Kajzerce: Iz Ljubljane z ljubeznijo

Spodrsljaj nadobudnega agenta Sove, ki se je menda hotel precej tesno približati uslužbenki avstrijskega veleposlaništva – da bi se, če se izrazimo zelo strokovno, prek rjuh dokopal do zanimivih vsebin, s katerimi razpolaga veleposlanik naše severne sosede – še naprej buri duhove. Naše novinarje, ki so se podali v zakulisje tega škandala, je zanimalo, zakaj je stvar sploh prišla v javnost.

Takšne nerodnosti se namreč med državami urejajo po znanih postopkih in kanalih, pri čemer se zalotena stran pokesa in obljubi, da ne bo več ali pa da bo tako, da je ne bodo dobili s spuščenimi hlačami, druga stran pa to sprejme »z razumevanjem«. Zakaj sta se zdaj vmešali še obe policiji in naše tožilstvo, ko pa je po zanesljivih informacijah, ki smo jih dobili v uredništvu, že dolgo veljalo, da je ta primer na ravni diplomacije »ad acta«, torej z avstrijsko stranjo »urejen in zaprt«?

Da bi razčistili okoliščine škandala, se je naš novinar bistveno bolj profesionalno od našega 007 približal omenjeni uslužbenki avstrijskega veleposlaništva, 43-letni Gertrudi E. Kot nam je pojasnil, je k njej pristopil v znani ljubljanski kavarni in jo nagovoril z besedami, češ »kako lahko dela za državo, ki nima svojega morja, kaj šele jezika«. To se ji je zdelo zelo zabavno in ljubko, tako da je našemu novinarju celo obljubila, da ga ne bo prijavila vodstvu veleposlaništva. Kmalu se je zelo odprla – k temu je najbrž pripomogla tudi daljša serija martinijev, ki jih je srkala med pogovorom – in na koncu celo dala. Dovoljenje za objavo njenih izjav.

»Veste, nisem po kisli župi priplavala. Takoj ko se mi je agent približal in se izdajal za poslovneža, ki se ukvarja z biomaso, sem vedela, da dela za agencijo. Mikrofonček mu je nerodno kukal izza srajce, pa še najmanj osemkrat me je slikal z minifotoaparatom, skritim v pečatnem prstanu. Bilo je zabavno, kako se je zapletal. Ampak ko je hotel še, no, saj veste, sem potegnila ročno zavoro. Morali bi ga videti. Star čez šestdeset, kosmat kot polarni medved, dlake so mu štrlele iz nosu, plešast, na sebi pa je imel garderobo iz poznih sedemdesetih in šiltkapo z logotipom nekega komunalnega podjetja,« je pripovedovala Gertruda.

Ker ji je laskalo, da se agencija zanima zanjo, je naslednje jutro poklicala tajništvo direktorja Sove. »Če so mi že hoteli podtakniti veteranski kader, potem hočem vsaj približek Seana Conneryja ali Rogerja Moora. To sem jim rekla. Prav tako ne bi imela nič proti kakšnemu slovenskemu Timothyju Daltonu ali Pierceu Brosnanu. Če pa bi mi podtaknili kakšnega domačega Daniela Craiga, ki bi mi s tistim svojim glasom dejal, da je Bond, James Bond, bi fotokopirala celotno vsebino veleposlanikovega sefa, prinesla bi vse magnetograme pogovorov v tihi sobi veleposlaništva in za sodelovanje pridobila vsaj še dve kolegici iz hiše. Temu bi, če bi bil res lep in šarmanten, dodala še tajne papirje avstrijskega zveznega urada za zaščito ustave in zatiranje terorizma, njihove Sove torej,« je z naraščajočo jezo nadaljevala Gertruda.

Vendar so ji na naši agenciji dejali, da nimajo pojma, o čem govori, da agenta, ki ga opisuje, ni med zaposlenimi in da sosednje in prijateljske države ne pokrivajo. »To pa me je res razkurilo! Najprej mi tako rekoč med noge potisnejo tistega neandertalca, potem pa o tem nič ne vejo. Bila sem tako užaljena, da sem takoj zjutraj šla do veleposlanika in prijavila nasilje nad mojo osebnostjo. Zakaj je zdaj to prišlo v javnost, ne vem, sicer pa še vedno čakam na kakšnega 007. Takšnega s hitrim avtomobilom, kopico obveščevalnih igračk in velikim smislom za akcijo. Zahtevam preveč?« se je razočarano spraševala Gertruda.

»Danes bom,« je ob slovesu dejala s precej zapletajočim se jezikom in nekoliko težko vstala izza mize, »gledala film The Spy Who Loved Me iz leta 1977. Vi pa kar objavite vse.«