Pred dnevi se je po dolgem času pojavil v javnosti Marjan Kramar, nekdanji prvi mož NLB, ki si ga je težko predstavljati v vlogi domnevnega voznika tovornjaka, o čemer se je pisalo v preteklosti. Prišel je na zaslišanje pred parlamentarno komisijo, ki proučuje bančno luknjo. Povedal je bolj malo, saj ga je očitno zapustil spomin, o konkretnih poslih in imenih pa sploh ni hotel govoriti. Je pa izrazil željo, da ga podučijo, kaj bančna luknja, za katero se ne čuti odgovornega, sploh je. NLB je vodil pet let, od začetka leta 2004, pred tem je bil na banki SID, vodil je tudi kabinet nekdanjega predsednika vlade Janeza Drnovška. S sokrajanom iz Izlak se je profesionalno srečal že v osemdesetih letih v Ljubljanski banki Trbovlje, kamor je prišel iz Heliosa in od koder je odšel v gradbeno podjetje SGD Beton. Tesna sodelavca sta znova postala v času Drnovškovega predsedovanja SFRJ v Beogradu. Njegov odhod iz NLB je zaznamovala predvsem novica o milijonski nagradi za vodenje banke, do katere je bil upravičen po individualni pogodbi. Po odhodu iz NLB je ostal predsednik nadzornega sveta proizvajalca naprav za distribucijo električne energije in tehnične keramike Eti Izlake, med največjimi lastniki družbe je bila sicer družba Finema, njena solastnica pa je bila tudi Kramarjeva žena. Finema je po prevzemu Etija, lani ga je kupila mednarodna skupina Andlinger & Company, v postopku likvidacije.
Kramar očitno uživa sadove minulega dela, saj ga v javno dostopnih bazah kot aktivnega ni mogoče najti v nobeni gospodarski družbi. Na seji preiskovalne komisije ni hotel odgovarjati na vprašanja o razvpiti nagradi, do katere je prišel s pomočjo ustavnega sodišča. To je konec leta 2013 odločilo, da je bila naknadna obdavčitev njegove nagrade, po kateri mu je ostalo le okoli 50 tisočakov, neustavna. Denar so mu morali vrniti. Po ocenah naj bi mu skupaj z obrestmi kapnilo približno 1,3 milijona evrov.