Tiskane izdaje
Ko je novinar ameriške tiskovne agencije AP Martyn Ziegler v začetku prejšnjega tedna na twitterju objavil elektronsko pismo, ki dokazuje vpletenost tajnika Svetovne nogometne zveze (Fifa) Jeroma Valckeja, najožjega sodelavca predsednika Seppa Blatterja, v korupcijsko afero, je poznavalcem postalo jasno, da dolgoletnemu predsedniku Fife teče voda v grlo.
Med številnimi odzivi, ki so se usuli po objavi pisma, so bili tudi »briljantno, odlično opravljeno, Ziegs, baj, baj, Jerome«, »šah mat« ter »tik, tik, tik«, večina komentatorjev pa se je strinjala, da je pismo tisti vmesni člen, ki je povezal podkupovanje na nižjih ravneh, med bodočimi organizatorji tekmovanj in predstavniki državnih nogometnih zvez, s samim vrhom Fife.
Pokerski obraz ni zdržal
In res, »don Blatterone« je še isti dan odstopil, ameriški preiskovalci, ki vodijo preiskavo o korupciji v Fifi, pa so sporočili, da so bile nedavne aretacije le začetek in da se primer nadaljuje. Izogniti se mu ne bo mogel niti 79-letni Blatter, ki mu korupcijska razkritja doslej niso prišla do živega, tokrat pa je moral le šest dni po vnovični izvolitvi za prvega moža svetovne nogometne organizacije vendarle stopiti s prestola.
Ob suverenem nastopu Josepha »Seppa« Blatterja na volilnem kongresu Mednarodne nogometne zveze v Zürichu, ko je kljub aretacijam sedmih visokih funkcionarjev Fife odločno zavrnil možnost odstopa in svojo objektivno odgovornost za korupcijski škandal (»Jaz sem odgovoren za Fifo, ne pa za vsako posamezno državo in posameznika. Vsega ni mogoče nadzirati«), so v ZDA že govorili o umetnosti pokerskega obraza. Umetnosti igranja brezbrižnosti in suverenosti tudi takrat, ko gre vse narobe. In Blatter je svojo vlogo vrhunsko igral vse do zadnjega dne, ko so ga okoliščine vseeno prisilile k umiku.
Aretacije v Zürichu
Korupcijski klobčič se je začel odmotavati v sredo, 27. maja, ko je švicarska policija v Zürichu le nekaj dni pred volilnim kongresom Fife aretirala sedem visokih uradnikov Mednarodne nogometne zveze zaradi suma korupcije, med njimi dva podpredsednika Fife, Jeffreyja Webba in Eugenia Figuereda. Webb, državljan Kajmanskih otokov, je tudi predsednik kontinentalne konfederacije Concacaf, ki združuje nogometne zveze Srednje in Severne Amerike ter Karibov in je poleg južnoameriške konfederacije Conmebol osrednja točka tokratnega korupcijskega škandala.
Poleg sedmih v Švici aretiranih funkcionarjev Fife (policija jih je priprla na zahtevo ZDA, ki hočejo njihovo izročitev) sta se v ameriški obtožnici znašla še dva Fifina vplivneža, Paragvajec Nicolas Leoz in stari znanec korupcijskih škandalov Jack Warner, nekdanji podpredsednik Fife iz Trinidada in Tobaga. Tudi njega je policija v domovini aretirala, zaslišala in po plačilu varščine izpustila in mu grozi izročitev ZDA.
Denar v kovčkih
Prav Jack Warner je mož v ozadju zgoraj omenjenega pisma, naslovljenega na tajnika Fife Jeroma Valckeja, ki ga je v Švico leta 2008 poslala nogometna zveza Južnoafriške republike. Ta je od Fife namreč zahtevala, naj nakaže 10 milijonov evrov, namenjenih organizaciji svetovnega nogometnega prvenstva, na račun posebnega razvojnega programa, ki ga bo neposredno nadziral predsednik kontinentalne konfederacije Concacaf, torej Jack Warner.
Desetmilijonski podkupovalni primer je natančno opisan na straneh od 80 do 86 v 161 strani dolgi obtožnici ameriškega tožilca Kellyja T. Currieja, ki je pripeljala do zadnjih aretacij v Ženevi, prijetja Warnerja v Trinidadu in Tobagu in na koncu tudi odstopa predsednika Fife Seppa Blatterja. »Leta 2004 je izvršilni odbor Fife razpravljal o kandidaturi Maroka, Južnoafriške republike in Egipta, kot tudi drugih kandidatk, ki so pozneje še pred glasovanjem umaknile kandidaturo, za gostitelja svetovnega prvenstva v nogometu leta 2010,« piše v obtožnici, ki smo jo pridobili v uredništvu.
Podmazan mehanizem podkupovanja
»Pred tem so obtoženi Jack Warner in njegovi družinski člani navezali stike z uradniki južnoafriškega nogometa, v povezavi z neuspešno kandidaturo Južne Afrike za organizacijo nogometnega prvenstva leta 2006. Na začetku tistega desetletja je soudeleženec št. 14, član Warnerjeve družine, uporabil Warnerjeve zveze v Južni Afriki za organizacijo prijateljskih tekem v tej državi. Na neki točki je Warner naročil soudeležencu št. 14, naj odpotuje v Pariz in v hotelski sobi prevzame kovček z gotovino valute ZDA v svežnjih po 10.000 dolarjev od soudeleženca št. 15, visokega člana odbora za kandidaturo Južne Afrike. Nekaj ur zatem se je soudeleženec št. 14 vkrcal na povratni let do Trinidada in Tobaga, kjer je kovček predal Warnerju,« začetek podkupovanja uradnikov Fife v zameno za (nazadnje uspešno) kandidaturo Južnoafričanov za gostitelje svetovnega prvenstva leta 2010 opisuje ameriška obtožnica.
Kot izhaja iz obtožnice, je Warner s sodelavci celo vodil nekakšno tajno zbiranje ponudb med kandidatkami, pripravljenimi plačati podkupnino v zameno za podporo članov izvršnega odbora Fife pri odločanju o gostitelju svetovnega prvenstva leta 2010. »Nekaj mesecev pred izborom gostitelja svetovnega prvenstva leta 2010 sta obtoženi Jack Warner in soudeleženec številka 1 (neuradno gre za Američana Chucka Blazerja, Warnerjevega predhodnika na položaju predsednika konfederacije Concacaf, ki v zameno za milejšo kazen sodeluje s pravosodjem; op. p.) leta 2004 odpotovala v Maroko, kjer je predstavnik maroškega odbora za kandidaturo Warnerju ponudil plačilo milijona dolarjev v zameno za obljubo, da bo glasoval zanje na tajnem glasovanju izvršnega odbora Fife o gostitelju svetovnega prvenstva leta 2010,« piše v obtožnici.
Podpora za deset milijonov
Vendar je pozneje »soudeleženec številka 1«, najverjetneje torej s tožilstvom sodelujoči »žvižgač« Chuck Blazer, od Warnerja izvedel, da so visoki uslužbenci Fife, predstavniki južnoafriške vlade in člani tamkajšnjega odbora za kandidaturo Južne Afrike »pripravljeni organizirati plačilo južnoafriške vlade v znesku 10 milijonov evrov za podporo afriški diaspori«. In prav ta pomoč za diasporo je navedena v zgoraj omenjenem pismu tajniku Svetovne nogometne zveze Jeromu Valckeju, ki ga je v Švico leta 2008 poslala južnoafriška nogometna zveza in zahtevala plačilo 10 milijonov dolarjev na račun pod neposrednim nadzorom Jacka Warnerja. Kot ugotavlja ameriška obtožnica, je na glasovanju maja 2004 izvršni odbor Fife za gostiteljico svetovnega prvenstva v nogometu leta 2010 izbral Južno Afriko pred Marokom in Egiptom. Tako Warner kot »soudeleženec številka 1« sta naznanila, da sta podprla Južno Afriko.
Ker Južna Afrika denarja za podkupnine ni mogla izplačati neposredno, so ubrali obvod prek Fife in vsoto, navidezno namenjeno razvojnemu programu za afriško diasporo, leta 2008 s tremi nakazili spravili na račune državne banke Trinidada in Tobaga pod nadzorom Jacka Warnerja. Ta je denar porabil za lastne potrebe, navaja ameriška obtožnica. Manjši del je neposredno preusmeril na svoje račune, večino pa ga je prek posrednikov opral, torej poskušal prikriti njegov izvor. Nakazal ga je namreč v obtožnici neimenovanim poslovnežem iz Trinidada in Tobaga, ti pa so te vsote nato dvignili in jih položili na račune Warnerja in članov njegove družine. Warner je prav tako plačal 750 tisoč dolarjev od obljubljenega milijona »soudeležencu številka 1«, torej domnevno Chucku Blazerju, v zameno za pomoč pri 10-milijonskem podkupovalnem poslu. Denar je do Blazerja spravil prek posrednikov z več nakazili na bančne račune v New Yorku.
Sodelovanje ali zapor
Prav Chuck Blazer, nekoč najvplivnejši nogometni funkcionar v ZDA, je po poročanju ameriških medijev človek, ki je omogočil celotno preiskavo. Ta se je začela leta 2011, ko so Blazerja dobili z več milijoni dolarjev premoženja, ki ga ni prijavil davkariji. Po pisanju newyorškega časopisa Daily News sta neke novembrske noči leta 2011 dva moža, eden iz preiskovalnega urada FBI in drugi iz davčne uprave IRS, sledila Blazerju, ko se je peljal s skuterjem po newyorških ulicah, ter mu na pločniku Pete avenije predstavila dejstva: ali gre v zapor ali bo sodeloval pri preiskavi korupcije v nogometu. »Lahko te odvedeva z lisicami na rokah ali pa boš sodeloval«, sta mu menda rekla, in Blazer je izbral sodelovanje. Od takrat je dragocena priča, ki je preiskovalcem priskrbela ključne dokumente in dokaze. Med drugim je na prizoriščih olimpijskih iger leta 2012 v Londonu med pogovori s kolegi nosil poseben snemalnik, skrit v obesku za ključe.
Odprta vrata za preiskavo
Enako taktiko bodo kriminalisti in tožilci uporabili zdaj, pri tokrat aretiranih uslužbencih Fife, piše CNN, saj si lahko upravičeno obetajo, da bodo nekateri izkoristili obljubo milejše kazni v zameno za sodelovanje. Prav zato ni mogoče predvideti, kako visoko bo segla preiskava in kdo vse se bo znašel za zapahi.
Po pisanju ameriškega spletnega portala northernpitch.com bi lahko iz naslednjega odstavka obtožnice sklepali, da si ameriško tožilstvo pušča odprta vrata za preiskavo in pregon tudi drugih visokih uslužbencev Fife in organizacije kot take z njenim (dosedanjim) predsednikom na čelu. »Fifa je nakazovala milijarde dolarjev s svojih švicarskih računov na skrbniške račune v ZDA in po svetu prek korespondenčnih računov v ameriških podružnicah švicarskih finančnih institucij,« piše v 90. točki obtožnice ameriškega tožilstva. Takšna široka razlaga naj bi po predvidevanju ameriških medijev dajala pravno pokritje za širše preiskovanje delovanja Fife.
Copa Americana
V obtožnici ameriškega pravosodja je sicer večina prostora namenjenega razkritjem prakse podkupovanja regionalnih funkcionarjev Fife v zameno za dodelitev pravic za trženje in medijske prenose raznih regionalnih ali kontinentalnih tekmovanj. Podkupovanju, goljufijam, pranju denarja so ameriški preiskovalci sledili 25 let v preteklost, ko sta se po besedah generalne zvezne tožilke ZDA Lorette Lynch »dve generaciji funkcionarjev« okoristili z več kot 150 milijoni dolarjev.
Osrednji organizaciji pokvarjenih funkcionarjev sta kontinentalna konfederacija Concacaf, ki združuje nogometne zveze Srednje in Severne Amerike ter Karibov, ter južnoameriška konfederacija Conmebol. Kot piše v obtožnici ameriškega tožilstva, so obtoženi funkcionarji Fife v 25 letih delovanja spletli močno mrežo povezav in vpliva, prek katere so si dajali medsebojno pomoč in zaščito pri številnih kriminalnih dejanjih: goljufijah, pranju denarja, prevarah, podkupovanju. Večino denarja so si uslužbenci nagrabili prek shem podeljevanja marketinških pravic za prenose in sponzoriranje regionalnih tekmovanj. Predvsem v ZDA sta, ugotavlja tožilstvo, marketinški potencial nogometa in s tem količina denarja v tem športu v zadnjem obdobju močno narasla.
Medsebojna pomoč
Med imeni na seznamu ameriške obtožnice namreč niso zgolj nogometni funkcionarji, ampak tudi njihovi pajdaši v podjetjih, ki so od Fife in nižjih nogometnih zvez kupovala donosne pravice za trženje medijskih in sponzorskih pogodb. Med obtoženimi so Argentinci Hugo in Mariano Jinkis iz marketinškega podjetja Full Play Group in Alejandro Burzaco iz marketinškega podjetja Torneos y Compentencias ter Američan Aaron Davidson iz marketinškega podjetja Traffic Sports USA.
»Da bi prikrili svoje početje, so obtoženi in njihovi sodelavci drug drugemu pomagali in dajali zaščito. Za prikrivanje so med drugim uporabljali svetovalne storitve in druge podobne pogodbe, da bi ustvarili videz zakonitosti nelegalnih izplačil. Uporabljali so razne mehanizme, med njimi zaupanja vredne posrednike, bančnike, finančne svetovalce in trgovce z valutami, ki so jim omogočali nezakonita izplačila, slamnata podjetja, skrbnike in številne bančne račune v davčnih oazah in drugih tajnih bančnih jurisdikcijah. Aktivno so prikrivali lastništvo bančnih računov, nakazila so delili na manjše vsote, da bi se izognili obveznosti poročanja, tihotapili so gotovino, kupovali nepremičnine in druge fizične dobrine, uporabljali bančne sefe,« navaja ameriško tožilstvo metode delovanja mednarodne nogometne mafije.
Začelo se je z Warnerjem
Začetek korupcije ameriška obtožnica povezuje z vzponom Jacka Warnerja v hierarhiji Fife in konfederacije Srednje in Severne Amerike Concacaf in prav tako obtoženega Nicolasa Leoza v južnoameriški kontinentalni konfederaciji Conmebol konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat se je začelo sodelovanje med marketinškim podjetjem Traffic in Conmebolom, ki je tej družbi leta 1986 podelil donosne trženjske pravice za prvenstvo južnoameriške celine Copa Americana. V zameno za obnove pogodbe, ki je bila veljavna kar 25 let, do 2011., je Leoz zahteval podkupnine, ki so jih izplačevali prek zgoraj opisanih premišljenih mehanizmov, tako da so prikrili izvor denarja.
Na začetku devetdesetih se je »poslu« pridružil Jack Warner, od leta 1990 predsednik konfederacije Concacaf (ki jo je vodil kar 21 let, vse do leta 2011, ko je bil zaradi korupcije prisiljen odstopiti). Po vzgledu južnoameriškega Copa Americana se je Warner z izpostavo podjetja Traffic v Miamiju na Floridi dogovoril za podelitev marketinških pravic za prvenstvo severnoameriške celine Gold Cup. Nato je posel družbi Traffic le še rasel s širitvijo na druga regionalna in nacionalna tekmovanja na območju Concacafa, od ZDA do Trinidada in Tobaga, Kostarike in Nikaragve.
Jack Warner
Klub neštetim očitkom in dokazom o podkupovanju se je Jack Warner obdržal na funkcijah predsednika Concacafa in podpredsednika Fife vse do leta 2011, ko je moral zaradi hudih obtožb odstopiti z vseh položajev. »Etični odbor« Fife je tisto leto začel tri ločene preiskave zoper Warnerja zaradi korupcije, a je nato zveza ob njegovem odstopu vse postopke ustavila. »Kot posledica prostovoljnega odstopa so bili vsi postopki etičnega odbora proti njemu ustavljeni ob domnevi nedolžnosti,« so takrat sporočili s Fife. Warner je po odstopu postal minister za nacionalno varnost Trinidada in Tobaga, na tej funkciji je bil do leta 2013, in je še vedno državni poslanec.
Da niti po Warnerjevem odstopu v delovanju Concacafa s korupcijo niso prekinili, med drugim priča podatek, da je med obtoženimi tudi njegov naslednik na položaju predsednika konfederacije Srednje in Severne Amerike in Karibov Jeffrey Webb.
Primer Brazilije ...
Poleg Warnerja med obtoženimi v korupcijski aferi Fife izstopa še brazilski politični veteran, predsednik brazilske nogometne zveze od leta 2012 do letošnjega aprila in funkcionar Fife Jose Maria Marin. Ameriška obtožnica ga bremeni sodelovanja v podobni podkupovalni shemi, kot sta zgoraj opisani pri Copi Americana v južnoameriški konfederaciji Conmebol in Golden Cupu v Concacafu, konfederaciji Srednje in Severne Amerike ter Karibov. Tudi v tem primeru, podkupovanju za medijske in trženjske pravice pri brazilskem državnem tekmovanju Copa do Brasil, je sodelovalo marketinško podjetje Traffic Sports oziroma njegova brazilska podružnica. Ameriški preiskovalci ugotavljajo, da se je Marin po prihodu na čelo brazilske nogometne zveze pridružil že leta delujoči shemi podkupovanja in tudi zase zahteval podkupnino, celo v višjem znesku, kot naj bi jo dobival njegov predhodnik; z dvema sodelavcema so si razdelili preračunano slab milijon dolarjev na leto. Tudi tukaj so vpleteni uporabljali zapletene nezakonite postopke, da bi prikrili izvor denarja.
... in umorjeni novinar
Posebna pozornost velja Joseju Marii Marinu zato, ker ga aktivisti za človekove pravice in neodvisni novinarji povezujejo z zločini, storjenimi med vojaško diktaturo v Braziliji v letih od 1965 do 1985. Marin je kot politik aktivno sodeloval z diktatorskim režimom, bil leta 1971 kot član režimske stranke Arena izvoljen v državni kongres in je kot senator z ostrimi govori napadal komuniste in nasprotnike režima. Mnoge med njimi so paravojaške režimske milice zaprle, mučile in ubile. Med njimi je bil tudi novinar BBC Vladimir Herzog, ki ga je leta 1975 tajna policija zaradi njegovih kritik režima mučila in ubila, umor pa prikazala kot samomor. Leta 2013 je brazilsko sodišče po 37 letih njegov mrliški list uradno spremenilo in kot vzrok smrti navedlo umor. Ker je posebno policijsko enoto, ki je izvajala mučenja in zunajsodne uboje, vodil razvpiti Sérgio Fleury, tega in njegove nasilne metode pa je Marin leta 1975 v svojih gorečih govorih v senatu močno hvalil ter hkrati kritiziral novinarja Herzoga, ki so kmalu za tem ubili, njegovo smrt nekateri povezujejo z Marinovimi govori. Že leta 2013 je sin Vladimira Herzoga zahteval, da Marina razrešijo s položajev v Fifi in brazilski nogometni zvezi zaradi njegove vpletenosti v očetov umor.
Obkrožen s kriminalci
Prav zaradi takšnih kadrov, ki so se nabrali okoli predsednika Fife Seppa Blatterja, skoraj nihče ne dvomi, da ni sodeloval pri neštetih korupcijskih primerih, prevarah in zlorabah v svetovni nogometni organizaciji ali vsaj vedel zanje. Na to napeljuje tudi primer v uvodu omenjenega tajnika Fife Jeroma Valckeja. Ta je moral leta 2006 zapustiti položaj marketinškega direktorja Fife zaradi škandala pri pogajanjih za sponzorstvo Vise in Master Carda, ki je Fifo stal večmilijonske zunajsodne poravnave, pa ga je Blatter naslednje leto vzel nazaj v službo in ga celo povišal na položaj generalnega tajnika, postal je torej njegova desna roka. Ameriški mediji so v sredo poročali, da je zvezni preiskovalni urad FBI že uvedel preiskavo tudi zoper Josepha Seppa Blatterja.
Kdo je Joseph (Sepp) Blatter
Rodil se je leta 1936 v majhnem švicarskem kraju Visp, kjer je danes po njem poimenovana osnovna šola. Od leta 1948 do 1971 je igral za tamkajšnji nogometni klub. Diplomiral je v Sionu na univerzi St. Maurice, potem pa končal še poslovno administracijo in ekonomijo na pravni fakulteti v Lozani. Med letoma 1964 in 1966 je bil generalni sekretar švicarske hokejske zveze, nato dve leti tiskovni predstavnik švicarske športne zveze. Od tam je šel k proizvajalcu luksuznih ur Longinesu, do leta 1975 je bil direktor za odnose z javnostjo. Potem se je zaposlil pri Fifi, najprej kot tehnični direktor, šest let pozneje je postal generalni sekretar. Junija 1998 je bil prvič izvoljen za predsednika zveze in na položaju se je obdržal 17 let. Na volitvah v letih 2007 in 2011 sploh ni imel protikandidata, zmagal je tudi 29. maja 2015, a je moral le šest dni za tem odstopiti zaradi korupcijskega škandala, ki pretresa svetovno nogometno organizacijo.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
