Tiskane izdaje
Šest jih je sedelo na posteljah, eden je stal pri kuhalniku in kuhal kavo. Na tleh so ležale potovalke. »Hilda Tovšak je zdaj v zaporu,« je pogledal druge. »Ja, in kaj. Saj ji tudi tam nič ne manjka,« mu je nekdo odvrnil. »Vse firme so šle k vragu. Vse so pokradli. Kaj pa je ostalo nam?«
Nekdanji Vegradov samski dom v Ljubljani je bil v petek dopoldne skoraj prazen. Nekaj njegovih stanovalcev je bilo na deloviščih, drugi so se odpravljali na pot. Večina proti Bosni in Hercegovini. Dom sicer vse od propada večjih slovenskih gradbenih podjetij tudi ni več poln.
Tu in tam je bilo v zatohli notranjosti mogoče naleteti na koga, ki se je s potovalko v roki spuščal po stopnišču. Pritličje že nekaj časa ni bilo očiščeno. »Tu je Vegradov del,« petinpetdesetletni Amir iz BiH, čigar ime je zaradi varnosti spremenjeno, pokaže na prvi hodnik. »Včasih je za čistočo skrbela čistilka, zdaj ni nikogar.«
Soba, ki si jo Amir deli s še dvema, je nadstropje više. Ob postelji se je na okno naslanjal Amirjev sostanovalec, prav tako iz BiH. Nekdaj je bil zaposlen pri SCT, zdaj se, podobno kot Amir, seli od enega delodajalca do drugega.
Na nekaj kvadratnih metrih so tri postelje, ki jih ločujejo nočne omarice, na nasprotni steni so velika omara, star televizor in kuhalnik. Kopalnica je zunaj sobe in je skupna. »Tu živim,« Amir zamahne z roko. Ob svetlobi z napol zastrtega okna je njegova postava videti še tanjša. »Za vse skrbimo sami. V tem nadstropju smo se dogovorili, da vsak enkrat počisti hodnik,« razloži. Koliko znaša najemnina? 130 evrov, odvrne. »Je pa to različno. Odvisno, kdo oddaja in verjetno tudi komu.« Večina nekdanjih delavskih domov je bila do danes sprivatiziranih. Dolgi in prazni hodniki z nešteto vrati dajejo videz internata – le da v njem živijo očetje.
Stečaj
Amir je v Slovenijo prišel desetletje po vojni v BiH in se zaposlil v Vegradu. Sprva ni bilo slabo. Čeprav plača, pravi, ni bila ne vem kaj, je bila vsaj redna. Dobival je regres in imel je veljavni delovno dovoljenje in dovoljenje za začasno bivanje. Proti koncu leta 2009 so izplačila začela zamujati, v začetku naslednjega leta pa jih ni bilo več. Oktobra leta 2010 je sodišče razglasilo stečaj Vegrada, ko je delo po več neplačanih mesecih poleg Amirja izgubilo okoli dva tisoč delavcev, več sto iz BiH. Nekdanja direktorica Hilda Tovšak od konca maja 2013 prestaja več združenih zapornih kazni zaradi podkupovanja, zlorab položaja in oškodovanja Vegrada. »Enega stlačijo v zapor, pa pač pride nekdo drug,« se Amir kislo nasmehne.
Zaporniki
Soba v domu, ki je nadstropje niže od Amirjevega, je še vedno polna. Ob pitju kave delavci čakajo na prevoz. »Vegrad mi dolguje osem tisoč evrov,« pravi eden. »Meni pa vsaj šestnajst tisoč,« odvrne drugi. Za trenutek obmolknejo. Tišino prekine zvonjenje telefona. »Ja, halo,« se nekdo javi. »Varilca? Ja,« odgovori v slušalko in prekine. Na majhno mizo odloži že povsem obrabljen telefon. »Varilca iščejo?« vskoči Amir, kot bi se v hipu zdramil. Ta drugi mu prikima. »Daj mi številko. Bom poklical, poznam.«
Tudi Amirju Vegrad dolguje več tisoč evrov. »Verjetno jih ne bom nikoli videl,« nadaljuje. »Delavci bi morali na sodišče v Strasbourg.« Vsota, pravi, bi mu pomagala. Že dobri dve leti se iz meseca v mesec prebija z okoli štiristo evri. Če jih dobi. Dela pa cele dneve. »Z nami ravnajo kot z zaporniki,« se jezi. »Zakaj se delavcev ne spoštuje? Kot da smo sem prišli krast, in ne delat.«
Zdaj, ko bi mu moral delodajalec, za katerega dela zadnji dve leti in ki izvaja zaključna dela v gradbeništvu, dati pogodbo za nedoločen čas, mu je zagrozil z izredno odpovedjo. »Takoj ko zahtevaš, naj ti plačajo prispevke in regres, dobiš odpoved. Tako to gre,« opiše Amir. »Še leta 2008 je bilo tu boljše kot v Bosni. Če bo šlo tako naprej, bo kmalu slabše.«
Brez lopat
Da je zaposlenost v Sloveniji tudi ob koncu leta 2013 najbolj upadla prav v gradbeništvu, v zadnjem poročilu ugotavljajo pri Uradu za makroekonomske analize in razvoj. Tudi stopnja preživetja družb je najnižja prav v gradbeništvu. V tej panogi je največji tudi upad izdanih delovnih dovoljenj za tuje državljane, čeprav jih je bilo še leta 2008 v gradbeništvu zaposlenih več kot 60 odstotkov. Takrat so na zavodu izdali skoraj 30.000 delovnih dovoljenj, predlanskim le še tri tisoč.
Marko Tanasić iz zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) opaža, da je gradbeništvo po propadu večjih podjetij zelo razdrobljena panoga. »Na mesto velikih podjetij so prišla mala, pod narekovaji gradbena,« pravi. »To so podjetja ali espeji, ki zaposlujejo delavce nekdanjih velikanov, pravzaprav pa delujejo kot neke vrste agencije za posredovanje delavcev tujim ali tukajšnjim izvajalcem. Čeprav so registrirana za gradbeno dejavnost, pa to po nobenem merilu niso. Nimajo ne lopat, kaj šele česa drugega. S temi imamo največ težav,« razmere opiše sindikalist. »V tem kaosu lovijo žrtve in tako iščejo priložnosti za zaslužek, kratko pa potegnejo delavci.«
Viktimizacija
Tuji državljan, ki želi v Sloveniji delati, potrebuje delovno dovoljenje. Prvo zanj praviloma pridobi delodajalec. Izda se za eno leto in omogoča delo izključno pri delodajalcu, za katerega je bilo izdano. Po dvajsetih mesecih dela pri enem delodajalcu lahko delavec za tri leta pridobi osebno delovno dovoljenje. Z njim lahko zamenja delodajalca. Delavec pa tudi s tem dovoljenjem lahko ostane v državi le, če ima tudi veljavno dovoljenje za začasno bivanje. To se praviloma izdaja za eno leto, za njegovo pridobitev pa mora imeti urejeno zdravstveno zavarovanje in zagotovljena sredstva za preživljanje. Šele po petih letih lahko pridobi dovoljenje za stalno prebivanje, kar pomeni, da je na trgu dela – vsaj uradno – izenačen s slovenskim državljanom.
Zadnjih pet let sicer upada tudi število vseh izdanih dovoljenj. Če so jih leta 2008 izdali več kot 88.000, so jih lani le še dobrih 17.000, večino za državljane BiH. Da je nižje število po eni strani posledica gospodarske krize in propada večjih gradbenih podjetij, po drugi pa povezano s spremembo zakonodaje, meni Miha Šepec z zavoda za zaposlovanje. »Tujci, ki so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, od leta 2008 ne potrebujejo delovnega dovoljenja, zato se je število zmanjšalo za polovico, kar pa ne pomeni, da manj tujcev dela v državi.«
Toda kot ugotavljata Aleš Bučar Ručman in Danijela Frangež v pred kratkim objavljeni analizi trgovine z ljudmi z namenom izkoriščanja delovne sile, »postfordistična neoliberalna država z zakoni pogosto ustvarja pogoje, ki dopuščajo ali celo omogočajo izkoriščanje delavcev«. V primeru delavcev migrantov je to še bolj prisotno, saj njihove pravice in možnosti omejujeta imigracijska zakonodaja države in EU ter posebna delovnopravna zakonodaja, ki ureja delo tujcev. »Eno ključnih področij, ki omogoča viktimizacijo teh delavcev, je formalna soodvisnost dovoljenja za bivanje in delovnega dovoljenja,« ugotavljata profesorja z mariborske fakultete za varnostne vede. Prvih pet let tujemu delavcu v Sloveniji tako stalno grozi, da bo moral v primeru izgube delovnega mesta zapustiti državo. »Nekdanje republike delujejo kot vir rezervne armade delavcev, ki jih slovensko gospodarstvo 'uvozi', ko jih potrebuje, in vrne, ko jih ne potrebuje več,« še pišeta v poročilu.
Druga tujina
Pri Infotočki za tujce, ki deluje v okviru ministrstva za delo in zavoda zaposlovanje, opažajo, da so se nekateri tuji delavci vrnili domov, drugi so postali šoferji, varilci ali pa še naprej opravljajo gradbena dela pri manjših podjetjih. Mnogi pa so napoteni v tujino. »Delodajalci hočejo čim cenejšo delovno silo, zato jih vzamejo. In ker ni dela v Sloveniji, jih pošljejo v tujino, sami pa mastno služijo,« opozarja tamkajšnja svetovalka Sladjana Zarić. »Toda tudi tam se dogajajo kršitve. Vendar če imaš dolgove in preživljaš otroke, privoliš v marsikaj.«
Uradnih podatkov, koliko tujih delavcev je iz Slovenije napotenih v tujino, ni. Pri ZSSS sklepajo, da vsaj okoli osem tisoč na leto, njihovo število pa je začelo naraščati po propadu slovenskih gradbenih gigantov. Največ jih je napotenih v Nemčijo in Avstrijo. »Tam se krog izkoriščanja nadaljuje,« opozarja sindikalist Tanasić. »Slovenska podjetja, ki jih tja pošiljajo, so nekje spodaj v podizvajalski verigi, v kateri poskušajo konkurirati z nizkimi cenami in kršitvami obveznosti do svojih delavcev.«
Napotitev v drugo tujo državo je kmalu po stečaju Vegrada izkusil tudi Amir. V Sloveniji je ostal brez dela in druge možnosti, kot pravi, ni bilo. Žena je v BiH brezposelna, hči se šola. »Obljubljali so devet evrov na uro, redna izplačila, govorili so, da je v Nemčiji veliko dela in da ne bo problemov,« se spominja. Še danes mu je delodajalec, ki ga je napotil, dolžen osemsto evrov. Na telefon ga ne dobi več. Najbrž, nadaljuje, tudi tega denarja ne bo nikoli videl. »Ogorčen sem nad razmerami v Nemčiji. Tuje gradbene delavce tam na veliko ožemajo. Spijo v kontejnerjih in nimajo kaj jesti, medtem ko so na gradbiščih po petnajst ur. Sramota. Med vojno smo vsaj imeli hrano,« se razburi. »To ni nobena trgovina dela, ampak trgovina z ljudmi. To je terorizem delodajalcev nad delavci.«
Utečen sistem izkoriščanja
V vlogah, ki prispejo na zavod za zaposlovanje, delodajalci nikoli ne povedo, da bodo svoje delavce poslali v tujino, pri tem opozori Šepec s tamkajšnje službe za tujce. »Se pa to pogosto da razbrati iz pogojev, ki jih navedejo. Če na primer zapišejo, da bi radi zaposlili tujca z znanjem nemščine, je to že lahko znak,« pojasni. »Zgodi se, da delodajalec zaprosi za trideset delovnih dovoljenj za gradbene delavce, čeprav njegovo podjetje nima niti enega stroja. A ker posluje solidno, mu moramo po zakonu izdati dovoljenja.« Po njegovem se zakonodaja, glede na razmere in iznajdljivost nekaterih delodajalcev, spreminja prepočasi. »Ko se jo hoče zaostriti, so na eni strani pritiski delodajalcev, na drugi pa ministrstva za gospodarstvo, ki pravi, da je treba omogočiti prost pretok kapitala.«
Policija je v letu 2013 obravnavala več kot tri tisoč kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varstvo, lani skoraj dvakrat več. Na inšpektoratu za delo medtem ugotavljajo, »da število kršitev, ki se nanašajo neposredno na zakonodajo, ki ureja zaposlovanje tujcev, upada«. Toda pri tem poudarjajo, da podatkov o ugotovljenih kršitvah statistično ne vodijo tako, da bi lahko ugotavljali, koliko kršitev je dejansko povezanih s tujimi delavci.
Pri zvezi svobodnih sindikatov kršitve, povezane s tujimi delavci, zaznavajo vsakodnevno. »Gre za zelo utečen sistem izkoriščanja, ki deluje že leta. Z izbruhom krize se je zgolj pokazalo, kako je sistem, ki naj bi se boril proti temu, šibak in neučinkovit,« opozarja Tanasić.
Nič zmagoslavnega
Če delavcev niso zaščitila velika podjetja, jih tudi manjša ne bodo, opozarja Karmen Medica s koprske fakultete za humanistične študije, ki je pred leti s soavtorji raziskovala življenjske razmere tujih delavcev v Sloveniji. »Maksimalno se jih izkorišča, minimalno plača, zaščite pa nimajo nobene. To je življenje na robu.«
Pri tem spomni na tako imenovani koncept treh zmagoslavij, ki ga je pred desetimi leti promovirala evropska komisija. Pomenil naj bi zmagoslavje za države, ki potrebujejo migrantske delavce, za same migrante, ki tako dobijo delo, in za njihove matične države, ker se potem tja vrnejo. »Ta famozni koncept, ki so ga ponujali državam EU in ki ga je Slovenija pograbila, se je izkazal za svoje pravo nasprotje,« opozarja Medica. »Prevladujoča politika je zasnovana zelo kratkovidno. Zaslužek z danes na jutri, ni pa nobene vizije. Migranti tako ostajajo najbolj ranljiva populacija in v krizah prvi na udaru.«
Za Amirja doslej ni bilo nič zmagoslavnega. Vsak dan pomeni nov boj za preživetje. Zdaj ga bo malce odložil, se nasmehne in začne pakirati. Do nedelje, ko se spet vrne v Slovenijo. Medtem njegov sostanovalec tudi za konec tedna ostaja v sobi samskega doma. Nedolgo tega si je med delom hudo poškodoval koleno, tako da poti do Bosne, kot pravi, ne bi zdržal.
