Marko Pogorevc: Vpliv je lahko navidezen. Poznanstva in vpliv niso isto

Pripisovali so mu in mu še vedno – marsikaj. Tudi velike politične ambicije. A jih zagotovo nima. Tako kot se nima za vplivnega človeka. Res pa je, da pozna veliko vplivnih ljudi. Toda, kot pravi, to še ne pomeni, da lahko tudi vpliva nanje ...

Se še vračate domov v rodno Črno na Koroškem? Vas jezi, po kakšni cesti se vozite?

Še vedno sem ponosen Korošec. Občasno se vračam domov, vedno z lepimi spomini. Seveda me jezi cesta in prepričan sem, da bi tretjo razvojno os tam že imeli, če bi bilo manj korupcije pri izvedbi avtocestnega programa in če bi Korošci pokazali malo več odločnosti. Dosedanje vlade so vse po vrsti Koroško zanemarjale.

Kaj so vaše naloge na Telekomu? Kako poteka vaš delovni dan?

Že štirinajsto leto sem svetovalec uprave. Začenjam zgodaj, prvi sestanki so ob sedmih in potem se to nadaljuje do poznih popoldanskih ur, včasih tudi dlje.

Še vedno skrbite za področje varnosti?

Ne. Sem strateški svetovalec. Na varnostnem področju imamo službo za varnost, tam je moj sodelavec, ki je nekoč delal na policiji.

Kakšna je danes stopnja varnosti v Sloveniji glede na varnostne grožnje, ki smo jim priča v svetu?

Še vedno se lahko pohvalimo z visoko stopnjo varnosti, ki se očitno razlikuje od drugih držav. Tu je vendarle manj kriminala, manj nasilnih dejanj, umori se še vedno zgodijo predvsem v družinskem in zasebnem okolju. Varnost je vsekakor konkurenčna prednost Slovenije. Prepričan sem, da policija opravi največ dela, da lahko živimo v tako varni državi.

Jutri praznuje svoj dan slovenska policija, tudi v spomin na dogodek leta 1991, ko so se policisti spopadli z Jugoslovansko ljudsko armado na mejnem prehodu Holmec. Od takrat je minilo več kot četrt stoletja. Kako se spominjate takratnih dogodkov?

Še vedno pretresljivo, ker so to bili veliki napori. Prav 27. junija zjutraj so padle prve žrtve na mejnem prehodu Holmec. To so bili rezervni policisti in pripadniki ravno moje policijske enote, ki je imela nalogo zavarovati mejne prehode na Koroškem.

To me še danes mori, teh žrtev ne bom nikoli pozabil! Takrat je policija odigrala ključno vlogo pri osamosvajanju. Seveda se tega spominjam s ponosom, z zahvalo vsem tistim sodelavkam in sodelavcem, ki so me takrat spremljali v posebni policijski enoti. Takrat smo res delovali kot eno. Skupaj z občani, z vsem slovenskim narodom so bili to občutki enotnosti in ponosa. Vsi smo se zavedali, da moramo ne glede na vlogo posameznika odigrati svojo vlogo. Naš cilj je bil v tistem času samo eden: osamosvojitev Republike Slovenije.

Kaj se je dejansko dogajalo na mejnem prehodu Holmec?

Tam se je odvijala čisto prava bitka. Priča sem bil izjemno častnim in hrabrim dogodkom. Res ne bi želel, da zveni patetično, ampak dejstvo je, da so slovenski policisti za ceno, da bi ohranili mejni prehod, žrtvovali svoje življenje. Žalostno je, da so čez nekaj let nekateri posamezniki te dogodke hoteli zlorabiti za politično obračunavanje in diskreditacijo posameznikov na ministrstvu za notranje zadeve – tudi mene. Policisti smo se temu enotno uprli in organizirali celo protestni shod na mejnem prehodu Holmec. Takrat smo skupaj, tudi s političnimi strankami v parlamentu, dokazali resnico in ugotovili odgovorne osebe. Po interpelaciji je položaj moral zapustiti notranji minister Mirko Bandelj. Eni so bili pripravljeni z blatom popacati svetle in ponosne trenutke našega naroda zaradi banalnih in pritlehnih spletk. Kakšni bedniki!

Spomnimo se afere, ki je odnesla generalnega direktorja policije Boruta Likarja, potem ko so se v javnosti pojavile informacije, da so specialci pod vašim vodstvom ropali brezcarinske prodajalne in streljali na zajete vojake JLA. Kaj je bilo v ozadju te afere, kaj se je v resnici dogajalo?

Gričarjevo poročilo je navedlo akterje, ki so bili odgovorni za afero, a to žal nikoli ni bilo sodno dokazano. Dejstvo je, da so bile informacije popolnoma izmišljene. Prav duty free shop na Viču je bil ohranjen po zaslugi posebne enote milice, za kar so se nam takratno vodstvo in lastniki posebej zahvalili. Kaj je bilo ozadje afere? Veste, da je bil takrat zlorabljen novinar. Zdaj je morda prišel čas, da javnosti tudi sam predstavi, zakaj je bilo treba te lažne informacije objaviti.

Ste kdaj o tem govorili z njim?

Z njim sem se večkrat srečeval in komuniciral, in tudi ko je bil v težavah, sem mu pomagal. Nisem zamerljiv človek, spomnim pa se, da je bil on le orodje nekoga, ki je imel to moč, da je sprožil takšne članke.

Policija je od takrat do danes prehodila pestro pot, pod različnimi generalnimi direktorji. Kako bi ocenili stanje v današnji policiji?

Policija se razvija ne glede na to, pod katerim vodstvom je. Vsi lahko ugotovimo, da je v njej opazen napredek. V Sloveniji to lahko vidimo, ker še vedno ohranjamo visoko stopnjo varnosti in raziskanosti kaznivih dejanj. V policiji so dejansko borci, ki se vsak dan borijo zoper najhujše oblike kriminala. Menim, da jih država za to vsekakor premalo plača.

Enkrat moramo priti do točke, kjer bo jasno določena meja med policisti in drugimi poklici v javnem sektorju. Policisti so vsakodnevno v vojni s kriminalci, nasilneži in drugimi prekrškarji. Vojaki se na vojno pripravljajo in so v njej takrat, ko je vojna. Gasilci se pripravljajo na gašenje požarov in gasijo takrat, ko je požar. Policisti pa so v vsakodnevnem boju – to je bistvena razlika, ki bi se je morali zavedati.

Žalosti me, kadar govorim s policisti in mi navajajo svoje plače, ki so zelo nizke. Veste, kakšno varnostno tveganje lahko to prinese za policiste? Največja škoda je, če imamo na delovnem mestu neaktivnega in nezainteresiranega policista. Takrat, ko bomo potrebovali pomoč in bo ta pomoč počasna oziroma nepravočasna ali pa je sploh ne bo, bo že prepozno. Ne govorim samo o tem, da je treba popraviti plače. Policiste se lahko nagradi tudi z drugimi ugodnostmi, denimo z davčnimi olajšavami, ugodnostmi, ki prinesejo zadovoljstvo. To bi morala urediti država.

Se kdaj čutite soodgovornega za stanje oziroma ravnanje policije?

Bega me predvsem to in tudi soodgovornega se počutim: da smo pri odkrivanju kaznivih dejanj še vedno priča temu, da kriminalistični del policije prehitro posega v človekove pravice in svoboščine, ki naj bi bile najbolj zavarovane. Tak primer so hišne preiskave. Najprej spremljamo veliko hišnih preiskav pri pomembnih, vplivnih ljudeh, potem pa se po vsem tem pompu ne zaključi ničesar. Torej napademo z najhujšimi sredstvi, zgodi se pa nič. V preteklih dneh smo slišali, da so pri nekdanji predsednici vlade Alenki Bratušek celo tožilci zavrgli kazensko ovadbo, ker ni bilo znakov kaznivih dejanj, čeprav so pred leti z velikim pompom pri njej opravili hišno preiskavo.

Sprašujem se, ali je res treba, da se nekoga tako diskreditira, zato da se ugotovi, da ne obstajajo sumi kaznivega dejanja. Vem, da niso krivi policisti, ampak da morebiti sodišča prehitro odredijo takšne odredbe. Žal se je to dogajalo tudi v mojem mandatu in imam kar nekaj primerov, ko me je stroka prepričevala o velikih sumih kaznivih dejanj. Kot generalni direktor sem imel pooblastila za podpis nekaterih posebnih metod in sredstev, potem pa se je na sodišču ugotovilo, da nič od tega ni držalo. To pripelje do nezaupanja v delovanje pravne države. Ko se primerjamo z državami, ki veljajo za razvite pravne države, kot so Avstrija, Nemčija ali Švedska, imam občutek, da tam organi, preden posežejo po takih pooblastilih, temeljito preverijo, ali gre za utemeljene sume. Pri nas pa se to pojavi kot neko naglo sodišče.

Je to problem tožilcev?

To je verižni problem, od policistov, tožilcev in preiskovalnih sodnikov. Takih primerov imamo kar veliko. Ko zdaj gledam nazaj s časovne distance – kot generalni direktor policije ne bi več tako ravnal, ampak bi imel glede navedb strokovnih služb večje pomisleke in bi zahteval večjo argumentacijo utemeljenega suma. Predvsem bi hotel, da natančno in logično razložijo, zakaj je potreben takšen invaziven poseg v človekove pravice, kot je hišna preiskava. Preiskovalni sodniki dobesedno štancajo odredbe o hišnih preiskavah in pri tem 'kopipejstajo' razloge, ki jim jih na ključku prinesejo kriminalisti, ki podajo predlog. To je zloraba, to se ne bi smelo dogajati. Veseli me, da je na to začelo opozarjati tudi ustavno sodišče. Zelo obžalujem, da se takrat tega nisem tako zavedal, kot se danes.

Glede na razplet je zadnji absurden primer razvpita Kanglerjeva ptičja hišica?

Pa poglejva politike. Franc Kangler je imel 19 ovadb, 15 jih je že padlo, ob tem pa si dovolijo še to, da se v dokazih najdejo nezakoniti dokazi. Ali Janez Janša: pri njem smo že navajeni, da se mesec dni pred volitvami začnejo neki postopki, ki so pred tem sumljivo mirovali. Mesec dni pred volitvami pa se spravijo na vodjo opozicije in ga celo zaprejo. Ali pa župana Borisa Popoviča, ki ga ovajajo in procesuirajo od prvega dne, ko je postal župan. Na sodišču je skoraj več kot na občini. Do danes še ni bil spoznan za krivega. Vtis zunanjega opazovalca je, da je nekaj narobe. Ali se mu to res dogaja samo zato, ker je prekinil petdesetletno oblast komunistov v Kopru? Poglejmo še Zorana Jankovića. Na desetine vloženih ovadb in nobenega resnega postopka, kaj šele ugotovljene krivde. Človek resnično dobi občutek, kot da hočejo na vso silo nekaj dokazati, pri tem pa niso pomembne posledice, ki lahko nastanejo za posameznika.

Vprašanji sta samo dve: ali so tožilci popolnoma nesposobni ali pa nekdo izključno zaradi političnih spletk zlorablja organe pregona za diskreditiranje posameznika. Ne eno ne drugo ni v čast pravni državi.

Kaj pa gospodarstveniki?

Imamo primere, ko so bile hišne preiskave opravljene v podjetjih ravno v času, ko se je podjetje pripravljalo na podpis pomembnih pogodb. Seveda so si tujci zaradi tega premislili, odšli iz Slovenije in spremenili ugodne pogoje v manj ugodne. S tem je nastala celo večja gospodarska škoda, kot so jo denimo očitali v sumu kaznivega dejanja, in takih primerov je kar nekaj. Priznam, da tudi sam v času, ko sem bil generalni direktor policije, nisem bil dovolj pozoren na take primere.

Se še kdaj srečate z Borutom Šukljetom? Menda vam je prav on prvi čestital ob imenovanju za generalnega direktorja policije.

Res je. Nanj imam lepe spomine, skupaj sva vedno kaj dobrega in veliko naredila. Po vseh teh letih lahko povem – takrat je bila to tajnost – da me je Borut Šuklje kot minister zaprosil za posredovanje pri nadškofu dr. Francu Rodetu, ko so urejali vatikanski sporazum. Spominjam se, da me je poklical in vprašal, ali lahko kaj pomagam. Vem, da je takratna oblast nadškofa Rodeta napačno ocenjevala, bili so prepričani, da se on z njimi noče pogovarjati. Kakor sem ga jaz poznal, je kardinal Rode človek dialoga, zato se mi to ni zdelo verjetno. Nato sem mu predlagal, da se dobimo na tajnem srečanju s takratnim predsednikom vlade dr. Janezom Drnovškom. Naše prvo srečanje je bilo v znameniti brunarici na Brdu. Ko bi slišali, kakšni dialogi so potekali med Drnovškom in Rodetom! Kot bi bila prava prijatelja ... Posledica tega je bila, da so se odnosi med cerkvijo in državo uredili.

Sta z Rodetom v rednih stikih?

Občasno sva v stikih. Ravno prejšnji teden sem bil v Vatikanu, a ni bilo priložnosti za srečanje. Sicer pa menim, da slovenska javnost ni znala prepoznati potenciala nadškofa Rodeta. Zlasti ste ga negativno predstavljali novinarji. Morda je bila to posledica nekaterih njegovih trdih izjav, ki so vznemirjale javnost. Drži, da niso bile dovolj pretehtane in da so bile nekatere ponesrečene, vendar ste mediji obračunavali z njim do najnižjega možnega nivoja. Tisti, ki so ga imeli priložnost pobliže spoznati, pa vedo, da gre za izjemnega človeka, velikega intelektualca, človeka širokega duha in dialoga.

Sicer pa sem obiskal dr. Ivana Rebernika, ki je zdaj v pokoju, dolga leta je bil šef kataloga vatikanske knjižnice in je zelo spoštovana osebnost v vatikanski hierarhiji. Bil je tudi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu. Veliko je naredil za Slovenijo.

Kaj danes lahko poveste, česar takrat niste smeli, o ozadju srečanj, ki so pripeljala do podpisa sporazuma med Vatikanom in Slovenijo?

Morebiti to, da sem kontakte, ki sem jih dobil s cerkvenimi institucijami in Vatikanom, vedno uporabljal za interese države. V času, ko sem bil direktor policijske akademije, so nas obiskali vatikanski policisti in odigrali smo nogometno tekmo. Sodnik je bil na mojo pobudo Drago Kos. Javnosti takrat ni bilo jasno, kaj je bil namen tekme. Namen je bila diplomacija. Tako kot so včasih Kitajci prek namiznega tenisa urejali zadeve, tako je Vatikan izbral nogometno tekmo. Moj prijatelj msgr. Edmond Farhat, takrat apostolski nuncij, me je prosil, da se tekma odigra, ker bi po tej poti radi končali nesporazum, ki je nastal z imenovanjem dr. Karla Bonuttija, ki ni dobil agremaja za slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu. To se je dolgo vleklo. V nasprotju z Drnovškom je Kučan znal oceniti situacijo, takoj je podprl to srečanje in ni mu bilo izpod časti, da se je srečal v moji navzočnosti s takratnim generalnim tajnikom vatikanske države msgr. Giovannijem Danzijem. Bil sem poleg, ko je generalni tajnik Vatikana, ki je v rangu predsednika vlade, seznanil predsednika Kučana, da s to tekmo končujejo zaplet okoli imenovanja ambasadorja in da bo v naslednjem tednu v Slovenijo poslan agrema za Bonuttija. Tako se je rešil ta problem. Drnovšek sprva ni znal oceniti pomembnosti srečanja, na koncu pa se je tudi on srečal z msgr. Danzijem.

Glede na to, da dobro poznate ozadja dogajanja v devetdesetih letih, kako gledate na razprtije in globoka politična razhajanja med Janšo in Kučanom?

Imam občutek, da so ti spori ustvarjeni umetno. Zato, da se določena politična opcija hrani in dobiva zalet. To je bila ovira tudi v delovanju državnih organov, ko je bil predsednik države z leve strani in vlada z desne. Kljub temu nam je leta 2000 ob dnevu policije v Tacnu, takrat sem že bil direktor policije, uspelo, da smo na proslavi združili vse vodstvo: od predsednika države Milana Kučana do predsednika vlade dr. Andreja Bajuka, obrambnega ministra Janeza Janše, notranjega ministra dr. Petra Jambreka. To je bila ena redkih priložnosti, ko so vsi sedeli v isti vrsti. Res pa je, da nisem nikomur povedal, kdo pride. K sreči niso niti spraševali ...

Se imate vi osebno za vplivnega človeka? V zvezi z vami pogosto naletimo na zapise, da ste izredno vpliven neregistriran lobist, prek katerega se sklepajo številni posli.

Vpliv je lahko navidezen. Nisem na nekem položaju, kjer bi lahko upravljal s pooblastili ali imel na karkoli vpliv. Res je, da imam sam dve podjetji, imam enega zaposlenega in več pogodbenih izvajalcev, ampak moja podjetja se ukvarjajo izključno s korporativno varnostjo. V Sloveniji je na tem področju veliko tržnega prostora. Če bi se prej začel ukvarjati s tem, bi lahko ustanovil veliko podjetje, ker je tukaj res veliko možnosti. Skozi vsa leta je bilo to področje zanemarjeno. Zdaj pa se kažejo vedno večje priložnosti, kajti podjetja se zavedajo, kako pomembno je področje varnosti.

Pred nekaj dnevi sem ravno v Ozadjih bral o kraji intelektualne lastnine in njenih posledicah. Če bi podjetja upoštevala ukrepe, o katerih mi svetujemo, takšnih velikih izgub poslov ne bi bilo, saj je to možno preprečiti.

Prejšnji teden sem bil po dolgem času na obisku v Pivovarni Laško Union, ki jo je prevzel Heineken. Vidi se bistvena razlika v odnosu do varnosti, odkar imajo tujega lastnika. Že na vhodu v recepcijo me je varnostnik podučil o varnostnih pravilih. Podpisal sem tudi izjavo, da sem bil o tem seznanjen, ko sem odšel do osebe, h kateri sem bil namenjen, in na vsakem koraku sem nato videl varnostna obvestila in opozorila. Tujci, ki imajo izkušnje in se zavedajo varnostnih tveganj, zato dobro poskrbijo za varnost. S tem se ukvarjam jaz. To ni lobiranje. Je pa jasno, da sem za Telekom pripravljen potrkati na marsikatera vrata. Za to podjetje bom to vedno počel.

Imeli naj bi tudi močan vpliv v politiki. Leta 2007 ste bili vodja volilnega štaba predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta in velja, da ste tesno povezani z NSi, zlasti z mlajšim krilom stranke. Kako aktivno ste torej vpeti v strankarsko življenje?

Nisem vpet v strankarsko politiko. Nikjer ne kandidiram. Politika me ne zanima, čeprav svojih prepričanj ne skrivam. Še vedno sem prepričan, da je vlada brez NSi ali njenega gospodarskega programa kot jadrnica brez vetra v jadrih. Proučil sem gospodarski program NSi in res je odličen, s tem se strinjajo mnogi gospodarstveniki. Resnica pa je tudi, da se mora NSi osamosvojiti od SDS in Janše, če hoče postati resen igralec v političnem prostoru. Eno je sklepati koalicije in politična zavezništva, drugo pa je, da to stranka počne avtonomno brez »velikega vodje«, ki določa politično življenje desnice in jemlje NSi kot satelit. To se mora končati v dobro vseh.

Ste prebrali tudi druge programe, da ste lahko primerjali?

Blizu je bil tudi program SDS. Žal ljudje očitno še vedno volijo stranke, ne pa njihovih programov. V tujini se odločajo izključno po programih, saj volivci vidijo, da programi lahko prinesejo koristi in boljše življenje.

Sicer pa imate dobre povezave tako na levici kot na desnici. Nasploh veljate za enega najvplivnejših ljudi v domačem politično-gospodarskem zakulisju.

Rekel bi, da ne smemo zamenjati vpliva s poznanstvom. Kot generalni direktor policije in šef kabineta ministra sem se vedno trudil, da nisem izključeval ne levih ne desnih. Ne skrivam, da sem sodeloval z Drnovškom takrat, ko je bilo to dobro za Slovenijo, in z Janšo, ko je bilo to dobro za Slovenijo. Njemu so mnogi delali krivico. Velikokrat sem bil tudi sam priča temu. Prav tako ne skrivam, da sem bil v času svoje funkcije v izjemno dobrem odnosu s Kučanom. Ta poznanstva sem ohranil, ne pravim pa, da imam vpliv na vse te ljudi. Tudi s Pahorjem sva bila dobra soseda in zelo dobro sva sodelovala, ko je bil predsednik parlamenta. Vendar nisem imel političnih ambicij, zato sem bil lahko toliko bolj sproščen.

Kakšno pa je vaše mnenje o vlogi Milana Kučana med osamosvojitveno vojno?

O njem imam enako mnenje kot Janez Janša, ki je jasno povedal, da je Kučan v času osamosvajanja zagotovo veliko prispeval k nujno potrebni enotnosti in da bi, če Kučan ne bi ravnal tako, kot je, verjetno plačali bistveno višjo ceno, kot smo jo. Ter da ima zagotovo Kučan velike zasluge za to, da smo v usodnem času dosegli nacionalno enotnost. To je bilo Janševo mnenje, s katerim se absolutno strinjam in ga tudi javno priznavam.

Drži, da sta s predsednikom državnega sveta Mitjo Bervarjem dobra prijatelja in ga podpirate v njegovih političnih ambicijah v zvezi z Novo Slovenijo?

Z Bervarjem sva kolega še iz časov, ko je bil direktor ljubljanske opere. Sam sem ljubitelj operne umetnosti in cenim njegov prispevek, ki ga je dal ljubljanski operi. Vendarle imamo obnovljeno, lepo operno hišo. Kolegialnost sva ohranila, a se v njegovo politično kariero ne spuščam in ga v političnem smislu ne podpiram, ker se do politikov ne opredeljujem. Razen takrat, ko so volitve.

NSi ima sicer ambiciozen program, drugo je, ali se v njem prepozna dovolj volivcev, da bi se lahko potegovala za prevzem oblasti. Menite, da je NSi dozorela za takšno nalogo? Ima dovolj kadrovskega potenciala?

Gotovo ga ima več kot SMC, ki je postala stranka mesec dni pred volitvami.

Je po volitvah v primeru zmage SDS možna koalicija z NSi?

Če pogledamo nazaj, lahko ugotovimo, koliko ostrih besed je bilo izrečenih med Virantom in Janšo, na koncu, ko je šlo za oblast, pa so bile pozabljene. Virant je postal predsednik državnega zbora, Janša predsednik vlade. V politiki je vse mogoče. Vsekakor kot osamosvojitelj pravim, da bi bila za Slovenijo boljša uravnotežena koalicija, ki ni ideološka, ampak programska. V Nemčiji imamo že vrsto let lep vzgled, da se lahko levi in desni dogovorijo in vladajo v skupno dobro.

Menite, da bi bila za Slovenijo lahko uspešna koalicija SD in SDS?

Mislim, da bi bila uspešna umirjena koalicija med levosredinskimi in desnimi strankami. Da bi ideološke boje in preteklost končno pustili pri miru. Ko smo bili v vojni, nismo razmišljali ne o levih ne o desnih, ampak izključno o Sloveniji.

Kako bi ocenili delo Cerarjeve vlade? Zakaj po vašem po treh letih vodenja države uživa tako majhno podporo?

Odgovor je preprost: ker v vladi nima NSi. Sicer pa nobena vlada ni najbolj priljubljena. Toda poleg slabih zadev so tudi pozitivne. Mira Cerarja osebno poznam in vem, da je dobronameren človek. Ali mu je uspelo, pa bodo čez nekaj mesecev presodili volivci.

Zakaj menite, da se za tokratne predsedniške volitve ne najdejo resni protikandidati Pahorju? So se etablirane stranke že vnaprej predale?

Pri Borutu Pahorju je to razumljivo. Kajti trenutno je marketinško najbolj sposoben politik v državi. Govorim o sposobnosti politika za delo z volivci, v boju za volivce, da si pridobi politični položaj. Glede na odnose, ki jih imam z njim, menim, da je zelo sposoben, premeten politik, ki so ga nekateri očitno podcenjevali. On zelo dobro ve, kaj počne.

Slovenija je v obdobju gospodarske rasti. Kaj so njene prednosti, ki bi jih zdaj morala izkoristiti?

Lahko bi izkoristili to, da delamo in živimo v zelo varnem okolju. Naš geografski položaj, tudi naša majhnost, bi morala biti prednost. Zaradi majhnosti smo bolj prilagodljivi in odzivni – s tem se lahko dokažemo. Lahko storimo še mnogo več, a se tega ne zavedamo. Na področju turizma bi lahko bili turistični biser v osrčju Evrope. Imamo vse potenciale, ki jih drugi nimajo, pa imajo žal uspešnejše turistične sezone.

Imamo vse, ampak kot da nočemo ali ne zmoremo. To je pač posledica tega, da vsakega, ki nekaj stori, rajši udarimo po glavi, kot da bi ga podprli. Namesto da bi ga nagradili s priznanjem, ga nagradimo s hišno preiskavo. Pred nekaj tedni smo brali o hišni preiskavi pri lendavskem županu. Gospoda ne poznam osebno, nič ne vem o njem, a kaže, da je kot župan za tiste kraje veliko naredil, dosegel precejšen napredek in je priljubljen med ljudmi. Pričakoval bi, da bo dobil za to kakšno nagrado, pa so mu poslali nagrado v obliki hišne preiskave.

Podpirate referendum o drugem tiru?

Infrastrukturo bi absolutno morali graditi. Tako tretjo razvojno os kot drugi tir. Ne samo za tovorni promet, ampak tudi z vidika razvoja turizma: da bi v Ljubljani sedli na vlak in se v pol ure pripeljali na obalo ali Maribor. Se zavedate, kakšna prednost bi to bila za Slovenijo? Morali bi usmeriti vsa prizadevanja v drugi tir. Pa ne samo v drugi tir, Slovenija bi morala prenoviti železniško omrežje v vseh delih države. Seveda pa si ne želim, da bi bil drugi tir zgrajen na koruptivnih temeljih. Glede tega, izhajajoč iz dosedanjih izkušenj, nisem optimist.

So telekomunikacijska podjetja v večinski državni lasti res prestreljena s korupcijo, kriminalom in klientelizmom?

Pa smo spet tam, ko je veliko govora brez osnove. Spomnimo se besed nekdanje generalne državne tožilke Zdenke Cerar, ki je dejala, da znajo za šankom vsi govoriti o nepravilnostih, pred organi pa se nihče več nič ne spomni. Sicer pa bi iz lastnih izkušenj rekel, da primeri, o katerih govorite, niso tako obsežni. Država bi zagotovo morala ohraniti vpliv v strateških podjetjih in se hkrati ne bati tujih lastnikov. Prej sem že omenil primer pivovarne, kjer je napredek očiten, potem ko so dobili novega lastnika. Torej, če bi še kje dobili prave strateške lastnike, ki se ukvarjajo s poslom, to lahko pomeni samo razvoj. Če pa podjetje dobi netransparentne lastnike, je posledica tega tudi netransparentno delo.

Kaj je v prihodnosti za vas večji izziv: gospodarstvo ali politika?

Človek se nenehno spoprijema z izzivi v svojem življenju. Neredko pa pozabljamo, da je življenje, če bi v šali dejal, neozdravljiva bolezen, ki se vedno konča s smrtjo. Moj izziv je torej ta bolezen. Čisto za konec pa mi dovolite, da ob jutrišnjem dnevu policije čestitam in izrazim zahvalo za opravljeno delo vsem aktivnim in upokojenim policistkam in policistom ter jim zaželim veliko uspehov in lepo praznovanje.