Tiskane izdaje
Srepo je pogledal proti kakšim dvajstim uniformirancem. »Mirno! Ste sramota za svojo enoto! Kako naj od vas pričakujemo učinkovitost, natančnost in stoodstotno pripravljenost za boj proti umazancem? Samo poglejte se! Nezloščeni čevlji, zmečkana uniforma, neobriti in pijani še od včeraj. Odvratni ste!« je tulil poveljnik enote. »Ti, tam, na sredi! Popravi si znak enote. Naj se oznaka SEIB blešči na soncu. Ste tako rekoč na sveti misiji!« je zatulil in se odpravil proti poveljniškemu šotoru.
Vojaki, v resnici je šlo za paravojaško enoto velikih slovenskih rodoljubov, ki so se pozdravljali z vzklikom »Za dom pripravljeni!«, so še naprej stali v pozoru, saj od poveljnika, majorja Sebastjana, niso dobili ukaza o razpustitvi postroja. Major je klel vse do šotora, vendar tokrat kletvice niso bile namenjene vojakom, ampak oblasti, ki se še ni odločila za gradnjo zidu ob slovenski južni oziroma vzhodni meji. »Nesposobnjakoviči komunistični,« je zaklel, preden se je sklonil nad zemljevid, na katerem so bili vrisani ostrostrelski položaji ob meji.
Vojaki, ki so stali na žgočem soncu v bližini Kočevske Reke, se še vedno niso premaknili. Vedeli so, kaj bo, če bodo zapustili postroj brez povelja. Rešila jih je nadporočnica Lejla, ki je ukazala, naj se napotijo proti učilnici. »Pa ne, da nam bo spet predavala o krstnih listih, ki jih moramo zahtevati in preveriti takoj, ko jih zagledamo,« je dejal eden od vojakov. »Tiho, da te ne bo slišala,« mu je dejal bojni tovariš.
»Najprej pol ure predavanja o krstnih listih – obliki in značilnostih – nato pa ključna vprašanja, ki jih morate postaviti tistim, ki s seboj nimajo originalnega krstnega lista,« je dejala nadporočnica Lejla in nadaljevala: »Nato pa pol ure ostrostrelskih vaj. Sovražnika morate 'skiniti' z enim strelom, takoj ko se slovenski meji približa na manj kot 500 metrov!« Nihče ni opazil majorja, ki se je medtem spet približal skupini paravojakov. »In ne skrbite, brez slabe vesti. Tudi če ubijete kakšnega naše vere. Bog bo že poznal svoje.«
Razpoloženje v posebnem taboru je bilo sicer precej sproščeno. Za tiste, ki so prišli s »terena« in ki so ustrelili več kot pet sovražnikov, je bila na voljo medalja, denarna nagrada in najboljša hrana ter seveda alkohol. Tisti z največ točkami – torej največ uničenimi sovražniki – so imeli čast, da so se lahko pridružili majorju Sebastjanu in nadporočnici Lejli pri kosilu.
Več točk je seveda prinašal tudi boljši ostrostrelski položaj na najbolj obremenjenem delu meje. Za delovanje v paravojaški enoti SEIB – to je bila kratica za Sebastjanovo enoto za iztrebljanje beguncev – je med domoljubi vladalo zelo veliko zanimanje. Vsi so si želeli tisti del meje, kjer se je prek Srbije in Hrvaške – zaradi madžarske žičnate ograje – prebilo največ beguncev. Paravojaki so bentili le nad pravilom, da je ubiti otrok štel le polovico točke. A to je bil še najmanjši problem. Neoboroženi begunci namreč proti ostrosrelskemu gnezdu niso imeli prav nobene možnosti. Rezultat posameznih paravojakov se je dnevno vnašal na tablo sredi tabora.
Oblast je sicer vedela za enoto, ki je nastala v zadnjih avgustovskih dneh leta 2015, vendar se ni odzvala. Policija oziroma notranje ministrstvo je prostojnost preložilo na vojsko oziroma obrambno ministrstvo, ti pa na tožilstvo. »Ubijanje beguncev, ki ga po naših neuradnih informacijah izvaja paravojaška enota SEIB, je seveda kaznivo dejanje tako umora kot uboja, da o drugih kršitvah zakonodaje ne govorimo, vendar tožilstvo za ta primer ni pristojno, saj so ostrostrelska gnezda – in streljanje – na nikogaršnji zemlji na območju med slovensko-hrvaško mejo,« je pojasnil tiskovni predstavnik specializiranega državnega tožilstva Egon Puškar.
In medtem ko je oblast, skupaj s svojimi regularnimi enotami in represivnimi organi molčala, se je življenje v paravojaškem taboru mirno nadaljevalo. »Kar 45 beguncev danes, od tega sedem žensk in dvanajst otrok. Naj počivajo v miru – ali bolje, naj se cvrejo v peklu,« je zadovoljno mrmral major Sebastjan.
