Iz obljube, da bodo poslušali državljane, ni nič

V evropski komisiji so zadovoljni z odzivom državljanov na nov mehanizem, ki jim omogoča sodelovanje pri oblikovanju evropskih politik. Da je bolje imeti takšen mehanizem kot ne imeti nobenega, pripomni Pablo Sánchez Centellas, eden od pripravljavcev državljanske pobude za pravico do vode. Z njim pa, kot pravi, nikakor ne moremo biti zadovoljni.

Evropska državljanska pobuda je bila uvedena z lizbonsko pogodbo pred dvema letoma, da bi se okrepila demokratična udeležba državljanov v evropskih zadevah. Milijonu državljanov, ki prihajajo iz vsaj sedmih članic, omogoča, da pozovejo evropsko komisijo, naj predlaga zakonodajo v vprašanjih, ki so v pristojnosti Evropske unije. Odbor državljanov, ki ga mora sestavljati vsaj sedem ljudi iz vsaj sedmih držav članic, mora v enem letu zbrati zadostno število podpisov, ki jih potrjujejo pristojni organi v posamezni članici. Če jim to uspe, pobudo predstavijo poslancem evropskega parlamenta, nato pa ima evropska komisija dva meseca časa, da jo prouči in odloči, kako bo ukrepala.

Še pred množičnim zbiranjem podpisov morajo pobudniki svoj predlog registrirati pri pristojnih organih v evropski komisiji. Ti presodijo, ali je pobuda »skladna z vrednotami EU in izvedljiva«. Če ugotovijo nasprotno, je zavrnjena, še preden bi se začelo zbiranje podpisov. Doslej je tako odpadla slaba polovica prispelih pobud.

Simon Delakorda, direktor Inštituta za elektronsko participacijo in eden od organizatorjev spletnega zbiranja podpisov podpore za univerzalni temeljni dohodek, pravi, da je dobro, če pobuda zrcali »neki splošen evropski sentiment«. Tega po njegovem v primeru UTD ni bilo. »V Sloveniji smo se prepirali o tem, da ga ne bi odobrili za tako imenovane lenuhe, v kakšni drugi državi pa niso zbrali dovolj podpisov, ker imajo drugačen sistem socialne varnosti,« razmišlja Delakorda. »Ker mora biti pobuda v kontekstu zakonodajnih pristojnosti Evropske unije, je treba poznati vse uredbe in področja, ki jih pokriva,« opozarja. Njihova pobuda je bila prav zato najprej zavrnjena. Ko so jo s socialne politike, ki ni skupna na ravni EU, pobudniki premaknili na področje povezovanja držav članic pri raziskavah, jo je evropska komisija odobrila, a pobudnikom pozneje ni uspelo zbrati dovolj podpisov.

V dobrih dveh letih od uveljavitve participativnega mehanizma je na naslov evropske komisije v Bruslju prispelo 46 državljanskih pobud. Dvaindvajsetim je komisija dala zeleno luč, torej se je lahko začelo zbiranje podpisov, šest pobud so umaknili sami predlagatelji, kar osemnajst pa jih je komisija zavrnila že na začetku. Doslej so v Bruslju odgovorili na obe pobudi, ki sta izpolnjevali predpisane zahteve.

Pesek v oči

Prva pobuda, s katero so organizatorji zbrali dovolj podpisov, je bila Za pravico do vode. Cilj druge, s katero je predlagateljem uspelo in ki je bila tesno povezana z rimskokatoliško cerkvijo, je bilo varovanje človeškega življenja od spočetja do smrti. V prvi je več kot poldrugi milijon ljudi od evropske komisije zahtevalo, da vsem Evropejcem zagotovi dostop do vode in sanitarnih storitev, da oskrbo z vodo in upravljanje vodnih virov izključi iz pravil notranjega trga in liberalizacije ter okrepi prizadevanja za dosego univerzalnega dostopa do vode in sanitarnih storitev po svetu.

Evropska komisija se je v odgovoru na pobudo sicer zavezala k ukrepanju, vendar hkrati poudarila, da so odločitve o rabi vode v rokah držav članic. Te je pozvala, naj ustrezno upoštevajo pomisleke državljanov in okrepijo prizadevanja za zagotovitev varne, čiste in cenovno dostopne vode za vse, a ob tem dodala, da bo ostala nevtralna glede nacionalnih odločitev o lastništvu podjetij za oskrbo z vodo.

Da je to pesek v oči, je kritičen Pablo Sánchez Centellas iz evropske zveze sindikatov v javnih storitvah (EPSU), kjer so pripravili pobudo za vodo. »Bučno naznaniš, da daješ državljanom instrument, s katerim lahko vplivajo na politiko, ti nato v samo pobudo in zbiranje podpisov vložijo več let truda in denarja, zato da evropska komisija na koncu reče, da bo o tem premislila, in naredi, kar pač hoče,« opozarja sindikalist. Čeprav v evropski komisiji zatrjujejo, da se z državljansko pobudo krepi vez med evropskimi institucijami in državljani, pa Sánchez Centellas pravi, da gre zgolj za »propagando tako imenovane demokracije«.

»Zdi se, da je to le PR-vaja. Težava pa je, da mi pobude nismo vzeli na tak način, ampak smo jo vzeli zares. Igrali smo igro, vložili veliko truda, opravili vse zahtevano, a zgodilo se ni nič,« je kritičen Sánchez Centellas.

Podobno meni Majda Marolt iz slovenske zveze svobodnih sindikatov, ki je skrbela za zbiranje podpisov pri nas – priložili so jih 17 tisoč, medtem ko je določen minimum več kot pol nižji. Hendikep, kot pravi Maroltova, je prav to, da pobuda, s katero predlagatelji izpolnijo vse kriterije, ni zavezujoča. Čeprav mehanizem ocenjuje kot dober, ker se z njim odpira javna razprava in se hkrati tako povezujejo različne nevladne organizacije in iniciative, pa bi evropska komisija po njenem morala biti zavezana ciljem, ki jih državljani v takšni pobudi zahtevajo. Prepričana je, da bi to vplivalo na večjo participacijo, tudi širše.

Predstavniška demokracija ostaja

Da cilj pobude »nikoli ni bil dati v roke državljanov zakonodajno moč«, poudarja Antony Gravili, tiskovni predstavnik evropske komisije. »Imamo predstavniško demokracijo, kjer izvolimo predstavnike ljudstva, in to se z uveljavitvijo pobude ne spreminja. Lahko pa s pobudo navadni državljani vplivajo na izbiro tematike, ki naj se uvrsti v evropsko agendo in o kateri sicer morda ne bi govorili,« pojasnjuje. »Evropski voditelji se zavedajo velikega prepada med političnimi institucijami in državljani, zato je eden od načinov, kako ta prepad zmanjšati, evropska državljanska pobuda. Ta državljanom vendarle daje močno odločevalsko orodje,« vztraja Gravili.

Za to, da ima evropska komisija pri tem prvo in zadnjo besedo, so po njegovem dobri razlogi. »Prvič, celotnega odločevalskega procesa ne moremo dati v roke 0,2 odstotka državljanom. Drugič, problem nastane, če bi imeli neko uspešno pobudo in bi nato dobili še eno, ki bi prav tako zbrala dovolj podpisov, a bi zahtevala nasprotno od prve. In še, če bi upoštevali mnenje zgolj enega milijona državljanov, kako bi temu potem lahko rekli demokracija?« odgovarja Gravili.

Odločitev, odvisna od razmerij moči

Uredba o evropski državljanski pobudi v prihodnjem letu predvideva revizijo mehanizma. Čeprav ga nevladne organizacije, aktivisti in strokovnjaki sproti analizirajo in o tem obveščajo komisijo, bo končna odločitev politična, opozarja Simon Delakorda. »To je stvar odločevalskega procesa znotraj Evropske unije, odločitev je odvisna predvsem od razmerij moči, zato je vprašanje, kaj se bo spremenilo in kaj ne.«

Kot pravi Delakorda, praksa kaže, da bi bilo treba postopke okrog zbiranja podpisov poenotiti, ker se zdaj razlikujejo od države do države, in zlasti poenostaviti. Veliko je tudi pomislekov o uporabniški prijaznosti za to postavljene spletne aplikacije. »Sam proces je za pobudnike zelo zapleten. Hkrati morajo biti tako tehnično kot strokovno podkovani in nujno se morajo spoznati na pravo. Samo v enem letu tudi ni lahko zbrati milijon podpisov z vsemi osebnimi podatki, ki morajo biti priloženi,« opozarja Delakorda.

Po njegovem je sicer pri samem mehanizmu pozitivno, da odpira javno razpravo in bi lahko pomenil »zametke evropske civilne družbe«, saj morajo državljani iz različnih članic, če hočejo, da je pobuda uspešna, sodelovati in se povezovati. Si je pa evropska komisija v veljavni uredbi, kot pravi Delakorda, pustila »veliko manevrskega prostora in diskrecijsko pravico, da odloči, katera od pobud bo šla naprej in katera ne, kot tudi, kaj bo z njo naredila«. Po njegovem bi bilo treba orodje narediti bolj zavezujoče, a je vprašanje, ali bi članice v to privolile.

Da so s kriteriji, ki opredeljujejo pobudo, države članice pretiravale, priznavajo v evropski komisiji. Kot pravi Antony Gravili, se zdaj z njimi pogajajo, da bi postopke za zbiranje podpisov poenostavili. Na vprašanje, ali bi lahko pobuda v prihodnje postala zavezujoča, pa odgovarja: »To bi zahtevalo spremembo same lizbonske pogodbe, mislim pa, da med državami članicami ni nobenih apetitov, da bi spet odprli težka pogajanja. Vsekakor bomo uvajali manjše spremembe, za vse drugo pa so pristojne države članice.«

Pablo Sánchez Centellas pri tem spomni, da si prav države članice »niso želele bolj demokratičnih orodij«, saj so same predlagale zaostritev kriterijev. Sindikalist opozarja, da se tudi evropska komisija temu ni uprla. »Čeprav so v evropski komisiji kritični, pa ne naredijo nič, čeprav bi lahko. Države članice medtem izkoriščajo komisijo, da ureja tista nacionalna področja, ki si jih same ne upajo. Kajti če bi to naredila vlada, bi izbruhnili protesti, če pa isto naredi komisija, se ne zgodi nič.«

Mesec dni pred protesti proti tajnim trgovinskim sporazumom, ki so potekali v več evropskih mestih, je evropska komisija zavrnila še eno državljansko pobudo. V njej je 230 civilnodružbenih organizacij zahtevalo ustavitev prostotrgovinskih pogajanj z ZDA in Kanado. Po njihovem sporazuma vsebujeta številne sporne točke, ki pomenijo neposredno grožnjo demokraciji, pri čemer izpostavljajo mehanizem za zaščito investitorjev in pravila o regulatornem sodelovanju. Komisija je v obrazložitvi zavrnitve zapisala, da mandat za pogajanja, ki ji ga je svet EU podelil, ni pravni akt, zato ne more postati predmet evropske državljanske pobude. Za pobudnike je odločitev komisije presenetljiva, saj so pred prijavo pobude naročili pravno študijo, ki je zakonodajno ustreznost pobude potrdila. Za Michaela Eflerja, enega od organizatorjev pobude, zavrnitev zgolj potrjuje strategijo komisije, da iz pogajanj izključi državljane in evropski parlament: »Namesto da bi pozornost namenili državljanom, so raje prisluhnili lobijem.«