Pisker, Ivan Gradišek pa dvignil trobojnico na 2864 metrih.
Ivo Grobelnik je iz nemške vojske pobegnil 9. junija 1944. Smer je bila začrtana: iz Gradca na Pohorje, v Zidanškovo brigado, v kateri je preživel dva meseca, saj so ga nato zadržali kot aktivista na celjskem območju. S tem so mu tlakovali pot do znamenite operacije Pisker. Kako je s tovariši »odprl« celjski zapor Stari pisker, si lahko ogledate v naši interaktivni spletni zgodbi.
Več kot 90 svobodnih
Po nemških podatkih so v akciji rešili 127 zapornikov, nekaj čez 90 jih je ostalo na svobodi. Drzna akcija, ki se je končala brez enega samega strela, je nedvomno največja akcija odporniškega gibanja v obdobju okupacije in nemške zasedbe Celja, piše dr. Tone Kregar.
Po velikem uspehu komaj šestih aktivistov se je morala dvignila. Po akciji, ki so jo samostojno organizirali v nekaj urah, so se srečali s partijsko sekretarko Emilijo Gabrovec – Lenko. Objela jih je in jim dejala, da si sploh ne predstavljajo, kaj so storili.
Ivo Grobelnik. Foto: Voranc Vogel
»Kmalu pa je prišlo na dan, da je vse organizirala partija. Temu smo se odločno uprli,« pripoveduje Grobelnik. To je po vojni prineslo posledice: akcija nikoli ni bila uradno priznana. Celjsko združenje borcev so namreč obvladovali kadri, ki niso bili iz tega mesta, razen enega, ki pa je bil Lenkin brat. Po Grobelnikovih besedah je Lenka ves čas vztrajala, da je za operacijo stala partija. »Ker take razlage nismo sprejeli – ker to ni bilo res – se o akciji ni govorilo vse do leta 1988. Takrat je zvezo borcev vodil predsednik Risto Gajšek, Celjan, in zadeva se je obrnila. Odtlej se spet govori o akciji Stari pisker.«
Molk in gestapo
Še več, nekateri so operacijo poskušali omadeževati celo z navedbami, da so jo pripravili v sodelovanju z gestapom. »Nekaj dokumentacije sem imel, nekaj sem jo zbral, in ker sem bil edini še živeči udeleženec akcije, sem pred nekaj leti izdal knjigo Stari pisker, resnica in laži. Na vsako laž odgovarjam. Niti enkrat ne povem ničesar, kar ni podprto s pričo ali dokumentom,« pravi.
Foto: osebni arhiv Ivana Grobelnika
Operacija je šele junija 2004 dobila tudi državno priznanje. Grobelnika in njegove tovariše je Janez Drnovšek odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Grobelnik je znak predal Muzeju novejše zgodovine Celje, saj pravi, da ga ne more imeti le on.
Pisker največji stres? Ne!
»Do danes me še nihče ni vprašal, kateri trenutek med vojno je bil zame najbolj stresen. Vsak bi rekel, da izpraznitev Starega piskra. Pa ni res. To je bil čas, ko sva s prijateljem zapustila nemško vojsko in v Gradcu šla na vlak, v civilu in brez vsakršnih dokumentov,« pripoveduje.
Foto: osebni arhiv Ivana Grobelnika
Uspešno sta se izognila nemškim patruljam na vlaku. Odločila sta se sicer, da bosta skočila z vlaka, če bodo prišli do njiju. A sreča ju je spremljala vse do Maribora. Od tam pa na vlak za Dravograd, na katerem ni bilo patrulje. Ta je prišla gor šele v Rušah, vlak pa skoraj prazen, tako da bi bila lahko hitro pri njiju. Na srečo do postaje Brezno, kjer sta izstopila, ni. Človek, ki ju je ločeno spremljal vse od Gradca, ju je nato spravil v partizane. »Tega si ne more nihče predstavljati, kajti ta stres je trajal tri ure in pol. Tista negotovost, ali bo ali ne bo, je bila zame nekaj popolnoma drugega kot odhod na akcijo v Stari pisker.«
Na Triglav
Iz nemške vojske je pobegnil tudi Ivan Gradišek. V medvojni partizanski karieri je zamenjal več enot, Prešernovo brigado, Jeseniško-bohinjski odred in jurišni bataljon XXXI. divizije), na koncu je bil s svojim bataljonom med prvimi v Trstu. A do tja ga je vodil prav tako dramatičen pobeg iz nemške vojske, najbolj pa ga je zaznamoval vzpon na Triglav ob osvoboditvi Beograda oktobra 1944. Kako se je s soborci povzpel na 2864 metrov visok simbol slovenstva, poglejte v naši interaktivni spletni zgodbi.
Ivan Gradišek, Foto Voranc Vogel
Zasavec je šel v partizane, kot pravi, »daleč od doma«, na Gorenjskem, na Jesenicah. Dogovorjen je bil, da se partizanski vojski pridruži dan pred nemško mobilizacijo, a je bila ta izvedena dan prej, partizani pa so prav tako zamudili en dan. Tako se je znašel v nemški vojski. Po nekaj mesecih so jih na Bavarskem začeli pripravljati za odhod na rusko fronto. »Da tja ne greva, sva se odločila s prijateljem, dezertirala bova. Pisala sva pisma, on bratu, jaz sestram, in dogovorili smo se, da bomo na najin prosti dan poskušali priti v Slovenijo,« pripoveduje Gradišek.
Zakaj nisi v vojski?
Prijatelj je bil v civilnih oblačilih, on v uniformi, čez katero je imel plašč. »In zdaj si zamislite, v kakšnih mešanih vojaško-civilnih oblekah smo šli na vlak,« nadaljuje Gradišek. Pri prvi žandarski kontroli je še šlo, zadostovala je jugoslovanska legitimacija, ki so jima jo Nemci pustili. Nato pa resna kontrola. Zakaj ni v vojski? »Vedeli smo, da je lahko vsak deseti sin v družini ostal doma. Dejal sem jim, da sem deseti. Hoteli so vedeti, kaj delam tako daleč od doma. Pa sem jim pojasnil, da sem bil pri bratu, ki se uri za rusko fronto. Nekako so naju pustili pri miru.«
Prispela sta do Beljaka, nato pa v vagonu, polnem nemških vojakov, v katerem so bili tudi prijateljev brat in njegovi sestri, do Jesenic. Od tam je šel na Pokljuko, do Prešernove brigade in nato v Jeseniško-bohinjski odred.
Pozabljena plaketa
V tem času se je s soborci vzpel na Triglav. »Za to dejanje nikoli nismo dobili nobenega priznanja,« pravi Gradišek. Nekaj let po osvoboditvi so namreč v Beogradu izvedeli, kako so Slovenci z zastavo vrh Triglava počastili osvoboditev glavnega mesta, in sklenili, da bodo pogumne partizane odlikovali s plaketo Beograda. Kot v pričevanju, pred leti objavljenem v reviji Gore-ljudje, opisuje Bogo Tavčar, ki je bil z Gradiškom na Triglavu: »Toda ni hudič, da so v Beogradu naknadno na fotografiji opazili, da je vrh Triglava plapolala slovenska zastava, zato so na sklep o podelitvi plakete naglo pozabili!«
Foto: hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. (kopiranje ni dovoljeno)
Dan pred njihovim vzponom na Triglav je bilo tam 142 nemških vojakov lovskega polka Brandenburg, partizanska ekipa pa je pod njihov vpis v knjigo kot smer sestopa zapisala: »V svobodo!« Neuradno po tem partizanskem vzponu na Triglavu vse do osvoboditve menda ni bilo več tujega vojaka, zato Gradišek v šali pravi, da je bil tistega oktobrskega dne Triglav tudi osvobojen.
Trikrat na očaka
Partizani so se v letu 1944 na Triglav povzpeli trikrat. Konec maja borci III. SNOUB Ivana Gradnika po neuspelem napadu Nemcev na Titov štab v Drvarju, avgusta kulturna skupina IX. korpusa in soški aktivisti, ki so z vrha odstranili mejni kamen med Italijo in tretjim rajhom, oktobra pa borci Jeseniško-bohinjskega odreda v počastitev osvoboditve Beograda.
Do Maribora
Z jurišnim bataljonom XXXI. divizije je, pravi Gradišek, sodeloval pri zgodovinski dolžnosti, ki so jo dobili – da prvi vkorakajo v Trst. S tržaškimi partizani so razorožili 1400 nemških in italijanskih vojakov v kasarni v ulici Rossetti. Od vključitve v brigado narodne obrambe Trsta do upokojitve je služboval v JLA, nazadnje v Mariboru. Reaktiviral ga je komandant teritorialne obrambe Rudolf Hribernik Svarun, ko je začela nastajati ta nova slovenska oborožena sila: »Ivo, pridi, če hočeš formirati TO na vzhodnem Štajerskem.« Nalogo je sprejel.
