Tiskane izdaje
»Dokler se je aparat SD igral le v strankinem peskovniku in pri tem spotikal ljudi, je še nekako funkcioniralo. Ko pa so tisti, ki obvladajo samo ta peskovnik, postali odgovorni za državnega, se je pokazalo, da je njihov domet prekratek,« trdi Metka Tekavčič. Članica SD je že 37 let in tako bo ostalo, čeprav je kritična do številnih odločitev kolegov.
Marsikaj se je zadnje mesece spletlo v stranki SD. Drži?
(smeh) Drži. Dogajanje v SD trenutno spremljam od strani, v odločitve se ne vključujem, ker nisem članica nobenega njenega organa. Zato je od strani še lažje gledati, kaj se, kot pravite, spleta. In res se veliko.
Začniva pri kadrovskih zadevah: med najbolj glasnimi nasprotniki Alenke Bratušek kot kandidatke za evropsko komisarko je predsedujoči SD Dejan Židan. Toda bil je na julijski vladni seji, ko so brez glasu proti potrdili seznam treh kandidatov, na katerem je bila tudi Bratuškova.
Če so špekulirali, da bo po tej poti postala komisarka Tanja Fajon, so bodisi politično neuki bodisi neizkušeni. Ministri SD, torej socialni demokrati znotraj vlade, nosijo ključno soodgovornost za to napačno odločitev. Tako kot stranka Desus, ravnanje Karla Erjavca je namreč popolnoma enako kot ravnanje takratne predsednice vlade.
Vendar Erjavca na tej seji v nasprotju z ministri SD ni bilo in tako ni sodeloval pri potrjevanju kandidatne liste.
Lahko ne bi dal soglasja, da ga uvrstijo na listo. To so nezgode naše doline šentflorjanske, zaradi katerih danes nihče ne more biti ponosen. Poleg tega nam je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker jasno povedal, da je odločitev njegova. Zame je bilo njegovo stališče, izrečeno kot vprašanje, češ zakaj pa bi Evropa morala upoštevati slovensko javno mnenje, s podtonom, ki je opozarjal, da naša država ni ustanovna članica EU, zelo podcenjujoče do Slovenije kot polnopravne članice.
Ampak Juncker si je Bratuškovo menda želel za komisarko.
Očitno in ona je to vedela. Na poti do cilja je bila spretna. Z mešanico igrane naivnosti, dobronamerne skrbi za državo in izmikanja jasnim odgovorom o postopku predlaganja kandidata za evropskega komisarja je politiko in državo stisnila v kot. Odločitev, ki jo je Slovenija poslala v Bruselj, je bila odločitev slovenske vlade. Ko so ministri koalicijskih strank videli, kam gre voz, so si pod pritiskom javnega mnenja premislili. Dopisna seja vlade, na kateri so odločali o komisarski listi na predlog predsednika komisije, pa kaže, da nekdanja predsednica vlade nima potrebnega političnega dostojanstva. Že res, da so njeni svetovalci našli poslovniško določilo, na podlagi katerega so ugotovili, da je bilo pet ministrov za in šest proti, kar pri trinajstih ministrih zadošča, da je predlog sprejet.
Seveda razumem, da nekje v poslovniku vlade piše, da je sklep sprejet, če proti ne glasuje več kot polovica ministrov, vendar vem tudi, da je to določilo namenjeno situacijam, ko je treba odločitve sprejeti na hitro, predvsem pa, da tako absurdne situacije v praksi pred tem še ni bilo. Sama bi se iz te zgodbe umaknila. V takšnih okoliščinah se namreč rado pozabi, da je človek naredil tudi kaj dobrega. In vsak človek naredi kaj dobrega. Namenoma ne govorim v ženski obliki, zaradi svojega odnosa do ravnanja ljudi nasploh. V tej zgodbi mi je posebej žal, da gre za političarko. Nekaj resnice je vendarle tudi v tem, da je javnost do politikov bolj tolerantna kot do političark.
Se pa strinjate, da gre za politično funkcijo?
Slovenija ima veliko kandidatov, ki bi jih lahko predlagala za komisarje in pri tem pokazala, da želi odgovorno sodelovati pri delu evropske komisije ter da spoštuje strokovnost in znanje. To, da je bila gospa Bratušek eno leto predsednica vlade, ni zadostna referenca, ki bi jo kvalificirala za evropsko komisarko. Čeprav nikakor ne gre kriviti samo nje. Ves sistem je to omogočil, in to se nam ne bi smelo nikoli več ponoviti. Ob tem se postavlja vprašanje, koliko slovenskih politikov bi na njenem mestu ravnalo enako. Upam si trditi, ali pa si morda bolj želim, da ne veliko. Večina jih ima vendarle več dostojanstva. Dejstvo je, da je komisarski položaj politična funkcija, kar v Evropi dobro razumejo. Tega doslej nismo hoteli razumeti zgolj v Sloveniji, saj so nekateri nenehno poudarjali, da imamo ministre, ki niso politiki. Pravzaprav je tako še zdaj. A četudi je komisarska funkcija politična funkcija, je zahtevna politična funkcija, ki terja veliko sposobnosti, znanja in izkušenj.
Bratuškovo čaka še zahtevno zaslišanje v evropskem parlamentu. Če pri tem ne bo uspešna, koga bi morala nova vlada predlagati za komisarja?
Ne gre za zaslišanje. Gre za osnovni predlog. Ko ga vlada enkrat sprejme, je to predlog države. Zelo dober kandidat bi bil prof. Mojmir Mrak. Izredno dobro pozna delovanje Evropske unije, v Sloveniji in evropskih krogih je spoštovan strokovnjak.
Me je pa presenetilo, da ste mi najprej zastavili vprašanje o kandidatki za komisarko. Sicer se mu ne izmikam, ker me tudi študenti sprašujejo, kaj mislim o tem. Tisti, ki smo v procesu izobraževanja poleg posredovanja znanja odgovorni za to, da sooblikujemo osebnost mladih ljudi, smo ob takih vprašanjih v zadregi. Težko namreč utemeljimo ravnanja, ki so v nasprotju z našimi vrednotami, kot sprejemljiva in opravičljiva.
Vse to, tudi zadnje interpretacije o poslovniku vlade, so norčevanje iz zdrave pameti. Prav je, da se o teh stvareh pogovarjamo, med drugim zato, da se ne bi ponovile. Si pa upam trditi, da se to ne bi zgodilo, če bi imel pri stališčih SD ključno besedo Igor Lukšič. Spomnite se zgodbe s kandidaturo Igorja Šoltesa za ministra za zdravje. Lukšič je takrat dosledno utemeljeval, zakaj ni primerna. Z vidika logike je imel prav. Je normalno, da vlada v svoje vrste povabi nekoga, ki gradi svojo stranko, s katero bo na volitvah nastopil proti prav tej vladi? Na Lukšiča se je tedaj usul plaz kritik, zlasti znotraj levice. Toda kasneje se je pokazalo, da je Šoltesova stranka hitro malodane izhlapela. Po bliskovitem vzponu na evropskih volitvah je na državnozborskih že ni bilo več. Danes bi vsi to najraje pozabili. Lukšič pa je takrat plačal visoko ceno. Povedal je pravo stvar, ki pa levici ni bila všeč, saj je od nje zahtevala, da se ozre vase.
Toda strokovnost bi morala imeti v takih primerih vendarle prednost pred politično pripadnostjo?
V kakšnih primerih? Politična kombinatorika ima namreč tudi svojo logiko. Narobe pa je, da ima politika vedno negativen prizvok. Če damo strokovnosti prednost pred osebnimi interesi, potem politika ni ovira za reševanje zahtevnih družbenih problemov. Nasprotno, tako jih odgovorna politika ustrezno uravnava in rešuje. Žal pa posamezniki ali posamezne vplivne skupine včasih izsilijo odločitve, s katerimi potisnejo državo v težave. To se je zgodilo tudi pri izbiri kandidatov za evropskega komisarja. Zdaj je malodane vsa država v zadregi in na to neprijetno zgodbo bi najraje pozabili. Zato se lahko zgodi, da bo v želji po umiritvi strasti nekdanja predsednica vlade postala celo žrtev. Kar ne bi bil prvi tovrstni absurd.
V neki točki, ko imamo občutek, da je bilo kritiziranja in napadov dovolj, si rečemo: zdaj pa pometimo zadevo pod preprogo, da bomo navzven ostali lepi. To je narobe. Prevečkrat zgolj popravljamo stvari za nazaj in se prilagodimo razmerah, v katerih smo se hote ali nehote znašli zaradi lastne nespretnosti. Vseeno pa verjamem, da se bodo stvari spremenile, saj se problema zaveda vse več ljudi. Eden od zakonov dialektike je zakon prehoda kvantitete v kvaliteto in obratno, ki pravi, da se stvari spremenijo, ko dosežejo kritično maso.
Imam pa občutek, da politične elite preprosto ne vidijo, da pod površjem vre in da se oblikujejo nove strukture. S tem mislim tudi Združeno levico, predvsem pa nekatera študentska gibanja. To so v večini mladi, zelo izobraženi in razgledani ljudje z izoblikovanimi stališči, ki nimajo ničesar izgubiti, niso sodelovali pri prerazporejanju družbenega bogastva, opažajo socialne razlike in imajo možnost, da naredijo potrebni pozitivni premik v slovenski družbi. Seveda le, če se ne bodo nalezli politikanstva in leporečja, ki ga s seboj nosi udobno sedenje v parlamentu.
Lahko to razumem kot vaš pomislek o zamenjavi stranke?
Ne, ne razmišljam o drugi politični stranki. Bojim pa se, da stranka SD razpada pred našimi očmi. Vedno si prizadevam, da spremembe uveljavljam znotraj struktur, v katerih delujem. Socialni demokrati in strankine predhodnice so se morali že nekajkrat soočiti sami s sabo, tokrat pa bo to soočenje še posebej težko. Po lokalnih volitvah se bo treba pogledati v ogledalo. Ko opazujem strukture, ki se krepijo znotraj SD, namreč ugotavljam, da so ljudje, ki so čisto na vrhu, tisti, ki so vstopili v stranko po tem, ko so dobili visoke funkcije na račun stranke. In nekdo, ki ne zraste v stranki, misli, da mu ta funkcija pripada za vedno. Upam, in to je tudi moja želja, da se bo stranka vrnila k sebi in začela razmišljati, kakšne premike je treba narediti v družbi, ne pa, da bodo na Levstikovi skrbeli zgolj za promocijo karier in zadovoljevanje egov vodilnih strankinih ljudi. Socialna demokracija ima vendarle stoletno tradicijo in odgovornost do razvoja družbe.
Kdaj se je razmislek o potrebnih premikih v družbi v stranki izgubil?
Dokler se je aparat stranke igral le v strankinem peskovniku in pri tem spotikal ljudi, je še nekako funkcioniralo. Ko so tisti, ki obvladajo samo strankin peskovnik, postali odgovorni za državnega, pa se je pokazalo, da je njihov domet prekratek. Kljub izjemnemu intelektualnemu potencialu, ki je zbran okrog stranke, ali je vsaj do nedavnega bil, so odločitve sprejemali v ozkem krogu posameznikov, ki zahtevni nalogi niso kos. Morda se bo slišalo domišljavo, pa nočem biti domišljava, ko pravim, da ne morejo ključnih pozicij zasedati ljudje, ki niso bili sposobni narediti več kot srednjo šolo v času, ko so si njihovi kolegi med formalnim izobraževanjem nabrali ogromno znanja in brez težav končali fakulteto. Navsezadnje se tudi kot stranka zavzemamo za to, da v visokošolsko izobraževanje vključimo čim več ljudi.
Toda stranka je raje izbrala obrambni resor kot izobraževalnega. In za ministra dolgoletnega poslanca Janka Vebra, ki se z obrambo ni ukvarjal niti v državnozborskih odborih. Zakaj?
Hočete zelo iskren odgovor?
Samo zelo iskrenega.
Zaradi osebnih interesov nekaterih. V SD nikoli niso znali razložiti te odločitve, ki po mojem ni bila dobra. Vseeno pa je Stranka Mira Cerarja z izborom Stanke Setnikar Cankar za ministrico za izobraževanje opravila dobro delo.
Se pa strinjate z odločitvijo, da je SD v koaliciji? Vem, da so v stranki tudi o tem mnenja različna.
Glede na strukturo parlamenta je dobro, da je SD v koaliciji. Ljudje iz SD so vendarle med bolj izkušenimi, ko gre za delo parlamenta, in izkušnje tudi štejejo. Marsikdaj je treba upoštevati realno situacijo, ki jo znamo bolje oceniti, če imamo primerljivo izkušnjo.
SD ima le šest poslancev, trije so novinci.
To je tudi za stranko nekaj novega. Od poslanske skupine SD javnost pričakuje več, kot sledi iz števila poslancev. Njen vodja Matjaž Han bo imel težko delo. Vendar je izkušen in preudaren politik, ki zna usklajevati ljudi in uravnavati težke situacije. Ni izključujoč, deluje izrazito povezovalno.
Kakšno je razpoloženje v stranki?
Nimam veliko stika s člani, vem pa več, kot bi si želela vedeti. Seveda tudi zaradi dela prihajam v stik z vodilnimi, in kadar jih ne morem pohvaliti, se poglobljenim pogovorom raje izognem.
Ste se poglobljenemu pogovoru izognili tudi pri dogajanju okoli Katje Špur? Triintridesetletna članica SD je že v Washingtonu kot svetovalka izvršnega direktorja v Medameriški razvojni banki. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je bil izbirni postopek netransparenten.
Jaz pa, da me je kot članico SD sram, da se je tako zgodilo. In verjemite mi, da je sram še marsikoga.
Rekli ste, da se bo morala stranka po lokalnih volitvah, ki bodo konec tedna, pogledati v ogledalo. Toda SD, še leta 2008 zmagovalka volitev, je letos doživela kar dva neuspeha, najprej na evropskih in nato še na parlamentarnih volitvah. Se vam zdi, da so se v zadnjih mesecih vsaj malo pogledali v ogledalo?
Ne.
Toda verjamete, da bo po lokalnih volitvah drugače?
Upam.
Bo neuspeh še hujši?
Je lahko še hujši? V Kopru sploh ne bo mogoče obkrožiti stranke SD. Gre za okolje, kjer si včasih kaj takega nismo mogli niti predstavljati. In to je velik šok. Moral pa bi biti tudi znak za preplah za tiste, ki vodijo SD. Morajo vedeti, da res bijejo plat zvona.
Je še v kakšnem lokalnem odboru situacija vsaj približno podobna kot v Kopru?
Ne vem, nimam podatkov iz prve roke, tudi za dogajanje v Kopru sem izvedela v medijih.
Lahko Irena Kuntarič Hribar, kandidatka SD za ljubljansko županjo, premaga Zorana Jankovića?
Irena Kuntarič Hribar Zorana Jankovića ne more premagati. Zakaj so se v SD v danih razmerah sploh odločili za kandidaturo, ne vem. Mislim pa, da bi se morale stranke sedanje koalicije, če mislijo resno, povezati in predlagati skupnega kandidata. Nobena od njih se tega vprašanja v Ljubljani ni lotila resno.
Zakaj ne? Zakaj levica ni zmožna predlagati resnega kandidata?
Seveda je zmožna. Problem so preprosto podcenili. Iz Cerarjeve stranke je bilo slišati, da se vrh stranke z lokalnimi zadevami neposredno ne ukvarja. Nisem mogla verjeti. Resni poznavalci slovenske politične scene vedo, da volitve v Ljubljani niso lokalne volitve, ampak so odraz političnega dogajanja na državni ravni. Pred mnogo leti sem rekla, da ima marsikatera razprava, ki se odvija na državnozborskem odru, svojo predpremiero na malem odru v mestnem svetu. Kdor tega ne ve, slovenske politike ne razume. Ob vprašanju, ki ste mi ga postavili, pa še jaz postavljam vprašanje vam. Bi mi upali povedati, koliko ljudi, ki sebe uvrščajo v levico, misli, da je Zoran Janković kandidat levice? Veliko jih misli tako in mislijo, da je dober kandidat.
Ne pa tudi vi. Ljubljana potrebuje novega župana?
Veste, da sem pred štirimi leti kandidirala za županjo v Ljubljani. Vedela sem, da ne morem biti izvoljena, in vedela sem, kakšen bo rezultat. Kandidirala sem zato, da bi na nekatere stvari opozorila. In moram reči, da se v štirih letih niso izboljšale, prej poslabšale.
Kako bi ocenili delo ljubljanskih mestnih svetnikov SD v zadnjem letu? Do lani ste bili del te ekipe.
V danih razmerah so delovali dobro. Marsikdaj so se bojevali z mlini na veter.
So se pa velikokrat strinjali z Jankovićevimi svetniki.
Seveda. Ne morem reči, da so vsi Jankovićevi predlogi slabi, daleč od tega. Vrsta stvari se je v času njegovega županovanja uredila. Tega ne bo mogel nihče nikoli zanikati. Je pa tudi vrsta stvari, na katere smo ves čas opozarjali in ki so zdaj še bolj neustrezne, kot so bile.
Prej ste omenili Lukšiča, češ da nekaterih napačnih odločitev ne bi bilo, če bi stranko še naprej vodil. Njegov odstop po slabem izidu na evropskih volitvah torej ni bil nujen?
Zdi se mi prav, da je odstopil, ravnal je konsistentno, čeprav mislim, da bi bil rezultat na državnozborskih volitvah, če ne bi odstopil in če ne bi bilo škodljivega prerivanja znotraj stranke, boljši, kot je bil, a še vedno slabši kot na prejšnjih državnozborskih volitvah. Ravno tako je prav, da je bil Lukšič nosilec liste na evropskih volitvah, saj je hotel pokazati, kako naj bi tekle stvari v urejeni stranki.
Ampak SD že takrat verjetno ni bila v tem smislu urejena stranka, za kar del odgovornosti nosi tudi sam?
Res je, to najbrž ve tudi sam. Nekatera organizacijska vprašanja je podcenil, čeprav sem prepričana, da je vedel, da so past, v katero se lahko ujame. Te stvari so se vlekle še iz časov predsedovanja Boruta Pahorja. Vendar pa je imel Pahor v stranki vedno drugačen status kot drugi predsedniki. Kar je bilo dovoljeno njemu, Lukšiču ni bilo in nikoli več nikomur ne bo. Pahor je bil zaščitni znak stranke, čeprav se verjetno analitiki ne bodo nikdar povsem poenotili o tem, ali je stranki bolj škodil ali koristil. Lukšič je bil ideolog stranke v času Pahorjevega predsedovanja. Karkoli si kdo misli, je v tem obdobju stranka dosegla zelo veliko. In sčasoma bo treba priznati tudi, da so bili mnenjski voditelji znotraj tako imenovane levice vedno nadpovprečno kritični do Pahorjeve stranke, medtem ko so zmeraj našli opravičilo za druge otroke levice, tiste, ki so se odločili za LDS, pa Zares, Pozitivno Slovenijo in tudi Desus. Lukšič je situacijo vselej dobro ocenil, ko je prevzel krmilo stranke, pa so mu nekatere stvari, predvsem kadrovske, ušle iz rok, kar pripisujem temu, da mu je ob rednem delu na fakulteti preprosto zmanjkalo časa, najožji sodelavci pa so gledali predvsem vsak svoj kratkoročni interes. Naj spomnim, da je Lukšič funkcijo predsednika stranke opravljal nepoklicno.
Se vi sončite na fakulteti?
Niti kot profesorici in prej kot asistentki niti zdaj, ko sem dekanja, mi delo ni dopuščalo, da bi se sončila. Mislim, da se na naši fakulteti nihče ne more sončiti. In verjamem, da tudi na drugih ne.
Prepričana sem, da je Igorju Lukšiču danes žal, kako se je v javnosti odzval na očitke, da mu gre le za plačo evropskega poslanca. Izjava je bila neposrečena, vendar vem, da se tudi sam v službi in pri opravljanju predsedniške funkcije nikoli ni sončil.
Se strinjate, da so časi za pravo socialdemokratsko stranko idealni? Ljudje so je željni?
V družbi se spet krepijo vrednote dela, solidarnosti, človeškega dostojanstva in vzajemnega spoštovanja. Vse bolj se zavedamo, da smo s poveličevanjem zlaganih vrednot ustvarili velike socialne razlike in povzročili številne socialne krivice. Žal se je veliko tega zgodilo v imenu levice. Čas je, da se stvari postavijo na svoje mesto in vrnejo v prave tire. SD bo morala nekatere napake pošteno priznati in zavihati rokave. Volilno telo je eno in se seli. Išče nekoga, ki mu lahko zaupa. Toda vedno znova je bilo razočarano, čedalje bolj razočarano.
Ob vsem, tudi političnem kadrovanju, ki sva ga omenili, se sprašujem, kaj je tu socialdemokratskega.
Ime, blagovna znamka.
To je vse?
So ljudje v stranki, ki leta iskreno verjamejo v to, kar počnejo. Tudi nekateri najbolj izpostavljeni. Ministrica za delo, družino in socialne zadeve Anja Kopač Mrak to, kar govori, tudi živi. In je v skladu s tem vedno delovala. Seveda pa to ni ministrstvo, ki ima moč, ampak táko, ki zahteva ogromno občutljivih odnosov z ljudmi, znotraj katerega se mora vsak zavedati, da mora služiti ljudem, ni pa minister tako pomemben kot obrambni ali predsednik državnega zbora.
Ali finančni minister. Po novem bo to funkcijo zasedel Dušan Mramor. Pričakujete, da se pod njegovim vodstvom ne bodo dogajale »napake« v vladi, da bi samo ministrstvu za izobraževanje vzeli sredstva, najprej 80 milijonov evrov, nato, po protestu, »le« osem?
To je bilo neodgovorno igračkanje vlade Alenke Bratušek. Minister Jernej Pikalo je bil glede tega korekten, čeprav je bilo veliko puščic usmerjenih vanj. Kdo je bil odgovoren za takšno igračkanje, ne vem, toda dejstvo je, da se stvari niso povsem vrnile v izhodiščni položaj.
Sicer pa se strinjam, da je finančni resor trenutno eden najzahtevnejših v državi. Minister Mramor je izkušen strokovnjak, bil je že minister in najbrž se je tudi iz dosedanjih političnih neprijetnosti marsikaj naučil. Verjetno bo zato pri usklajevanju v tej vladi bolj takten, kot smo ga bili vajeni v Ropovi.
Pričakujem, da bo izobraževanje v proračunu dobilo ustrezno mesto. Težko bi rekla, da ga v celoti gledano nima, mislim, da je zanj namenjeno 6,3 odstotka BDP, kar je nad evropskim povprečjem. Problem so strukturne razlike. Slovenija je malodane edina država, v kateri osnovnošolec državo stane več kot študent. Hkrati imamo med posameznimi področji podedovana razmerja, koliko stane študent posamezne fakultete. Na pedagoški fakulteti je na primer dražji kot na ekonomski.
Razdeljevanje sredstev sodi v domeno univerze. Gre za, kot ste rekli, podedovane stvari, ki jih številni kritizirajo, toda nič se ne spremeni. Ni namreč malo tistih, ki jim status quo ustreza.
Ko so razmere težke, je take stvari težko uravnavati. Spreminjajo se takrat, ko se gospodarska situacija izboljšuje.
Gospodarska situacija se izboljšuje. Kaj bi morala biti prva naloga nove ministrice?
Sprejetje zakona o visokem šolstvu. Poleg tega moramo usposobiti uradnike na ministrstvu, da bodo razumeli potrebe internacionalizacije visokega šolstva. Na tem področju so tako togi, da včasih ne morem verjeti, da je tako malo zdrave pameti na ministrstvu, kot je šolsko. Včasih pravniške interpretacije s črkobralstvom brez zrna zdrave pameti vodijo do nelogičnih situacij, mednje sodi tudi zadrega glede programov, ki se jim je iztekla akreditacija. Škoda je malodane vsake minute energije za takšne stvari. Popolnoma jasno bi moralo biti, da ima študent pravico dokončati študij v skladu s programom, na katerega se je vpisal, ob takratnih razpisnih pogojih. Bomo trošili energijo za akreditacijo programov, ki se iztekajo, zgolj zato, da bomo zadovoljili uradnike? Naše resorno ministrstvo je zanesljivo treba debirokratizirati, ampak to verjetno čaka še mnogo drugih ministrov. Pri nas državni uradniki največkrat iščejo razloge, da nam razložijo, zakaj se nekaj ne da narediti, namesto da bi bili ustvarjalni pri iskanju rešitev, kako nekaj narediti.
Kakšno oceno si zasluži koalicijska pogodba na področju izobraževanja?
Pogodba ni bistveno drugačna od prejšnjih, ker je ravno tako nedorečena. Sprotno politično usklajevanje bo pokazalo, v katero smer se bo zapeljal voz.
V enem delu je pogodba zelo konkretna. Pisci, večinoma so bili profesorji, so zapisali, da se neposredna pedagoška obveznost profesorjev ne bo povečevala. Težko bomo verjeli vladi, da jih skrbi za mlade, če pa so v prvem koraku poskrbeli zase.
To je zagotovo nekaj, kar ne spada v koalicijsko pogodbo. Sama tega ne bi nikoli zapisala. Bi pa napisala še kaj o tem, kako bomo skrbeli za kakovost. Profesor za kakovost skrbi na različne načine, ne le v razredu, kar je edino, kar merimo. Osebno imam izkušnje iz največjih in najmanjših razredov, kjer je kompleksnost dela zelo različna. Zato bi bilo treba metriko, ko gre za opravljeno delo, popolnoma spremeniti. Se pa zavedam, da bo prav ta del koalicijske pogodbe verjetno usmeril pogled javnosti v to, kaj in koliko delamo profesorji v okviru različnih oblik dela. Javna polemika se je že začela in njenemu nadaljevanju se ne bo mogoče izogniti.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
