Tiskane izdaje
Po obisku izvršitelja je bila konec februarja prisiljena zapreti vrata lekarna na Bledu. Zasebna lekarnarka ima namreč dolg do Salusa, lastnika prostorov. Zato se nam je porodilo vprašanje, koliko lekarn po Sloveniji je prostorsko ali kako drugače odvisnih od veletrgovcev z zdravili in medicinskimi pripomočki.
Vprašanje je še kako aktualno glede na novi zakon o lekarniški dejavnosti, ki predvideva absolutno prepoved vertikalnih povezav. To pomeni, da pravne osebe, ki opravljajo promet z zdravili na debelo, ne smejo imeti v lasti deležev v kapitalu ali drugih naložb v pravnih osebah, ki izvajajo lekarniško dejavnost.
Nepremičnine
Koliko jih je? Teh podatkov na lekarniški zbornici nimajo, veletrgovci pa jih zaradi varovanja poslovnih skrivnosti ne razkrivajo. Zato smo prečesali javno dostopne zbirke podatkov o 356 lekarnah v državi. Iz njih izhaja, da je v lasti veletrgovcev najmanj 38 prostorov, v katerih delujejo lekarne. Javni zavodi od grosistov najemajo 28 prostorov, zasebniki deset, med njimi dva od Kemofarmacije, tudi Miran Golub, predsednik zbornice.
Kemofarmacija ima po naših ugotovitvah v lasti 17 nepremičnin, v katerih delujejo lekarne, Salus 13 (najmanj dve je lekarnam prodal), Farmadent pet in LL Grosist tri. Gledano po številu lekarn (brez bolnišničnih) jih je torej posredno – prek prostorov – v lasti veledrogeristov dobrih enajst odstotkov. Delež je še precej višji, če upoštevamo, da ima sedem zasebnih lekarnarjev na poslovnih prostorih, ki so sicer v njihovi lasti, vpisano hipoteko veletrgovca. Po dva dolgujeta denar Kemofarmaciji, Salusu in Farmadentu, eden pa Gopharmu. Skupna vsota njihov dolgov je skoraj dva milijona evrov, pri čemer iz zemljiške knjige ni razvidno, koliko sredstev so že vrnili. V primeru, da se jim pri plačilu obveznosti zalomi, so na dobri poti, da doživijo usodo blejske lekarnarke.
Delo infografika: Prostori v lasti veletrgovskih družb.
Lekarnarka brez lekarne
Marta Poljanšek Zupan je deset let delovala v trgovskem centru na Bledu. Zaradi nerodnih življenjskih okoliščin, v katere so jo pahnile družinske razmere, se je znašla v finančni stiski, posledica pa je bila, da je zamujala s plačilom najemnine za lokal in opremo, ki je znašala 874 evrov na mesec. Pristala je na cesti. Na Salusu so pojasnili: »Od najemne pogodbe smo odstopili 16. avgusta 2016, ker najemnica kljub posredovanemu opominu ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Ker kljub dodatnemu roku za izpraznitev prostorov, ki je bil določen 15. septembra 2016, ni prostovoljno zapustila prostorov, smo bili primorani pred sodiščem podati predlog za izdajo naloga za izpraznitev.« Sklep je postal pravnomočen 3. novembra. Ker ga najemnica ni upoštevala, so na Salusu sprožili še izvršilni postopek. Postopkov podrobneje ne komentirajo, ker zadeva še teče. Poljanšek Zupanova je povedala, da je zdaj deložacija za mesec dni odložena in da bo v tem času podala ponudbo za odkup prostorov.
So torej lekarnarji, ki jih z dolgovi ali najemnim razmerjem stiskajo za vrat veletrgovci, pri svojem delu lahko neodvisni? Dva sta temu pritrdila. Eden, ki deluje v prostorih, najetih od Kemofarmacije, je dejal, da so odnosi strogo profesionalni. Imajo dve ločeni pogodbi: eno najemno za prostor in opremo ter drugo o poslovnem sodelovanju, ki jo imajo sklenjeno z vsemi veletrgovci. Zanikal je, da bi bila višina ugodne najemnine v pogodbi kakorkoli pogojevana s prometom, ki bi ga morali ustvariti pri Kemofarmaciji. Priznal pa je, da imajo s tem veletrgovcem res največ prometa, a ne zato, ker od njega najemajo prostor, pač pa, ker jim je ponudili dobre pogoje, in zato, ker imajo pri številnih artiklih manj administrativnega dela, če jih več naročijo pri enem dobavitelju.
Drug lekarnar, ki je prej deloval v lekarni, najeti od veletrgovca, danes pa je vezan na prostore v zasebni lasti, je pojasnil, da ni v poslovnih odnosih med prej in zdaj nikakršne razlike. Nikoli mu niso postavljali pogojev, kje bo kaj naročil.
»Glede na dejstvo, da smo javni zavod, ni možno, da bi posamezni veletrgovec pogojeval višino najemnine z deležem nakupa zdravil. Zdravila kupujemo v skladu z okvirnim sporazumom, ki smo ga sklenili v postopku javnega naročila. Podobno je z drugimi artikli,« je možnost tihih dogovorov in vplivov zanikala tudi Romana Rakovec, direktorica Gorenjskih lekarn. Najemnino plačujejo za 12 lekarn, od tega jih je osem v lasti veletrgovin. Skupno za najemnine odštejejo 152 tisoč evrov na leto. V Kranjski Gori so se preselili v druge Salusove prostore, pri čemer se jim je najemnina za trikrat povišala, večji pa je tudi promet, pravijo.
Preprečevanje povezav
Tihih in podmiznih dogovorov po zagotovilih lekarniške stroke torej ni, toda sum bo ostal, vse dokler bo v lastništvu lekarniških prostorov čutiti duh veletrgovcev, ki jim je agencija za varstvo konkurence pred časom dokazovala tudi kartelno dogovarjanje. Če pogledamo lastniško sestavo, ugotovimo, da imata največja, Kemofarmacija in Salus, v lasti približno enako število enot, v katerih delujejo lekarne. Javnemu zavodu Lekarna Ljubljana oddajata vsak po tri lokale, Gorenjskim lekarnam po štiri, Celjskim po dva. Naključje ali je tudi to dogovor?
Na ministrstvu pravijo, da večina držav EU, ki imajo lekarništvo dobro urejeno, med njimi Avstrija, Nemčija, Francija in Italija, prepoveduje vertikalne povezave in zapoveduje, da morajo biti večinski ali izključni lastniki lekarn farmacevti, zaposleni v lekarni: »Razlog je strokovna neodvisnost farmacevtov, katerih temeljno vodilo je skrb za zdravje posameznika in varovanje javnega zdravja. S preprečitvijo povezav je ekonomski vpliv na strokovne odločitve farmacevtov minimaliziran.«
S tem se strinjata tudi zasebna lekarnarja, ki hkrati poudarjata, naj jim potem država zagotovi še finančni okvir za delovanje. Na banki namreč zaradi nizkega kazalca uspešnosti EBITDA kot zasebni lekarnarji težko dobijo posojilo. Zato so številni med njimi hvaležni kapitalu veletrgovcev, saj jim je omogočil delovanje.
V Lekarni Ljubljana, ki ima za devet lekarn sklenjene najemne pogodbe z veledrogeristi, pri čemer je najemnina v povprečju 10 evrov na kvadratni meter, jih ne skrbi, da bi morali najete prostore zaradi preprečevanja povezav kmalu zamenjati s takimi, očiščenimi pridiha veletrgovcev. Zagovarjajo namreč stališče, da najemno razmerje med izvajalcem lekarniške dejavnosti in veledrogeristom ni predmet omejitve oziroma prepovedi.
Bolj kot lastništvo nepremičnin pa se zdi enemu od sogovornikov sporno, da je zakon o prepovedi vertikalnega povezovanja kršen z dejstvom, da imajo Lekarna Ljubljana in Mariborske lekarne svoja veledrogerista: družbi LL Grosist in Farmadent. Po novem zakonu imajo čas, da se tovrstnih kapitalskih vložkov znebijo, do konca leta, vendar ni jasno, kako bodo to storili. V Lekarni Ljubljana so skopo odgovorili, da bodo poiskali najustreznejšo rešitev v okviru dane zakonodaje, Mariborske lekarne pa so z mariborsko občino in petimi občinami solastnicami že podpisale pogodbo o prenosu lastništva hčerinske družbe Farmadent neposredno na občine. Mariborska občina je tako postala 83,35-odstotna lastnica, preostale deleže pa so prenesli na občine Duplek, Hoče - Slivnica, Miklavž, Rače - Fram in Starše. Toda vprašanje je, ali so s tem rešili spornost vertikalnih povezav, glede na dejstvo, da so občine, zdaj torej lastnice Farmadenta, tudi lastnice Mariborskih lekarn.
Poznavalci opozarjajo na še eno sporno dejstvo: zasebne lekarne, ki zdaj delujejo kot espeji in za poslovanje odgovarjajo z vsem svojim premoženjem, se bodo po novi zakonodaji lahko preoblikovale v družbe z omejeno odgovornostjo, pri čemer bo imel magister farmacije 51-odstotni delež, preostalega pa kdorkoli. V tem namreč grozi nevarnost, da bodo veletrgovci prek neke fiktivne osebe globlje vstopili v lekarne. Glede na to, da jih lepo število držijo v šahu, bodisi s posojili, investicijami v opremo ali najemnino, je njihova predaja samo vprašanje časa.
Zato je situacija najbolj čista tam, kjer so prostori lekarn v popolni zasebni ali občinski lasti. In kar nekaj javnih lekarniških zavodov v Sloveniji je, kjer očitno že dobro razumejo prepoved vertikalnih povezav.
