Kajzerce: Hiša na Kolodvorski

Sedla je na stol, si poravnala krilo in nervozno preložila kup papirjev. Na prazen list na vrhu je zapisala: »5. sestanek sveta stanovalcev Kolodvorske 2, september 2015, predsednica sveta Bjerka Lizilj.« Nato je drobnemu človečku na levi podala podpisno listo. Ta je s tresočimi se rokami napisal svoje ime, Farko Milli, in funkcijo. Hišnik. List je, ves prepoten, podal še eni sodelujoči na sestanku. To je bila čistilka, Radranka Jebernik.

Povsem jasno je bilo, da je imel Milli – priimek je kar ustrezal njegovemu karakterju – velikanske težave s predsednico sveta Liziljevo. Strah, takšen z res velikimi očmi. Čeprav je pustil, da se je vpletala v njegova opravila, tudi tista, ki zahtevajo najboljše hišniške veščine, in je ugodil vsaki njeni kaprici, želji, lahko bi rekli tudi ukazu, je do nje čutil strahospoštovanje. Vedel je, da je funkcija predsednice v tej napol razpadajoči hiši nepomembna in da ima v resnici ključne vzvode odločanja v rokah on, a se ji je popolnoma podredil. Še sam ni vedel, zakaj.

Povsem drugačna je bila zgodba s čistilko Jebernikovo. Stanovalci so ji v šali rekli eksekutorka. Skozi okno je – seveda šele potem, ko ji je to dovolila Liziljeva – metala mačke, ki so si upali zamijavkati, dala je zamenjati uvodno melodijo glavnega zvonca v hiši, Liziljeva ji je dopustila celo najeti fasaderja Tojana Bravna, ki je slovel po tem, da je ljubil rumene fasade. »Žutilo, žutilo, žutilo, tako bo vaša hiša prepoznavna,« je vedno prepričeval tiste, ki so se odločili zamenjati barvo fasade. Liziljeva je bila z delom Jebernikove na splošno zadovoljna, čeprav se ji je zdelo, da bi lahko včasih dala kaj več od sebe.

»Začnimo, začnimo,« je z rezkim glasom dejala predsednica sveta, »saj nismo na tretjem parlamentarnem kanalu, da bi lahko tako kot poslanci razpravljali v nedogled.« Ti boš že vedela, saj si bila poslanka pred dvajsetimi leti, si je mislil Milli, vendar tega seveda ni upal povedati na glas. »Lahko preberem poročilo o hišniškem ...« je začel, a ga je takoj prekinila. »Milli, govoril boš, ko ti dovolim, delal boš, ko ti dovolim. Raje poglej kolegico Radranko, kako vestno in predano čisti to našo hišo. Najde tarčo in jo uniči. Povsem odkrito. Poglej samo, kako uspešno je odslovila tistega prevaranta Rika Evalenčiča, ki je hotel posneti dokumentarec o ekstremnem dogajanju v naši hiši. V rezervnem skladu smo prišparali 20 evrov!«

Jebernikova, opogumljena od pohval, je previdno začela: »Kaj pa selitve po hiši? Eleno Jaščić bom preselila iz drugega štuka v četrtega, Meleno Hilinković pa iz tretjega v prvega ...« Liziljeva jo je občudujoče pogledala in pokimala. Dobro voljo na šefinjinem obrazu je opazil tudi Milli in dejal: »Predlagam, da ...« Ni dokončal. Sklonil je glavo in tiho rekel: »Oprostite.« Besedo je spet prevzela Jebernikova in opozorila na problem družabne sobe v kleti, kjer si je bend smešnega imena City naredil studio. »Preglasni so, tisti tip s čopom pa se mi sploh zdi nevaren. Ne bom začudena, če se bo izkazalo, da je kakšen skrajni levičar,« je pojasnila Radranka.

»Tudi sama v tem vidim velikanski problem,« je prijazno pritrdila Bjerka. »Zadevo lahko uredimo tako, da tam sočasno vadi tudi narodnozabavni ansambel Pričevalci in njihov frontmen Možko Jožina. Milli, takoj pregradi družabno sobo, od zdaj bo tam več različne glasbe, uravnoteženo bo,« je dejala Bjerka. »Razumem, takoj bo, takoj po sestanku začnem, super ideja. Vse znam kot najboljši hišnik uresničiti,« je hitel Milli. »V redu,« je bila tokrat za odtenek prijaznejša Bjerka, vzela v roko kemični svinčnik in podpisala zapisnik. Takoj za tem ga je še Jebernikova, nazadnje seveda Milli. Srečen je bil, da je konec, in ni rekel nič.

Jebernikova pa je pomežiknila vidno zadovoljni predsednici sveta stanovalcev, na široko zamahnila z metlo in si zamrmrala: »Ta hiša potrebuje čistočo. Eno tako lepo čistko.«