Kristian Radan: »Na napakah se učimo. V našem zdravstvu pa se prikrivajo«

Možnost zaposlitve na tujem je Kristian Radan opustil, ker mu skrb za družino pomeni več od kariere. Zdaj piše doktorsko disertacijo in opozarja na krivice in zlorabo sistema v Sloveniji.

Prejšnji teden smo v Ozadjih predstavili izredno rast uporabe antidepresivov in anksiolitikov med Slovenci na splošno. Vas to preseneča?

Sploh ne. Ne vem, kako bi šli v teh časih naprej brez tovrstnih zdravil. Za ljudi, ki se spopadajo s stiskami, je nevarneje, če jih ne jedo.

Tudi vam je brat predpisoval zdravila za boljše psihično počutje. Lahko poveste več?

Tožilka mi je očitala, da mi je brat v obdobju, ko sem pri raziskovalnem delu dosegel pomembne dosežke, omogočil uživanje prepovedanih drog. To ni res. Šlo je za zdravila – anksiolitike, dosegljive na recept. Terapevtsko sem jih jemal, ko sem se spoprijemal z nekaterimi osebnimi stiskami. Name so vplivali tako, da sem lažje prebrodil težke čase. Ker sem natančno vedel, kakšne težave me pestijo, nisem obiskal psihiatra. Zdravila mi je predpisal brat, težave pa je poznala tudi osebna zdravnica.

Pri njem so omenjali celo odvisnost od zdravil.

Trditve o odvisnosti so neresnične. Celo absurdne. Kje ste videli odvisnika, da dela polni delovni čas, se še dodatno ukvarja s helikopterskimi prevozi, da pomaga tudi na drugih oddelkih?

Najbolj absurdni so bili naslovi člankov, da si je zdravila predpisoval sam. Mi lahko poveste, kdo od specialistov hodi k osebnemu zdravniku po kaj več kot bolniško ali napotnico? Seveda je predpisoval zdravila, tako sebi kot še najmanj desetim ljudem ter njihovim družinam, ki jih je zdravstveno spremljal. Tudi sam je jemal nekatera zdravila, tako zaradi zdravstvenega stanja kot zaradi razmer v službi.

Brata poskuša tožilstvo prikazati v najslabši možni luči in pri tem ne izbira sredstev. Njegovo strokovnost, zavzetost pri delu in skrb za bolnike so opazili tudi drugi zdravniki in sodelavci, ki pri njem niso zaznali nič nenavadnega. Bi se obračali na odvisnika? Bi odvisniku zaupali preglede nekaterih vidnih politikov?

Kako je z njim?

Težko čaka na izpustitev. Razočaran je nad kolegi in sistemom, ki dopušča nečloveško ravnanje, ki zaupa le policiji in tožilstvu, ne pa zdravniku. Strinjam se z njim, da se neznanje v njegovem primeru uporablja za prikrivanje dejstev in v njegovo škodo. To je najhujše.

Vsak dan, razen sobote, se slišita. Koliko bolj hudo mu je v prazničnem času?

Predstavljajte si, kako bi bilo komu drugemu, ki ga sistem drži zaprtega zaradi izmišljenih kaznivih dejanj. Sicer pa si tudi, ko je bil še zaposlen, med prazniki ni vzel veliko prostih dni.

Zgodbe ljudi, ki so se poslavljali, so ga vedno znova prizadele. Trudil se je, da bi odhajali dostojanstveno, da bi jim omilil bolečine. Je kdaj rekel, da je moril?

Ne. On ni moril. Nihče ni ugotovil, da je šest pacientov umrlo zaradi tega, ker bi to hotel moj brat.

Je pa dejstvo, da ni dopustil umiranja v mukah. Danes ob sredstvih, ki so na voljo, za tako umiranje ne bi bilo opravičila. Kako so ravnali nekateri drugi posamezniki z oddelka, na katerem je delal, pa se je že javno govorilo. Ne samo s hudo bolnimi, težave so bile tudi s perspektivnimi bolniki. Zaradi pomanjkanja prostora so jih recimo prehitro premeščali z intenzivne nege. Nekaj tega vem iz bratovih pričevanj, nekaj pa so mi povedali svojci in ljudje, ki jih ne morem imenovati.

Brat takega ravnanja ni mogel več gledati?

Počasi se je nabiralo, še marsikaj je bilo narobe. Tudi v medijih je nastopil šele po tistem, ko so vodstvo ljubljanskega kliničnega centra, predstojnik inštituta za sodno medicino in nekatere samooklicane moralno-etične avtoritete več kot teden strašili Slovenijo z umori, uboji in evtanazijami. Izjemno ponosen sem nanj, da je po več neprespanih nočeh in hudo prizadet zaradi ekspresnega medijskega linča zbral moči in pogum ter stopil še pred kamere. V nastopih mu je uspelo zadržano ohranjati spoštljiv odnos do kolegov, saj v nasprotju z drugimi ne odobrava medijske obravnave posameznih medicinskih zapletov. Sam moralnih zadržkov nimam več. Sploh zato, ker je moj brat začel plačevati napake drugih z lastnim zdravjem, življenjem in prostostjo.

Kaj se je po njegovem dejanju s kalijem spremenilo?

Nič. Pravzaprav je še slabše. To ga najbolj boli in tudi meni ni vseeno. Pogosto dobivam klice od ljudi s kliničnega centra. Pravim jim, naj na zadeve javno opozorijo, pa nočejo, ne upajo.

Zakaj ne?

Pri vseh večjih aferah stopijo iz ozadja vplivni ljudje, med njimi nekdanji ministri, pomočniki generalnega direktorja. Enako se je zgodilo takoj po izbruhu te afere, za zaposlene pa je bil to znak, da morajo biti tiho. Zaradi dodobra indoktriniranih metod strahovlade v bolnišnici, opominov pred odpovedjo službe ter ohranjanja območja udobja nekaterih je v slovenskem zdravstvu in tudi drugje razširjena pasivnost, kakršne ne boste našli v nobeni resni zahodni ustanovi. Ko na nekaj opozoriš, si na udaru. Mnogi nimajo notranje moči za preboj ali pa tega ne morejo zaradi drugih življenjskih okoliščin. Na napakah se učimo. V našem zdravstvu pa se prikrivajo. Zato je moj brat grdi raček, ker ni sprejel stanja, ki je bilo za paciente škodljivo in neprijazno. Medtem David B. Vodušek še vedno prejema plačo strokovnega direktorja nevrološke klinike in, kolikor slišim, pošilja neubogljive zdravnike na izredne psihološke preglede.

Zakaj se je brat odločil za tako dejanje, kot je provokacija s kalijem?

Želel je reakcijo kolektiva, ki bi se moral zdramiti ob misli, da je hiperkalemični umirajoči bolnik dobil še dodatno kalij.

Dlje časa je trpel skupaj z bolniki. Idejo za kalijev klorid je usodnega dne dobil od sodelavke, ki je vprašala, kaj bi bilo, če bi pacientu še dodali kalij. Takrat je bila enota spet polna, pričakovali so sprejem novega bolnika, vse postelje so bile zasedene. Pacient, ki je umiral zaradi večorganske odpovedi, človek, ki ga je ravno Ivan nekajkrat oživljal, ki so ga zdravili, pa je bil prvi kandidat za odhod z intenzivne terapije v sobo, v kateri bi umiral v mukah. Njegovo stanje se je slabšalo, ko je prišla novica, da novega sprejema ne bo. Pacient je umiral, in brat je iz nekakšnega olajšanja naročil kalij. Hotel je pokazati, kaj bi za pacienta, ki potrebuje stalen nadzor, pomenila premestitev v oddelčno sobo. Bilo bi namreč dovolj, da bi zdravnica, ki je prevzemala dežurstvo, povedala, da mora ta umirajoči človek z intenzivnega oddelka, pa bi se zgodilo natančno to. Moj brat ni imel ne moči ne vpliva, da bi odločitev spremenil. Zaradi tega je hotel predramiti kolektiv, pa mu ni uspelo. Najbrž niso verjeli, da bi on, ki je vse delal za to, da bi pacient preživel, temu injiciral kalij. Moj brat je skrbel, in takšne so tudi smernice, da tisti, ki mora zaradi bolezni umreti, ne umira v bolečinah. Morebitno časovno nepomembno skrajšanje življenja zaradi zdravil z dvojnim učinkom, ki umirajočemu pomirjajo bolečino, je včasih nujno zlo, in tu zdravniku, ki dela po pravilih, ni kaj očitati.

Sicer pa me je, preden je dokončno izgubil potrpljenje, večkrat prosil, ali lahko posredujem prek svojih kontaktov v tujini. Sedemnajst dni pred dogodkom s kalijem sem o razmerah pisal nekdanji sošolki, zdravnici v Bruslju, s prošnjo za organizacijo izrednega zunanjega strokovnega nadzora nad oddelkom, kjer je bil zaposlen brat. Delala je v klinični raziskovalni organizaciji, nadzore pa so žal organizirali zgolj v mreži bolnišnic z evropskimi projekti onkološkega področja.

Kako zdaj potekajo vajini pogovori?

Pokliče. Ne more verjeti, da je to, kar se mu dogaja, resnično. Šokiran je nad tem, da so ga tožilci vnaprej določili za krivega in skonstruirali mehanizem, kako namero izpeljati do konca. Žrtvujejo ga za cilje svojih karier.

Pogreša poklic?

Seveda. Ve, da je delal zelo dobro, in ne vidi razloga, da ne bi mogel še naprej. Noče pa več delati v leglu hipokrizije. Rojen je za medicino in delo z bolniki. Po diplomi je pomagal reševati ljudi v Afriki.

O čem razmišlja, si postavlja nove cilje?

Najprej se mora končati ta absurdni postopek, v katerem pravniki ne upoštevajo mnenja stroke in si za informatorje jemljejo prestrašene in ustrahovane medicinske sestre.

Kljub temu da ste prizadeti ob opisanih dogodkih in se vsakodnevno borite za družino, vam uspeva še na znanstvenem področju. Pred nedavnim ste v okviru dogodkov Odlični v znanosti predstavili povezovanje ksenona prek fluora s titanom. Je to raziskava, ki jo je nemško kemijsko društvo letos uvrstilo med najpomembnejše svetovne trende anorganske kemije?

Tako je. Skupaj s kristalografom dr. Evgenyjem Goreshnikom in mentorjem prof. Borisom Žemvo smo v reviji Angewandte Chemie International Edition objavili rezultate triletne raziskave termičnih reakcij med ksenonovim difluoridom in titanovim tetrafluoridom. Uspelo nam je izolirati povsem nov tip Xe(II)-soli s polimernimi anioni. Rentgenska strukturna analiza je razkrila nastanek eno- in dvodimenzionalnih anionov, ki močno stabilizirajo spojini, saj veliko snovi z žlahtnimi plini razpade že pod nič stopinj Celzija, pri sobni temperaturi pa podobni produkti dobesedno »vrejo« pod zaščitnim oljem. Odkriti spojini pri visokih temperaturah, nad 120 stopinj Celzija, šele kristalizirata in termodinamsko stabilnost ohranjata dalj časa. Že njihov nastanek je pri teh pogojih presenetljiv, s tem pa smo odprli tudi nove usmeritve za sintezo analognih spojin.

Vaš mentor je leta 2012 dobil nagrado za mentorja leta, ki jo podeljuje društvo mladih raziskovalcev. Za ta naziv ste ga predlagali skupaj s kolegom dr. Maticem Lozinškom.

Profesor Žemva je izredno moder človek in predan znanstvenik. Takih mentorjev, ki sredi noči v dvajsetih minutah pridejo v službo, ko jih kličeš, ker je neka spojina med reakcijo spremenila barvo, je malo. Pravzaprav take požrtvovalnosti danes več ni. Profesorja Žemvo pa stvari dejansko zanimajo. V veliko čast mi je bilo delati z njim. Govorim o človeku, ki je postavil tudi standarde dela na kalifornijski univerzi Berkeley.

Vaš uspeh pri raziskavi je torej ravno sovpadel z izbruhom bratove afere?

Res je. Priznanje za izjemne dosežke sem od dekanje in direktorja mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana dobil prav na dan, ko so Ivanu izrekli prepoved aktivnega dela z bolniki in zanj predlagali suspenz. Ampak sem vedel, da se bo nekaj zgodilo. V Bruselj nisem pisal kar tako.

Kako se zdaj nadaljuje vaše delo?

Nikakor. Na inštitutu Jožefa Stefana sem bil mladi raziskovalec. Do marčevskega prenehanja pogodbe sem delal z zmanjšanim delovnim časom, zdaj nisem zaposlen. Končujem doktorsko disertacijo. Z rokom oddaje ponovno zamujam. Pri nas je ta rok skoraj bolj bistven kot to, v kakšen stanju oddaš delo in koliko imaš v tem času raziskovalnih dosežkov.

Na eni strani življenja se vam torej stvari zlagajo, na drugi pa rušijo.

Kar se zruši, se trudim zgraditi na novo. Pri bratu pa ni odvisno od mene. Na moje razočaranje je naše sodstvo danes v večdesetletni zamudi za sodobnim dogajanjem. Kot da gre za religijo, da ne povem kaj hujšega. Nič se ne premakne. Najbolj pomembno je delati vtis, da imaš morilca, žal pa ne vidijo, da brez umorov morilca ni. Sodstvo prepozno in prepočasi določa diagnozo primera. Kljub dejstvu, da je nekaj belo, je za naše sodnike črno, če tako pove tožilec. Če kot obdolženec želiš povedati, da je stvar bela, ti rečejo: to lahko poveste pozneje. Če predlagaš dokaz, da se bo videlo, da stvar ni črna, ti predlog zavrnejo in trdijo, da spoštujejo zakon.

V primeru brata ne bom tiho. Vem, kakšen je, vem, česa ni zmožen, in bom opazoval, kako bo država nagradila tiste, ki so vse to zoper njega skonstruirali. Zdravniki morajo obnavljati licenco, sodniki pa imajo trajen mandat. Jim lahko zaupamo?

Kemijske procese predstavljate s primeri iz politike: levi in desni elementi, ki se ne smejo srečati, levi in desni politiki? Zakaj s politiko? Si morda želite, da bi bili politiki del kakšne kemijske reakcije (smeh)?

Citiral bom mentorja, ki je rekel, naj se držim čim dlje od politike. Danes in čez milijon let bo natrij še vedno natrij, medtem ko pri politikih nikoli ne veš, kaj bodo jutri. Sicer pa prave politike v Sloveniji ni. Ni je v smislu konstruktivnih pogovorov in dela za skupen cilj. Pri nas se ukvarjajo bolj z lastnimi problemi, ne s pravimi problemi družbe in države. Enako je v znanosti. Tako se dogaja, da devetdeset odstotkov časa porabiš za birokracijo in zdrahe, ki nastajajo v službi, namesto za znanost. Tudi dosežke neredko spremljata zavist in zaničevanje namesto pohvale.

Po prireditvi Odlični v znanosti ste povabili krog ljudi, da odkrito spregovorijo o hudih zlorabah stroke v Sloveniji in njenih posledicah. Koliko se jih je odzvalo?

Povabil sem jih od petdeset do sto, odzval pa se je zgolj en sindikat in nekaj posameznikov. Soočenja mnenj tako ni bilo. Ljudje se izogibajo pogovorom, v katerih predstaviš argumente.

Znanost je zelo natančna veda. Človek jo lahko do neke meje upogiba v eno ali drugo smer, če pa presežeš to mejo, zlorabiš stroko. In zloraba stroke je najbolj sprevrženo dejanje, ki ga lahko naredi izobražen človek. Zame tak človek ni več strokovnjak, ampak navaden plačanec, ki se ne zaveda, koliko gorja lahko s tem povzroči. Sprašujem se, ali je pravo sploh še veda.

Svojega dela se lotevate po znanstvenih merilih, z dokazovanjem hipotez, vašemu bratu pa še niso dokazali umorov iz morilske sle, vendar sedi v priporu. Vas zato zadeva toliko bolj boli?

Umorov mu niti ne bodo dokazali, ker jih ni bilo. Prav rad bi videl, kako bodo to zadevo na koncu 'zapakirali'. Debate o zlorabah stroke pa nisem želel načeti samo zaradi izkušnje z bratom. Tipični primeri zlorab se dogajajo z izvedenskimi mnenji s področij kemije, materialov, klinične psihologije in psihiatrije, medicine ...

Drugi del zlorabe stroke se dogaja v raznih komisijah, komisijah za napredovanja, pri izborih projektov. Predstojnik oddelka na nevrološki kliniki je v intervjuju za Mladino celo priznal, da so nekateri strokovni nadzori sestavljeni izključno za obračun z motečimi osebami.

Pred leti so na primer sodelavca poskušali po krivem obtožiti požiga blizu jedrskega reaktorja, izvedensko mnenje strokovnjakinje za materiale jim je bilo kot naročeno. Zadnjič me je presenetilo še eno izvedensko mnenje, nanašalo se je na fanta, ki je češkemu finančnemu ministru baje poslal živosrebrov klorid. A če hočeš res komu kaj narediti, ne boš okrog pošiljal snovi, ki je »bolj strupena« od drugih. Izbral boš recimo visokotoksične hlapne snovi, strupene pesticide, mogoče cianid, lahkodisperzne spore antraksa, vse drugo je nesmiselno pošiljati (smeh). In kdo bi si neznano snov, ki jo je dobil od neznanca v paketu ali pismu, šel trositi v usta? Izvedensko mnenje je spisala kemičarka istega inštituta, ki ima neslavno vlogo tudi v zadevi mojega brata. Zapisala naj bi, da je mladenič na tuje poslal smrtonosno dozo. Seveda, smrtonosna je tudi vrečka, v kateri je bila snov zapakirana, če si jo daš čez glavo, ali pa oreščki, ki jih nekomu pošlješ, pa ne veš, da je nanje alergičen. Če pogledamo najbolj uporabljen indikator, povprečni smrtni odmerek ali srednjo letalno dozo, torej odmerek, ki pri polovici poskusnih živali povzroči smrt, je pri sredstvu za redčenje krvi primerljiv ali celo nižji od tistega živosrebrovega klorida. Že jaz, ki bom po pošti nekomu poslal nekaj zdravil, sem torej lahko potencialni terorist. Poudarjanje smrtonosnosti me je v tem izvedenskem mnenju ujezilo. Morda pa so si želeli razglasiti, da so pri nas odkrili prvega terorista. Moramo imeti vse, kar imajo veliki … da postanemo majhni.

Tako kot naj bi z dejanjem vašega brata odkrili prvo evtanazijo?

Natanko tako! Nekdo si je s tem podatkom jasno poskušal ustvariti kariero. Smešno, kako so Ivana ob izbruhu afere številni podpirali ravno zato, ker naj bi evtanaziral ljudi, čeprav s tem ni imel nič. Naj povem s prispodobo. Nekje so se obmetavali z granatami, nekomu je prekipelo, vzel je petardo in zagrozil, da jo bo odvrgel. Novinarji se že vse leto ukvarjajo s tem, ali je petarda padla ali ne, drugi pa se še vedno igrajo z granatami.

Zlorabe stroke verjetno toliko bolj opažate zdaj, ko ste ostali brez zaposlitve?

Videl sem jih že prej, pa tudi v službi se o njih redno govori. Če kandidiraš za projekt, ki je recimo temeljne, torej ne aplikativne narave, in ga zavrnejo, ker nekdo reče, da v projektu ne vidi aplikacije, potem bodisi komisija nima pojma ali pa je dejansko namerno naredila, da je sredstva dobil nekdo drug.

Sicer pa sem prvo krivico občutil že na koncu srednje šole, kjer je bila izbira zmagovalnih raziskovalnih nalog zelo sporna. Mentorica mi je dejala, da bo to zame dobra šola in da bom v življenju tovrstne nepravičnosti lažje prenašal. Očitno se še nisem navadil. Razumem, da se take stvari dogajajo tudi drugod, ampak pri nas so postale že del utečenega sistema.

Ste upali, da se boste zaposlili na IJS?

Ne. Načrti so bili drugačni. Na prestižnem inštitutu za raziskave materialov AIMR, ki deluje pod okriljem univerze Tohoku v Sendaiju na Japonskem, sem imel urejeno podoktorsko izobraževanje. Čakala sta me stanovanje, pogodba, imel sem že potrdilo za vizum. Od prijatelja sem izvedel, da potrebujejo sintezne kemike, pozneje me je na razpisu izbral prof. dr. Kosmas Prassides, eden vodilnih raziskovalcev superprevodnikov in fizike trdne snovi.

In potem?

Zaradi družinskih okoliščin sem moral načrte spremeniti. Vedel sem, da se bo zadeva z bratom vodila na zelo umazan način. Nisem mogel dovoliti, da bi bil v teh trenutkih na drugem koncu sveta.

Vrednota, kot je skrb za družino, je pri vas pomembnejša od kariernih ciljev?

Kar sem naredil, je bilo najmanj. Kariera mi ne pomeni toliko kot tisti, ki me je naučil poštenosti, ljubezni do narave in name prenesel raziskovalnega duha. Ne morem se sprijazniti s tem, kar so mu naredili. Žalostno je, da se ne izpostavijo tudi drugi, ki vedo veliko več od mene, pa raje trpijo pogoje in sistem ter gledajo stran.

Morda je bila napaka, da naju mama in oče nista naučila biti tiho in s sklonjeno glavo poslušati in sprejemati krivice, a sva jima za to napako vseeno hvaležna.

Se vam ponuja kakšna služba?

Dokončati si želim doktorat, potem bom gledal naprej. Rad bi tudi zaključil in objavil raziskave, ki so se odprle ob koncu doktorskega dela. Prav tako me zanima poučevanje. Pravijo, da ko enkrat sprejmeš pedagoški naziv, nimaš več časa za raziskovanje, vendar se ne strinjam. Kdor uči, mora biti alfa in omega na svojem področju. Raziskave moraš ohranjati, poleg tega moraš biti v koraku s časom, in danes je to težko. Prihaja do hiperprodukcije člankov, preden vse prebereš, je pol dneva mimo.

Pri čem pa bo pomagalo vaše odkritje, zakaj je pomembno?

Še nedolgo nazaj je veljalo, da elementi, kot so radon, ksenon, kripton, ne tvorijo spojin, če pa jih, so popolnoma nestabilne oziroma niso uporabne, ker takoj razpadejo. Ampak znanost je napredovala in to področje nam tako rakoč vsako leto postreže z novimi presenečenji. Predstavljeni spojini nam predvsem veliko povesta o kemizmu ksenona in nastanku njegovih soli. Tudi termična nestabilnost nas ne omejuje več in mogoče nas od uporabe loči samo občutljivost na zrak in vlago. Gre za zelo močne oksidante, in to lastnost lahko v sintezni kemiji že danes izkoriščamo. Vendar je o uporabi še prezgodaj govoriti, gre za temeljne raziskave, navsezadnje tudi Higgsovega bozona verjetno niso odkrivali z namenom vgrajevanja v kuhinjske pečice, pa so za to namenili več kot deset milijard evrov.

Spojine z žlahtnimi plini se sicer že uporabljajo v sintezni kemiji, industriji, npr. pri jedkanju silicija, in v medicini: ksenonov difluorid je pomemben za vnos izotopa 18F na radiofarmak, ki ga uporabljajo pri vrsti neinvazivnega molekularno-medicinskega slikanja, pozitronski emisijski tomografiji. Stranski produkt sinteznega prenosa je samo ksenon, ki pa je v takih bioloških pogojih nereaktiven. Gre za zelo čisto sintezo.

Katera pa je bila najbolj nevarna snov, s katero ste delali?

Verjetno je bila najbolj reaktivna snov, s katero sem imel opraviti, kriptonov difluorid. Med štirimesečnim raziskovalnim gostovanjem na McMasterjevi univerzi v Kanadi sem ga poskušal spajati s titanovim tetrafluoridom. Tudi uporabljeni topili, brezvodni vodikov fluorid in brompentafluorid, sta sami po sebi izredno nevarni. Že pred začetkom laboratorijskega dela je bilo treba opraviti več tečajev iz varnosti in s tem povezanih sedem izpitov. Pri eksperimentih je treba upoštevati stroge varnostne predpise, količine so zelo omejene. Posebno nevaren je morebiten nastanek oksidov žlahtnih plinov, ki veljajo za najmočnejše znane nejedrske eksplozive in so tudi zelo nestabilni.

Izredno zahtevne so kristalizacije novih spojin s kriptonom, trajajo lahko več dni in pogosto je obvezna stalna navzočnost eksperimentatorja.

Se nameravate zaposliti na tujem?

Nekaj časa bom prisiljen iskati zaposlitev doma. Med Slovenci je ogromno dobrih znanstvenikov, a večina je žal v tujini. Po pogovoru z njimi mi je bilo jasno, da se ne bodo nikoli več vrnili. V tujino je prav oditi, ker si tega želiš, ne, ker si v to prisiljen.

Kaj pogrešate pri slovenskem narodu?

Več poguma, odkritost, sposobnost sodelovanja. Opažam, da se delo vedno bolj opravlja površinsko, po liniji najmanjšega odpora. Vedno več je odločanja na prvi vtis, vedno več je mešanja zraka in praznih besed. Nekateri imajo več deset funkcij, nobene pa ne opravljajo, kot je treba.

Bo vaš brat izpuščen?

Intenzivisti tretje stopnje ne rastejo na drevesih. Nad njegovim delom se v petnajstih letih službe ni noben od bolnikov pritoževal. Nasprotno, njegovo stanovanje je polno dolgih zahval, pohval in voščilnic. Bolniki ga branijo v medijih, pri predsedniku republike, v državnem zboru, pri zdravniški zbornici, v parlamentu in na sodišču. Po drugi strani ima zbornica že več let v obravnavi dejansko hude primere zdravniške malomarnosti in sumljivih smrti s celo vrsto strokovnih napak, pa se tem ljudem ne zgodi nič. V normalni državi ga ne bi nikoli zaprli. Ampak že znani slovenski kirurg, ki že leta opozarja na nepravilnosti, je večkrat poudaril, da ne živimo v normalni državi, zato vam na vaše vprašanje ne upam odgovoriti. Moral bi pa biti že zdavnaj na prostosti. Sploh ni bilo potrebe, da mu jo odvzamejo.

Vaše želje ob prihajajočem letu?

Da bi sodišča začela brati dokumente, ne pa slepo sledila tožilstvu. Pri nas slednja očitno štartajo z genocidom, zato da ti poskušajo dokazati vsaj malo tatvino. Taka praksa se bo morala končati, enako pisanje strokovnih mnenj po naročilu. Še vedno verjamem v zmago pravice, vprašanje je le, ali jo dočakaš živ. Tisti, ki so bili zaradi sodnih zmot posmrtno rehabilitirani, od tega nimajo nič. Želim si tudi, da se kriminalisti ne bi več izživljali na zdravnikih, ki so v prvi liniji z bolniki, ampak če že, naj poiščejo krivce za sistemske težave, zaradi katerih imamo daleč največ nepotrebnih smrti. Prav tako z vsakim milijonom, ki ga nelegalno vzamejo zdravstvu, plavajo trupla, z vsakim znanstvenikom, ki gre za stalno v tujino, Slovenija izgublja prihodnost. Tudi ni nobenega dvoma, da so tvorci bolne ideje o umorih iz morilske sle dejansko skrajšali življenja, v naši družini, ki je bila pred to afero srečna. Opravičilo ne bo dovolj.