Tiskane izdaje
Manfred von Richthofen: »Če mi boste dali moč, da sprejemam strateške odločitve, vam te ne bodo všeč.« General Hoeppner: »Zakaj nam ne bi bile? Zaupamo vašim sposobnostim, baron.« Manfred von Richthofen: »Predlagam, da se vdamo.« General Hoeppner: »Huh. Kakšna aroganca ... Kakšen pompozen otrok ste!« Manfred von Richthofen: »Zmagal sem v 63 letalskih bitkah. In veste zakaj? Ko sem ugotovil, da je pred menoj bitka, v kateri ne morem zmagati, sem odletel stran.«
Pride trenutek, ko je prav in modro upoštevati nasvet, slišan v filmu o Manfredu von Richthofnu, Rdečem baronu, letalskem asu iz prve svetovne vojne. Je čas, ko je treba odleteti. Ne zato, ker bi se bali bitke ali sestrelitve, pač pa zato, ker so zmage mogoče samo takrat, ko so dosežene skupaj. En pilot, tudi če je imel ob sebi najboljše pilotke, nikoli ni odločil vojne. Navsezadnje pa je, če se ozremo samo na to rubriko, tudi skrajni čas za slovo. Po vrsti Minešter v Sobotni prilogi Dela, kjer sem delal družbo Roku Praprotniku in nedosegljivemu Marku Zorku, pa redni rubriki Mineštra v Nedelu, v kateri je izpod peres majhne Delove ekipe do prepovedi (pred natanko desetimi leti) nastalo 36 satiričnih prispevkov, pa 60 glosah, predhodnicah Kajzerc v prilogi Delo Mag, in natančno 309. Kajzerci, ki je danes pred vami, je zagotovo čas za slovo.
Najbrž ne sme biti dvoma, da bo ta prostor našel svežo kri, ki se bo neomajno sprehajala po rdeči črti in včasih tudi čez njo, ki bo cinično, korajžno, dostojanstveno in z obilico dobre volje razgaljala bedo slovenskega družbenega življenja, ki bo risala politično patologijo in se satirično zadrla v osebe, ki nam krojijo in grenijo življenje. Tiste, ki jih je Vedrana Rudan opisala z enim stavkom, ki mu ni kaj dodati: »Sami kreteni, en idiot hujši od drugega, same napihnjene budale.«
Mi se seveda še srečamo, na papirju ali v virtualnem svetu, ko in če bo čas za to. Takrat, ko bodo zasrbeli prsti. In srbeli bodo, ker je Slovenija raj za kadre, ki jim niti v najhujši nočni mori ne bi smeli zaupati svojih ovac. Kaj šele česa drugega. A o tem kdaj drugič, sledi še minuta za zahvale. Sodelavkam, pri katerih ne najdem besed, ker se nekaterih stvari pač ne da prevesti v besede. Meti, zadnji bralki pred tiskom, katere smeh je oznanil, da je bila peka uspešna. Miši, ki je besede spremenila v sliko, zaradi katere včasih tekst okoli nje sploh ni bil več potreben. Pa seveda zvestim bralcem. Ti so vedno na prvem mestu.
Ne gre brez zahvale diviziji ljudi, ki so povsem neprostovoljno nastopili v Kajzercah. Nekateri so tožili in še tožijo. Ne morem pa si predstavljati veselja, ki bo zavladalo pri mojih daleč najzvestejših bralcih (tistih, ki »ne berejo Dela«), ki niso izbirali besed, ko me je bilo treba popredalčkati v vse možne stranke in dnevne sobe, in ki so jim teorije zarote padale druga za drugo, sploh ob dejstvu, da so se v pekarni pekle leve in desne Kajzerce.
In za konec? Bo poskrbel Odhajajoči cirkus Đorđa Balaševića:
Lahko noč, dame in gospodje,
tudi ta predstava je končana.
Upam, da ste uživali v njej.
Bilo je zadovoljstvo 'glupirati'
se za vas vsa ta leta.
Upam, da se bomo še videli,
v nekem drugem mestu,
na neki drugi predstavi.
V nekem drugem cirkusu.
