Leon Novak: »Kristjani nosijo križ, muslimanke pa pač burko ali nikab«

Je duhovnik v Murski Soboti, najštevilčnejši evangeličanski cerkveni občini pri nas. Sebe uvršča v konservativno strujo protestantizma in na nedavnem referendumu je glasoval proti izenačitvi pravic. Je navdušen motorist, član murskosoboškega lions kluba ter mož in oče dveh otrok.

Murskosoboški katoliški škof Peter Štumpf je v begunski krizi prepoznal veliko nevarnost uničenja krščanstva in islamizacije Evrope. Imate kot Štumpfov someščan podobno izkušnjo z begunci kot on, se tudi vam prikazujejo v tako kataklizmični luči?

Škofa Štumpfa dobro poznam in prepričan sem, da je izjavo podal po razmisleku in analizi dogodkov. Po mojem je povedal to, kar si večina ljudi misli in česar je večine strah, pa si tega ne upa povedati na glas.

V Evangeličanski cerkvi aktivno sodelujemo pri premagovanju težav, ki se pojavljajo ob begunski krizi. Pomagamo s prevozi ostarelih, bolnih in invalidov iz nastanitvenih centrov v bolnišnico in nazaj, prav tako iz nastanitvenih centrov do mejnih prehodov. Srečali smo ogromno ljudi, ki so bili hvaležni za ponujeno pomoč in za priložnost, da so lahko prišli v Evropo. Upam, da se bodo primerno vključili in zaživeli novo življenje. Okolje, iz katerega prihajajo, je okolje nasilja, vojne in uničenja. Vsak na njihovem mestu bi si želel zase in za svoje otroke boljšo prihodnost.

Dejstvo je, da je del beguncev muslimanske veroizpovedi in da se bo število muslimanov v Evropi zato seveda povečalo. A hkrati je to dejstvo za Cerkev izziv, da se sooči z ljudmi, ki prihajajo iz tujega okolja, druge kulture, imajo drugačno ozadje in so tudi drugega verskega prepričanja, ter da se, kot pravimo v cerkvenem žargonu, posveti misijonu, se pravi, da jih seznani z veselim sporočilom evangelija. Ta nam pravi, da nas Bog ljubi in da si želi, da bi nam bilo dobro in prijetno na Zemlji. Hkrati nam zapoveduje, da naj ljubimo Boga iz vsega srca, iz cele duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo ter svojega bližnjega kakor samega sebe. Če bi torej sebi želeli, da bi nas, če bi se znašli v taki hudi stiski, nekdo prijazno sprejel, potem moramo tudi mi to želeti drugemu in to storiti.

Nevarnosti islamizacije Evrope in uničenja krščanstva vi ne vidite?

Te razmere so vsekakor izziv za krščansko Cerkev. A izzivi so jo vedno vodili nazaj k njenemu bistvu, k temu, da se je posvečala širjenju evangelija. Zaradi tega konca krščanstva v Evropi ne bo, mogoče pa bo bolj pristno in tudi bolj živeto, kot je zdaj.

Se država ustrezno spopada z begunsko krizo? Je bila odločitev za postavitev žičnate ograje pravilna?

Postavitev ograje verjetno ni bila proizvod samo slovenske politike, ampak med drugim posledica odločitev sosednjih držav, tudi Avstrije.

Seveda je ograja človeško gledano neprijetna, za živali nevarna, vendar se z njo tok beguncev preusmeri na tiste vstopne točke, ki jih je določila država. Iz preteklosti vemo, da smo imeli s sosedi bolj slabe izkušnje. Begunce so ponoči pošiljali čez zeleno mejo, pri poznojesenskih temperaturah celo čez mrzlo Sotlo. Ograja predstavlja urejevanje begunskega toka do točke, kjer jih lahko registriramo, ustrezno oskrbimo, nastanimo v tople prostore in nahranimo.

Podpirate predlog, da bi država muslimanskim ženskam prepovedala nošenje burke in nikaba?

Burka in nikab sta znamenji verske pripadnosti in prepričanja. Kot verska skupnost menimo, da ima vsak veren človek pravico, da se oblači primerno svojemu prepričanju. Kristjani nosijo križ, muslimanke bodo pa, če se bodo tako odločile, pač nosile burko ali nikab. Vendar se omenjena verska svoboda ne sme politično zlorabiti. Po drugi strani pa se soočamo z zatiranjem kristjanov v muslimanskih državah, ki takšnih pravic in verskih svoboščin na žalost niso deležni.

Vam je misel, da država predpisuje način oblačenja, blizu?

Kot verska skupnost pričakujemo, da bo imel vsak veren človek enake pravice in da bo lahko vsakdo svobodno izpovedoval svojo vero. Del izpovedovanja je tudi nošenje posebnih oblačil. Če katoliški menihi in nune nosijo oblačila, ki jih določajo njihovi redovi, mora enaka pravica pripadati tudi muslimanom.

Vodstvo Katoliške cerkve je vernikom naložilo, kako naj glasujejo na referendumu o izenačitvi istospolne zakonske zveze z različnospolno. Evangeličanska cerkev tega ni storila. Zakaj ne?

Ker izhaja iz načela, da vsak vernik pozna Sveto pismo in nauk Jezusa Kristusa in se na podlagi tega lahko sam odloči, kako bo glasoval.

Ali stališča Evangeličanske cerkve morda ni bilo tudi zaradi tega, ker imate evangeličanski duhovniki o tem različna mnenja?

Izhajamo iz različnih premišljevanj in verskih nazorov, in tudi to je mogoče eden od razlogov, da še nimamo uradnega stališča.

Kam se v tej diskusiji nagibate vi osebno?

Sam sem prepričan, da nam je Bog za naše življenje dal poslanstvo in namen. Kot ga razumem jaz, je namen vsakega kristjana, da živi in deluje na podlagi Kristusovega evangelija. Če se držimo evangelija, vse ljudi spoštujemo in ljubimo, ker izhajamo iz dejstva, da smo vsi grešniki. Tako je tudi vsak duhovnik ali duhovnica grešni človek, a hkrati smo po naši veri in po našem pristnem odnosu do Kristusa tudi opravičeni, ko grehe prepoznamo in obžalujemo. Izhajajoč iz tega zastopam stališča, ki so navedena v Novi in Stari zavezi, in takšno je tudi moje mnenje glede vašega vprašanja.

In kakšno je konkretno vaše mnenje?

Preberite ga v Stari in Novi zavezi. V Stari zavezi je božji pogled na to temo zapisan v Tretji Mojzesovi knjigi 18,22, v Novi zavezi pa v Pismu Rimljanom 1, 26-27.

Bom vprašal drugače: vaša kolegica duhovnica Jana Kerčmar Džuban pravi, da vernemu istospolnemu paru ne bi mogla odreči blagoslova cerkvene poroke. Kako bi vi ravnali?

Zavedati se moramo, da blagoslavljamo v imenu Boga. In če nam Bog po Svetem pismu nekaj prepoveduje, tega ne moremo v njegovem imenu blagoslavljati. Ne moremo, rečeno v prispodobi, blagoslavljati nekoga, ki v nasprotju z božjo zapovedjo na primer krade. Ne moremo reči, češ, jaz pa nisem tako strog in ga bom vseeno blagoslovil. Če Sveto pismo pravi, da nekaj ni po božji volji, da je s stališča Boga to greh, potem tega ne moremo blagoslavljati. Če to vseeno storimo, gre za naše projekcije, za naše razumevanje, kako bi konkretno situacijo reševali, ne pa za božjo voljo.

Kateri so poglavitni teološki argumenti proti istospolni poroki?

V Stari zavezi beremo, da se Bog ni strinjal s homoseksualnostjo. Tudi apostol Pavel v pismu Rimljanom pravi, da homoseksualnost ni po božji volji, ampak je greh. To sta zame argumenta, ki nakazujeta, da je takšna zveza med dvema človekoma od Boga nezaželena.

Je vaše mnenje večinsko v Evangeličanski cerkvi?

Tega nismo nikoli preverjali. Če pa izhajam iz tega, da je v Evangeličanski cerkvi pretežno tradicionalno usmerjeno prebivalstvo, ki večinoma živi na podeželju, bi tendenca lahko šla v to smer.

Izhajajoč iz tega, kar ste povedali, domnevam, da duhovnik, ki je gej, ali duhovnica, ki je lezbijka, za vas nista sprejemljiva?

Kot rečeno, sprejemamo in ljubimo vsakega človeka, a glede na božjo besedo in evangelij poskušamo sebe in tudi druge ljudi spraviti z Bogom. To pomeni, da tega, o čemer nas Sveto pismo uči, da je napačno in pred Bogom ni sprejemljivo, ne delamo, ampak spremenimo zgrešen način življenja in se spravimo z Bogom. Če se tega držimo, izpolnjujemo poslanstvo, ki nam ga je namenil.

Je za vas torej sprejemljiv duhovnik, ki je gej?

Ne bom odgovoril neposredno, ker bi to povzročilo hudo kri. Sem pa odgovoril že prej posredno.

Kljub temu, da so na primer evangeličani na Švedskem lezbično duhovnico izvolili celo za škofinjo?

V svetu obstajajo različne smeri teologije, imamo konservativno in liberalno teologijo. Slednja se skuša prilagajati trendom v družbi, kar pa ni vedno dobro, saj se družbeni trendi spreminjajo in niso vselej pozitivni. V novejši zgodovini, v času nacistične Nemčije denimo, smo imeli dve cerkvi: tako imenovano nemško cerkev, ki se je prilagajala nacistični ideologiji in njeni politiki, medtem ko se je izpovedujoča cerkev držala svetopisemskih načel. In čeprav je bila zatirana in je ne država ne ljudje niso sprejemali z naklonjenostjo, se je na koncu izkazalo, da se je držala pravih načel in da je bila njena pot zvestobe Svetemu pismu pravilna. Dietrich Bonhoeffer, ki je bil eden vodilnih predstavnikov izpovedujoče cerkve, in mnogi drugi evangeličanski duhovniki so to svetopisemsko držo plačali z življenjem. Podobne primere bi lahko našteli tudi iz obdobja komunizma v nekdanji Sovjetski zvezi ali pa v zdajšnji Severni Koreji.

Trend čedalje večjega priznavanja pravic istospolnim parom, vključno s poroko, ki ni samo evropski, ampak ga opažamo tudi na drugih celinah, je po vašem mnenju torej zgrešen?

Ta trend potegne za seboj še druge stvari, ki pa se jih ne omenja. Recimo, vodi v spremembo definicije zakonske zveze in družine in s tem v preoblikovanje učnih načrtov in pedagoškega principa vzgoje otrok že od vrtca naprej. Če bi šlo samo za priznanje pravice do poroke, Cerkev morda niti ne bi tako nasprotovala, saj to obstaja že zdaj v veljavni zakonodaji, ampak posledice, kot so te, da se spreminja definicija družine, pedagoški proces itn., pa niso več v skladu s cerkvenim naukom. Nobena Cerkev ne bo zlahka pritrdila temu trendu.

Kljub temu da je družina, ki jo sestavljajo oče, mati in otrok, čedalje bolj izginevajoča entiteta in ideal, v dejanskosti pa jo nadomeščajo številne druge družinske oblike?

Če izginja, še ne pomeni, da je napačna. Pomeni, da se moramo zamisliti, kaj z našimi tako imenovanimi osebnimi svoboščinami povzročamo, kajti osebna svoboda se konča tam, kjer začnete škodovati drugemu. Z individualističnim življenjskim stilom velikokrat prizadenemo otroke in druge ranljive skupine. In naloga Cerkve je, da opozarja, da ni vse, kar je moderno in se nam trenutno zdi ugodno in prijetno, tudi pravilno in dobro. Da opozarja tudi na negativne trende, čeprav njenih opozoril ta hip nihče noče sprejeti.

Tako na primer o etiki v gospodarstvu prav tako dolgo nihče ni hotel nič slišati. Šele ko je izbruhnila kriza, ko so se začeli rušiti sistemi menedžerskih prevzemov, je nastal velik vik in krik o nepravičnosti, o pomanjkanju etike v gospodarstvu itn. Prej o njej ni govoril nihče.

Po drugi strani istospolna usmerjenost ni problematična samo za Evangeličansko ali Katoliško cerkev. Enako stališče ima Pravoslavna cerkev, enako Islamska skupnost, pa tudi druge protestantske in ostale verske skupnosti. V resnici problematiko istospolnih porok pred celotno družbo postavlja v ospredje neki majhen lobi.

Da je vodstvo RKC naklonjeno politični desnici, med njimi zlasti Janševi SDS, se zdi očitno. Nasprotno se za Evangeličansko cerkev zdi, da je bližje levi sredini oziroma da se umešča bolj levo od RKC. Je ta vtis pravilen?

Ne vem. V naši cerkvi ljudje volijo tako levo kot desno politično opcijo. Z našo politično usmerjenostjo se v resnici nismo nikoli ukvarjali. Želimo si dobrih odnosov z vsemi. Vernikom nikoli ne dajemo priporočil, koga naj volijo, ampak vedno pravimo, naj si ogledajo program, ocenijo, ali jim spremembe prinašajo kaj dobrega, in se na tej podlagi odločijo.

Poznate protestanta, ki bi zasedal katero od vidnih funkcij v kateri od pomladnih strank?

Na vidni funkciji, po mojem védenju, ni nobenega, zasedajo pa funkcije v različnih odborih in strankarskih hierarhijah.

Je kdo od poslancev državnega zbora protestant?

Mislim, da ne. Vseh v resnici niti ne poznam.

Iz katerih virov Evangeličanska cerkev financira svojo dejavnost?

Od vernikov pobira tako imenovane prostovoljne prispevke, katerih znesek za vsako leto določi gospodarsko-planska komisija. V letu 2015 je prispevek znašal 32, v letu 2016 pa 33 evrov. Polovica prispevka ostane cerkveni občini za njeno tekoče poslovanje, za materialne stroške, druga polovica gre v skupno blagajno Evangeličanske cerkve, iz katere se plačujejo osebni dohodki duhovnikov.

So to vsi viri?

Za nekatere projekte dobimo pomoč iz tujine. Poleg tega država sofinancira socialne prispevke duhovnikov.

Torej Evangeličanska cerkev ne ustanavlja ali kupuje podjetij, ne vlaga denarja v delnice, finančne sklade itn.?

Ne. Prvič je premajhna za takšne investicije, drugič pa tudi nima interesa, da bi vlagala denar v te namene. Če bi že imela denar, bi ga najbrž uporabila za izboljšanje življenjskih razmer ljudi na območju, na katerem deluje.

Kdo odloča o višini plače, ki jo prejemate duhovniki?

Določi jo gospodarsko-planska komisija. Začnemo z izhodiščno plačo, ki se vsakih pet let, ob prehodu v naslednji razred, zviša.

Je njena višina skrivnost?

Primerljiva je s plačo učitelja v osnovni šoli.

Kaj vernik dobi v zameno za letni prispevek?

Letni prispevek je kot članarina v društvu. Vendar versko dejavnost zagotavljamo tudi ljudem, ki niso plačali prispevka. Otrok je lahko krščen, četudi njegovi starši niso plačali letnega prispevka, enako opravimo pogreb pokojnika, tudi če ni plačal prispevka, ker je bil njegov materialni položaj pač slab.

Zdaj živite v župnišču v Murski Soboti. Kje boste živeli, ko se boste upokojili?

Ob upokojitvi mora vsak duhovnik zapustiti župnišče. Do takrat si poskuša urediti stanovanje, v katero se po upokojitvi preseli.

Vi ga že imate?

Delam na tem (smeh). Mama ima hišo, v kateri živi z babico. Verjetno bom živel v tej hiši.

Je selitev ob upokojitvi problem za evangeličanske duhovnike?

Doslej ni bil, ker tako ali tako vsi prihajamo iz območja, v katerem delujemo, zato ima vsak starše in domačijo, na kateri je odraščal.

Kdo vodi cerkveno občino? Vi?

Vsako cerkveno občino vodita dva človeka: duhovnik in voljeni predstavnik laikov, ki mu pravimo inšpektor. Duhovnik je pristojen za versko delovanje cerkvene občine. Skrbi za to, da se opravlja bogoslužje, izvaja verouk, da potekajo biblične ure, vodi skupine za mlade družine, se ukvarja z mladimi, ki so že opravili konfirmacijo itn. Nasprotno inšpektor skrbi za materialno upravljanje cerkvene občine. Na primer za to, da je cerkev v dobrem fizičnem stanju, za manjša popravila, ureja nepremičninske zadeve ipd.

Odnosi med Evangeličansko in Katoliško cerkvijo so še vedno kočljivi. Deloma so zgodovinsko obremenjeni, deloma pa še zdaj med njima nastajajo točke nesoglasij, različnih pogledov in stališč ...

Če najprej navedem pozitivne stvari, potem moram reči, da s Katoliško cerkvijo, pa tudi z drugimi verskimi skupnostmi, dobro sodelujemo. Gre za že dolgo tradicijo ekumenizma: v tednu edinosti, ki je vsako leto januarja, imamo skupna bogoslužja, imamo ekumenske poroke versko mešanih parov, za katere smo izdali poseben ekumenski obrednik, imamo tudi skupne blagoslove gasilskih vozil, novih stavb, pokopališč itn.

Točke, ki so še odprte, so, da evangeličani ne morejo biti botri krščencu v katoliški cerkvi, medtem ko je katoličan lahko krstni boter v evangeličanski cerkvi. Odprto je tudi vprašanje, do katere mere Katoliška cerkev evangeličanske duhovnike sploh priznava za duhovnike. V praksi jih, kar kažejo ekumenski obredi, na ravni doktrine pa ne.

Razlika je še v tem, da katolik v evangeličanski cerkvi lahko použije sveto večerjo v obeh podobah, to je, lahko prejme hostijo in požirek vina iz keliha. Nasprotno pa še ni mogoče, da bi tudi evangeličan lahko obhajal evharistijo v katoliški cerkvi.

Morajo katoličani, ki se poročijo z evangeličani, še vedno podpisati izjavo, da bodo otroke krstili v katoliški cerkvi in jih vzgajali v katoliškem duhu?

Ob sestavljanju poročnega zapisnika v katoliškem župnišču podpisa takšne izjave Katoliška cerkev ne zahteva več. Tudi Evangeličanska cerkev takih izjav od svojih vernikov ne terja, smo pa seveda veseli, če se starši odločijo vzgajati otroke v duhu evangeličanskega nauka.

V nasprotju s katoličani se protestanti lahko razvežete in znova cerkveno poročite. Je zaradi tega med evangeličani kaj več ločitev?

Upam, da ne. Ločitev je izhod v sili. Seveda si Evangeličanska cerkev vselej prizadeva, da bi bila zakonska skupnost trdna in da bi obstala tudi v težkih trenutkih in okoliščinah. Če pa je v družini nasilje, trpinčenje, sprejemamo tudi ločitev, kajti v ospredju je dobro družine, otrok in zakonskih partnerjev.

So razporoke in ponovne cerkvene poroke pogoste?

Ne. V triindvajsetih letih duhovniške službe sem ponovno cerkveno poročil zgolj dva ali tri pare.

Katoliška cerkev spolnost obsoja kot greh, dovoljuje jo zgolj v prokreativne namene. Ima Evangeličanska cerkev kaj bolj sproščen odnos do spolnosti?

Če gre za spolnost v zakonski zvezi, potem je ta spolnost od Boga ustvarjena in zaželena. Spolnost je Bog človeku podaril, tudi čustva, tudi užitek, ki ga ima pri spolnih odnosih. Spolnost spada v zakonsko življenje in ga bogati. Človek se spolnosti lahko veseli in se ji predaja in mislim, da ob človeku tudi Bog uživa, kajti Bog samega sebe deklarira kot ljubezen, spolnost v zakonski skupnosti pa je ena od oblik ljubezni.

Odobravate tudi predzakonsko spolnost?

Predzakonskih spolnih odnosov Sveto pismo ne dopušča in tudi niso priporočeni. V Evangeličanski cerkvi menimo, da je spolnost za človeka umestna šele tedaj, ko se zaveže, da bo s partnerjem živel in z njim delil dobro in hudo.

Kakšno pa je stališče Evangeličanske cerkve do kontracepcije?

Kontracepcije ne zavračamo, ampak jo sprejemamo. Je del načrtovanja družine, njene številčnosti, zato v njej ne vidimo ničesar problematičnega.

Luter je v pridigi O zakonskem življenju o pogostnosti spolnih odnosov med mladimi zakonci dejal, da »dva do trikrat na teden ne škodi ne njemu ne njej«, odtegovanje izpolnjevanju zakonske dolžnosti pa je uvrstil med ločitvene razloge. Kako z distance polovice tisočletja gledate na te Lutrove besede?

Luter je izhajal iz prakse. Tudi sam je bil poročen in je vedel, o čem govori. Spolnost je od Boga dana in zaželena. Prispeva k utrjevanju zakonske skupnosti in k uživanju v njej. Odtegovanje spolnosti je po Lutru lahko vzrok za ločitev zato, ker potem ni nobene možnosti, da bi dobili otroke. Družina je bila od nekdaj usmerjena k temu, da raste, da se množi, da se v njej rojevajo otroci.

Evangeličanski duhovnik, celo senior Evangeličanske cerkve, je bil že vaš oče, Ludvik Novak. Vendar to ni edini primer dedovanja duhovniške funkcije znotraj družine v slovenski Evangeličanski cerkvi. Aleksander Erniša, duhovnik v slovenski vojski, je sin častnega škofa Geze Erniše. Tudi oba starša duhovnice Jane Kerčmar Džuban sta duhovnika. Zakaj se duhovniški poklic pri evangeličanih tako pogosto »deduje« v družini?

Verjetno na to vpliva verska vzgoja, ki so jo kot otroci doživeli v družini in jih ta tako navduši, da se nato tudi sami odločijo za duhovniški poklic. Meni se zdi lepo, da je duhovniški poklic še vedno tako vabljiv za otroke duhovnikov in duhovnic.

Je to posebnost slovenske evangeličanske skupnosti, ki je razmeroma majhna, ali enako velja tudi za prevladujoče protestantske dežele, denimo Nemčijo?

Vsepovsod je tako. Ni pa to nič izjemnega. Enako se sin tesarja odloči, da bo tesar, ali sin zdravnika, da bo zdravnik. Duhovniški poklic je tak kot vsak drug poklic. Luter je namreč menil, da je tudi delo matere ob zibelki ali dekleta v hlevu lahko bogoslužje ali opravljanje Bogu všečnega poslanstva. Luter govori o poklicu ali poklicanosti vsakega kristjana in s tem misli tako na klic k veri kot tudi na življenjski položaj, v katerega Bog nekoga kliče.

Ali okoliščina, da ste mož in oče, kakorkoli vpliva na vaše opravljanje duhovniškega poklica?

Gotovo. Ne nazadnje se kot duhovnik srečujem z družinami, katerih otroci hodijo v isti vrtec, kasneje v iste šole, športna društva itn. kot moji otroci. Ljudje se obračajo name in me sprašujejo, kako se sam spopadam s problemi in težavami, s katerimi se oni srečujejo pri svojih otrocih.

Prej ste omenili konservativno in liberalno teologijo znotraj protestantizma. Kam bi uvrstili sebe?

Med konservativne teologe.

Zakaj?

Ker je merilo mojega življenja Sveto pismo. Evangeličansko načelo pravi, da je Sveto pismo norma vseh norm. Prepričan sem, da ima moje življenje na tem svetu poslanstvo. Da me je Bog ustvaril zato, da bi izpolnjeval njegovo voljo na Zemlji in da bom po smrti stopil pred božje obličje, kjer se bom soočil z Bogom, ki me bo vprašal, kako sem izpolnjeval njegovo voljo.

Ampak ali mi ne bi liberalni teolog na to vprašanje odgovoril povsem enako, kot ste mi pravkar vi?

No, potem pa ne vem, po čem je liberalen. Če se držite božjih zapovedi, ni konservativnih in liberalnih teologov, ampak so samo »pravi« teologi.

Če ste liberalni, to pomeni, da ste bolj svobodomiselni, da se prilagajate družbenim trendom, medtem ko konservativnost pomeni, da vam Sveto pismo vedno ostane primarno načelo in da od njega pač ne odstopate ne glede na trende in pojave, ki se razvijajo v družbi. Zgodovina je pokazala, da se je prilagajanje Cerkve družbenim normativom in trendom velikokrat – naj bo čez nekaj let ali po izteku nekega obdobja – izkazalo za napačno. Tudi svetopisemsko sporočilo nam jasno pravi: »Tisti, ki bo verjel in izpolnjeval moje zapovedi, bo deležen večnega življenja. Tisti, ki tega ne bo delal, večne skupnosti z Bogom ne bo deležen.« To je jasno sporočilo Boga, in če to sporočilo vzamem zares, zame ni resne alternative Svetemu pismu.

V imenu Evangeličanske cerkve ste pristojni tudi za versko oskrbo protestantov v zaporih. Imate veliko dela?

Hvala Bogu ne. To je dobro (smeh). Ko zapornik izrazi željo, da bi se rad pogovoril z evangeličanskim duhovnikom, me vodstvo zapora o tem obvesti. Takrat opravim obisk in se pogovorim z zapornikom. Ni jih veliko, dva ali trije zaporniki na leto, pogovorov z njimi je pa seveda več.