Tiskane izdaje
Ob padcu nepremičninskega zakona je takratni finančni minister Uroš Čufer vire za izpad predvidenih 205 milijonov evrov poiskal tudi v trošarinah. A podatki kažejo, da se je kljub višjim trošarinam v proračun od njih letos nateklo manj kot v istem obdobju lani. Razlog? Gorivo je cenejše v Avstriji, na Hrvaškem in Madžarskem, zato zlasti vozniki tovornjakov rezervoarje raje polnijo pri sosedih.
Vlada je v prizadevanjih, kako dobiti dodatne vire za državno blagajno, udarila mimo tudi pri obdavčitvi avtomobilov. Podatki finančne uprave namreč kažejo, da so bili prihodki iz davka na motorna vozila, kljub dodatni dajatvi, lani kar za 14,4 odstotka nižji kot leta 2012. Letos je trend podoben: iz obdavčitve avtomobilov (davek na motorna vozila in dodatni davek na motorna vozila) se je lani v državno blagajno nateklo 35,2 milijona evrov, letos do sredine oktobra pa 23,9 milijona. Dodatne obremenitve na avtomobile je leta 2012 sicer uvedla vlada Janeza Janše.
Pričakovanja, da bodo zvišane davčne stopnje samodejno povečale davčne prihodke, se torej vedno ne uresničijo. Posledice takih pričakovanj na svoji koži občutijo tudi prodajalci avtomobilov, saj mnogi prestižne modele, po izjavah sogovornikov gre predvsem za vozila vodstvenih delavcev različnih podjetij, zdaj kupujejo in registrirajo v tujini. Del prihodkov, ki bi jih lahko slovenska država dobila z (bolj razumno) obdavčitvijo, se tako steka v proračune drugih držav.
»Na naših cestah opažamo večji delež vozil s tujimi, največkrat nemškimi registrskimi tablicami, ki jih uporabljajo slovenski vozniki. To so zlasti dražja vozila, pri katerih so davčne obremenitve resnično visoke. Na ta način je država dosegla, da je z visokimi davki spodbudila potencialne kupce dragih vozil, da ta registrirajo v tujini, kjer so davčne obremenitve bistveno manjše, in na koncu Slovenija v proračun ne dobi nič,« opozarjajo pri Summit Avtu, kjer so med drugim zastopniki za znamki Jaguar in Range Rover.
Najdražje kupujejo v tujini
Robert Zaletel iz slovenske podružnice Jato Dynamicsa, mednarodne specializirane družbe za spremljanje trga, razkriva, da je, kot natančno ponazarjajo podatki, število registriranih avtomobilov prestižnih znamk začelo padati leta 2012; padci celo presegajo 30 odstotkov, odvisno od znamke. Če pa analiziramo delež registriranih avtomobilov glede na prostornino motorja, se je ta v razredu, najbolj obremenjenem z dajatvami, od leta 2011 do lani celo prepolovil.
»Odgovor na vprašanje, zakaj toliko tujih tablic na vozilih Slovencev, je preprost: drag avto je statusni simbol, in če ga ima Slovenec možnost kupiti ceneje, ga tudi bo. Skladno z negativnim odnosom do države žal pri tem ne misli na korist od ustvarjenega prometa in plačanih davkov v Sloveniji; taka poteza mu je prej v užitek. Poleg tega je razlika v načinu obdavčitve novih vozil med Slovenijo in Nemčijo zelo velika, pri čemer se kaže premišljenost nemške vlade na eni strani ter moč in vloga tamkajšnje avtomobilske in z njo povezanih industrij na drugi,« razlaga Zaletel.
Naša vlada pobira davke, nemška pa davčno politiko »kreira«, je slikovit; z njo podpira ohranjanje delovnih mest, avtomobili so ljudem dostopni in na koncu država tudi uspešno pobere davke.
Maloprodajno ceno avtomobila pri nas sestavljajo poleg cene izdelka še davek na dodano vrednost (DDV) v višini 22 odstotkov ter davek in dodatni davek na motorna vozila. V Nemčiji pa je k ceni avtomobila prištet le 19-odstotni DDV.
Po podatkih družbe Jato Dynamics je tako za porsche panamero 4.8 turbo 4WD s petimi vrati v Nemčiji treba odšteti 145.990 evrov, v Sloveniji pa kar 200.028. Porsche 911 3.8 GT3 coupe je v Nemčiji cenejši za več kot 57 tisočakov, audi RS6 4.0 TFSI tiptronic avant 4WD wagon pa za okoli 36 tisoč evrov.
Lažna statistika
Avtomobilski trg na splošno sicer pri nas stagnira, optimizma med slovenskimi kupci avtomobilov ni, opozarjajo trgovci. A zanimivo, statistični urad po drugi strani zaznava povsem drugačne trende. Njegovi podatki namreč kažejo, da se je število prodanih avtomobilov v Sloveniji glede na lani povečalo, enako v letu 2013; rastejo prihodki v trgovini z avtomobili, prav tako število novih, prvič registriranih vozil.
Po drugi strani pa so mediji polni zgodb o vse večjem številu ljudi, tudi zaposlenih, ki iščejo pomoč humanitarnih organizacij, da se lahko prebijejo iz meseca v mesec. Morda raje damo denar za nov avto kot za osnovne dobrine? Težko verjetno. Kaj se torej dogaja? »Slovenski avtomobilski trg je napihnjen. Statistični podatki pa zavajajoči,« poudarjajo sogovorniki.
Načrtno napihovanje
Povsem drugačna slika kot pri prestižnih modelih je na drugi strani avtomobilskega trga. Naši avtomobilski trgovci velik del novih avtomobilov srednjega in nižjega cenovnega razreda prodajo v tujino; zanje je opravljena tako imenovana dnevna registracija, kar seveda zazna uradna statistika.
Podatkov o odjavah vozil iz prometa in kratkoročnih registracijah statistični urad ne spremlja, prav tako jih ni mogoče dobiti na pristojnem ministrstvu.
Slovenski prodajalci nove avtomobile torej prodajajo kupcem iz tujine, ki so dejansko prav tako avtomobilski prodajalci. Ti jih prodajo končnim kupcem v svoji državi, kjer je nabavna cena višja kot pri nas. Kot vedo povedati sogovorniki, novi in v Sloveniji prvič registrirani avtomobili, ki jih prikazuje naša statistika, sploh ne pridejo v Slovenijo, pač pa »operirajo« le z njihovimi dokumenti, saj je nova vozila mogoče registrirati brez tehničnega pregleda.
Dobra statistika o prodaji, ki jo tako namenoma napihujejo pri nas, slovenskim prodajalcem avtomobilov omogoča boljše nakupne pogoje pri proizvajalcih.
»Posel je povsem zakonit, naši trgovci zaslužijo, prodajalci nadomestnih delov in serviserji pa žal ne, ker ti avtomobili ne vozijo po naših cestah. Delež te preprodaje je že okoli 30-odstoten. Avtomobile nato tuji trgovci po svojih kanalih prodajajo pri njih doma, gredo pa predvsem v države zahodne Evrope, Nemčijo, Švico in podobno,« razlaga Slavko Kmetič z AMZS.
Tudi v sekciji vozil pri trgovinski zbornici potrjujejo, da je slovenski avtomobilski trg zaradi teh preprodaj napihnjen za od 15 odstotkov pa tja do tretjine. Uradnih podatkov oziroma statistike tako imenovanih dnevnih registracij oziroma odjave vozil pri nas, kot rečeno, ni. Kot še dodajajo v sekciji vozil, se je napihnjenost trga začela pojavljati po prihodu krize, še zlasti pa se je povečala v zadnjih dveh letih. Slovenija torej postaja tranzitna država tudi za trgovino z novimi avtomobili nižjega in srednjega razreda.
Na cesti
Avtomobil je sicer po pred dnevi objavljeni javnomnenjski raziskavi Eurobarometer med Evropejci daleč najpopularnejše prevozno sredstvo; za vožnjo z njim se zelo pogosto odločamo tudi Slovenci, saj ga na običajen dan uporablja kar 71 odstotkov državljanov. Pogosteje kot mi ga uporabljajo le še na Irskem (73) in Cipru (85), najredkeje pa Latvijci (38 odstotkov) in Madžari (33 odstotkov).
Kakšni vozniki sploh smo Slovenci? V prometu redko kažemo jezo s kretnjami ali kletvicami, pogosto pa z divjim speljevanjem ali preprečevanjem menjave pasu drugim voznikom. Dan Podjed, doktor etnologije in kulturne antropologije, znanstveni sodelavec inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU, razlaga, da so v raziskavi o našem vedenju v prometu, izvedeni v Ljubljani, ugotavljali predvsem, kako se ljudje v prometu jezijo oziroma izražajo negativna čustva. »Ugotovili smo, da avtomobil pomeni zavetje, v katerem lahko na plano izbruhnejo različni izrazi jeze, ki si jih v javnosti sicer ne bi privoščili. Vozilo je torej nekakšno poljavno območje, v katerem smo po eni strani vidni, po drugi pa skriti pred pogledi 'od zunaj' – ali pa si tako vsaj mislimo in se zato vedemo, kot da smo sami in na primer tolčemo po volanu in s kretnjami izražamo svoja čustva.«
V raziskavo so vključili voznike, stare od 20 do 65 let, s katerimi so opravili polstrukturirane intervjuje o njihovem načinu vožnje in izražanju jeze v prometu. Najpomembnejši del raziskave pa je bilo opazovanje prometa, in sicer tako stacionarno kot s tako imenovano vožnjo z udeležbo; to pomeni, da so se po Ljubljani prevažali z osebnim avtomobilom, in to bodisi kot vozniki ali sovozniki.
Med drugim so ugotovili, da naše vedenje v prometu najbolj določa znamka oziroma tip avtomobila. V porschejih na primer vozijo drugače kot v hyundaih. Ali torej agresivnost voznikov narašča z debelino njihove denarnice? »Nekatere raziskave dejansko podpirajo to vašo zanimivo domnevo, namreč, da je debelina denarnice povezana z vedenjem na cesti. Eno od teh raziskav je izvedel psiholog Dacher Keltner. V objavah na podlagi raziskave je pojasnil, da so bogatejši ljudje bolj sebični, kar seveda velja tudi v prometu, kjer v 'velikih črnih vozilih', kot so pogosto poudarili tudi sogovorniki v naši raziskavi, izsilijo prednost, zasedejo parkirni prostor za invalide in podobno.«
Podjed sicer meni, da avtomobil za Slovence ni več statusni simbol in predmet poželenja – vsaj ne toliko, kot je bil pred nekaj desetletji. »Družbene vrednote so se v zadnjem času namreč precej spremenile, predvsem mladim zdaj več pomenijo sredstva informacijske in komunikacijske tehnologije, na primer mobilni telefoni, tablični računalniki, kot pa vozila. Srednja generacija morda res še vedno prisega na prestižna vozila, a v duhu okoljevarstva in prehoda v nizkoogljično družbo je takšno drago in pogosto potratno in hitro vozilo z izjemnimi pospeški prej vir posmeha kot pa ugleda.« Izjema je denimo Teslin avtomobil ali kakšno drugo električno vozilo, ki izraža voznikovo okoljsko odgovornost.
