Ljudje prepoznavajo, da želim biti iskreno z njimi, želim se srečati z vsemi in pokazati spoštovanje do tega, kar imajo za povedati. Vseh problemov predsednik ne more rešiti, želim pa vzpostaviti kodeks obnašanja... Vse, kar delam, delajo tudi naši ljudje. Podjetniki, ribiči, kmetje, tisti ki žanjejo, mešajo beton, lepijo ploščice... To so ljudje, ki bodo premaknili državo, nas popeljali iz krize, oni potrebujejo vso skrb in pozornost... Tako ali drugače je delo je del mojih življenjskih izkušenj.
Ne, ne, ne! Ni bil prezident tisti, ki je to izjavil in to po tem, ko je - seveda ves preznojen in z majčko na naramnice - odložil koso. O ne. To je bila predsednica. Ona. Kolinda Grabar Kitarović. Ki nadvse rada posnema akcije svojega slovenskega kolega. Tako je zadnjič menda sama pobarvala svoje stanovanje, pa z ribiči šla na nočni ribolov. Toda ali lahko doseže šefa naše države? Seveda ne.
V okviru projeta »Skupaj - Spodbujajmo drug drugega« je namreč Borut Pahor opravil že šestinpetdeset delovnih akcij. Bil je kmet, nogavičar, frizer, smetar, cvetličar, gasilec, gozdar, vulkanizer, kamnosek, oskrbnik starejših, mlekar,... (saj bi nadaljevali, pa bi nam zmanjkalo prostora). Tega Kolinda, tudi če začne danes, ne bo mogla nikoli in nikdar doseči. V tem življenju zagotovo ne. Če se nam je zalomilo pri arbitraži, pa je v mnogoboju predsednikov Slovenija gladko vodila z ena proti nič. Kroejša zero.
Počakajte - zakaj pa »je vodila«? Je Kolinda v rekordnem času, sredi največje vročine naredila sedeminpetdeset delovnih akcij? Je v kombineži žela žito na vzhodu Slavonije v kombineži? Je na vojaški paradi ob obletnici Nevihte v maskirni uniformi vozila tank? Je bila prodajalka v Konzumovi trgovini? Je v v Vinkovcih predelovala zajčje iztrebke v biomaso? Ne.
Kolinda je vedela, da mora svojega moškega konkurenta iz države, kjer brezobzirno kradejo sveto hrvaško morje, premagati tam, kjer najbolj boli. Kjer bo sunek najbolj oster in najbolj krvav. Lokacija in sredstvo nista bila izbrana po naključju: morje (Jadran) in trajekt (Biokovo). Dolžina 87,6 m, širina 17,5 m, ugrez 2,4 m, pogon na štiri diesel motorje, hitrost 13 vozlov, kapaciteta 1200 oseb in 138 avtomobilov. Linija: Split-Supetar. In si je nadela kapitansko kapo, sedla v komandno sobo, prijela krmilo in vse ostale ročice, zavpila »Vozi, Miško!« in ga je - meni nič, tebi nič - šla parkirat v luko na Braču. Kar tako mimogrede. Mnogoboj predsednikov sosednjih držav, drugo kolo: ena proti nič za Hrvaško.
Verjamemo, da je el prezidente ves iz sebe in zelo vznemirjen. Slovenija nima trajektov, kar je po svoje logično, saj nimamo otokov (razen tistega virtualnega pred Izolo). Tudi če bi ga po nekem neverjetnem naključju imeli, bi imel predsednik precejšnje težave, saj bi manevriranje v slovenskem akvaroriju brez dvoma pomenilo, da bi nasedli v sečoveljskih solinah. Panika v uradu je bila, pravijo, precejšnja.
Bile so ideje, da bi si pri Italijanih izposodili največjo križarko, pri Grkih še večji trajekt, pri Američanih letalonosilko Ford (baje so rekli, naj si jo kar pri Rusih sposodimo, ko jih že imamo tako radi), potekala so pogajanja z gigantom Schellom, da bi uradu predsednika za nekaj ur posodili največjo ladjo na svetu Prelude. Dolga je 488 metrov, daljša od višine Empire State Buildinga in šestkrat težja od največje letalonosilke. »Ker bi najem ob dejstvu, da je v slovenski akvatorij sploh ne spravimo, ker bi bila na enem koncu privezana v Luki Koper, na drugem pa v Luciji, stal 130 milijonov evrov, smo od ideje odstopili,« nam je povedal vir v uradu, ki pa ni želel biti imenovan.
Ker je uredništvu te rubrike projekt »Skupaj - Spodbujajmo drug drugega« vir inspiracije, smo se odločili, da pomagamo. In vendarle zapišemo nekaj, za kar nas vsi prosijo, naj nikakor ne storimo. Žal nam je, ampak predlagamo, da je 57. predsednikova akcija - pilot. Adria Airways in potniki, oprostite nam, ampak kolinda ne sme zmagati.