Tiskane izdaje
Poleg skupaj z Igorjem Bavčarjem obsojenih bratov Nastje in Kristjana Sušinskega (prvi je bil predsednik uprave Maksime holdinga, drugi pa svetovalec Istrabenza) se je z nekdanjim politikom, osamosvojiteljem in ministrom v burne Istrabenzove zgodbe podalo še nekaj bolj ali manj znanih ljudi.
Med njimi je bil na primer Gorazd Čuk, Bavčarjev sopotnik še iz časov politike. Bil je namreč tudi tajnik Demokratske stranke Slovenije. Čuk je v nadzornem svetu Istrabenza sedel od leta 1997 in naj bi pripravljal teren za Bavčarjev prihod v Koper. »Bavčar že dolgo spremlja dogajanje v Istrabenzu in je o poslovanju podjetja obveščen bolje kot marsikateri drug politik. Po drugi strani pa bo podjetje potrebovalo dobrega politika za usklajevanje vseh odnosov in interesov v tako razvejeni družbi,« je leta 2001 novinarjem dejal Janko Kosmina, dolgoletni prvi mož koprskega holdinga in nato njegov nadzornik, ko je utemeljeval prihod dotedanjega ministra za evropske zadeve na Obalo.
Dva služita veliko
Bavčar se je s Čukom razšel pet let kasneje, pregled javno dostopnih podatkov pa pokaže, kaj ta počne zdaj. Aktivna ima tri podjetja, Realest, Pigmalion in Sunego. Prvo, svetovalno podjetje s sedežem v Ljubljani, je sodeč po letnem poročilu solastnik neke družbe v tujini, ki je, ker mu to omogoča zakonodaja, ne razkriva. Realest je leta 2015 ustvaril kar 2,7 milijona evrov dobička (ob 3,3 milijona evrov prihodkov), do omenjenega podjetja v tujini pa je imel Čuk tudi za skoraj poldrugi milijon evrov kratkoročnih poslovnih terjatev. Lani mu je dobiček padel, a še vedno posluje dobro.
Slabo ne gre niti Srečku Kendi, borznemu specialistu, ki je bil nekaj let član uprave Istrabenza, pristojen za finance. V Kopru ima dve podjetji: Goldinar in DSK. Prek Goldinarja je za državno SDH drugi največji, več kot 18-odstotni lastnik KDD, centralne klirinško-depotne hiše, in tudi največji lastnik Hranilnice Lon, kjer je hkrati nadzornik. Ob skoraj milijonskih prihodkih je v Goldinarju lani imel več kot 440 tisoč evrov dobička.
Ko sta Bavčarja zapustila Čuk in Kenda, so v Istrabenz prišli novi ljudje, ki mu niso znali ali zmogli reči ne in do njegove megalomanije niso imeli zadržkov. To je bil začetek konca, tako Istrabenza kot nekaterih usod posameznikov.
Dokončno ga je udaril sanacijski izbris
Ena tistih, katerih finančna zgodba se ni končala uspešno, je usoda Staneta Valanta, nekdanjega predsednika uprave NFD, nekoč največjega finančnega holdinga v državi, s pomočjo katerega je Bavčar skušal izpeljati prevzem Istrabenza. NFD je v stečaju, Valant pa v kolesju preiskovalnih mlinov čaka na razplet preiskave, povezane s sumom zlorabe notranjih informacij pri trgovanju z delnicami družbe Etol, našega edinega proizvajalca arom. Valant je sicer tudi eden tistih vlagateljev, ki so večino svojih prihrankov izgubili ob izbrisu podrejenih finančnih instrumentov ob bančni sanaciji.
Od prijatelja do najemnika
Bojan Korsika, prav tako nekdanji Bavčarjev dolgoletni prijatelj in nadzornik Istrabenza, ima dve podjetji, Bistra in Zenith, nobeno pa nima posebno visokih poslovnih prihodkov oziroma rezultatov. Prijatelja sta se sicer vsak na svoji strani srečala na sodišču. Spornih je bilo 400 tisoč evrov, ki jih je Bavčar leta 2008 posodil Korsiki. Kljub visoki vsoti posojenega denarja nista sklenila pisne pogodbe. Šlo je za brezobrestno posojilo za načrtovani medijski projekt, brez posebnih zavarovanj, jamstev ali roka vračila.
Bavčar trdi, da denarja še vedno ni dobil nazaj, Korsika pa trdi nasprotno. Še več, na sodišču je izjavil, da Bavčar razpolaga z ogromno gotovine, da je lani finančni upravi vrnil poldrugi milijon evrov, njegovemu podjetju, kjer je podnajemnik, pa konec leta nakazal 21 tisočakov za najemnino. »In to človek, ki ima že sedem let blokirane račune … Da ne govorim o stroških, ki jih ima denimo z odvetniki,« je konec preteklega leta Korsika razlagal na sodišču. Kdaj in kje naj bi vrnil izposojeni denar, ni povedal, češ da bi se lahko s tem spravil v kazenski postopek.
Kje bo zaprt Igor Bavčar
Glede na dolžino dosojene kazni bi moral zaporno kazen prestajati na Dobu. Na upravo za izvrševanje kazenskih sankcij smo vprašali, kdaj ga predvidoma pričakujejo. »Skladno z zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij obsojene osebe na prestajanje zaporne kazni pozove pristojno sodišče, uprava v tej fazi nima pristojnosti,« so sporočili iz uprave, ki jo vodi Jože Podržaj. Sodišče je Bavčarju pošto poslalo 23. maja, v petek pa so nam na sodišču povedali, da je še ni prevzel. Sodišče mu jo zdaj lahko vroči po sodnem vročevalcu ali kako drugače, če bo pri tem neuspešno, jo bo obesilo na svojo oglasno desko, s čimer se šteje, da je sodba vročena in začne teči 30-dnevni rok za zglasitev v zaporu.
Ko smo poleti 2014 Bavčarja vprašali, ali bo pred zaporom pobegnil v tujino, tako kot sta storila Robert Zavašnik in Robert Časar, je to možnost odločno zavrnil. »Ne razmišljam o tem. Tu sem doma. Vse, kar sem v življenju naredil, sem naredil v Sloveniji in tukaj bom tudi ostal; prav nikamor ne bom bežal ... Kam pa naj bi sploh šel?« In danes? Ostaja pri tej izjavi? Bavčar se nam ni odzval, po naših neuradnih informacijah pa je bil zadnje dni v Srbiji.
