Tiskane izdaje
To je bila za vse nas velika izkušnja, ki se je na srečo končala brez trajnejših posledic. Tako je svojo pripoved o uživanju konopljinega čaja in piškotkov strnila udeleženka znamenitega strokovnega srečanja v Žalcu. »Predavatelj nam je skuhal konopljin čaj, s sabo pa je prinesel še škatlo piškotov. Bili so zelo okusni, masleni. Prepričani smo bili, da je v njih samo industrijska konoplja. Čez približno pol ure pa smo občutili, da se z nami nekaj dogaja,« je pripovedovala.
A to vse že vemo, in ker se na srečo ni nikomur zgodilo nič usodnega, se je cela Slovenija ves teden smejala na račun tega, no, nesrečnega dogodka. Vsi pa so spregledali bistvo. In bistvo se skriva v podrobnostih. Zato pozorno preberite nadaljevanje njene izjave. Počasi, stavek za stavkom. »Vsi smo se na ves glas smejali. Razvezal se nam je jezik, misli pa so šle po svoje. Nekateri so smrčali, drugi so rigali, spet tretji so kot izgubljeni tavali naokoli. Bilo je kot v filmu. Še sreča, da nas ni nihče posnel. Kako bi se smejali ljudje, če bi videli naše obraze, in slišali, kaj vse smo govorili. Groza! Potem so prišli gasilci in policisti.«
Zveni znano? Seveda zveni, boste rekli. To smo nekje že videli, večkrat!, boste vzkliknili. Seveda ste. Ampak ne spomnimo se, da bi pili konopljin čaj in jedli okusne maslene piškotke in da bi po tem počeli takšne neumnosti, boste rdečega obraza pristavili. Seveda niste. V teh prizorih ne nastopate vi, saj vam tako pogosto »misli ne gredo po svoje« in večinoma tudi ne »tavate izgubljeno naokoli«.
So pa takšni ljudje, žal vam moramo povedati tudi to, povezani z vami. V rednih intervalih jih pošiljate na kozolce, po katerih večinoma nekontrolirano lezejo in ki so locirani večinoma v središču slovenskega glavnega mesta. Največji trije stojijo na Šubičevi, Gregorčičevi in Erjavčevi. Manjši, a nič manj prijetni kozolčki pa na Beethovnovi, Levstikovi, Kersnikovi, Trstenjakovi, Štefanovi, Cankarjevi in Parmovi. Vse te mojstrovine ljudskega stavbarstva so večinoma v strogem centru, skupaj, blizu in obvladljivo, da, saj veste, naši alpinisti ne tavajo izgubljeno naokoli. Vsaj v enem, z oznako SD, pa so še posebej šaljivi. Ko odprete njihovo spletno stran, se pojavi oblaček: »Pišemo zakon o legalizaciji konoplje. Prispevaj svoje mnenje.«
Ker je obnašanje prebivalcev in obiskovalcev kozolcev na prej omenjenih ulicah precej podobno (bodimo odkriti: identično) tistemu, ki ga je vesoljna Slovenija spremljala v Žalcu, smo posebej za navedene lokacije v prestolnici sklicali strokovnjake za kozolce. Ni vsak kozolec primeren za našo elito. Predstavili so nam stegnjeni kozolec, pravi toplar, toplar s hodnikom, nizki toplar in celo prislonjeni kozolec, a smo z ušesi zastrigli pri, citiramo strokovnjake, »kozolcu na kozla oziroma psa«. Ne glede na to, kako ti kozolci izgledajo, smo odločili, da so več kot primerni za omenjene lokacije. Saj vemo, naši redno streljajo kozle, država pa na psu.
Po tem, ko smo rešili opremo, po kateri lezejo tisti, ki jih pošiljamo na državne in lokalne dolžnosti, smo ugotovili, da nismo razrešili bolezenskih znakov teh person, ki so na las podobni dejanjem žalskih veselih piškotkov in čajčkov. Če bi samo mlatili prazno slamo, ki jo, seveda, hranimo na kozolcih, bi še šlo, ampak kaj bomo s temi razvezanimi jeziki, mislimi, ki gredo po svoje, tavanjem?
Spomnimo, naša razigrana junakinja iz Žalca je dejala: »Še sreča, da nas ni nihče posnel. Kako bi se smejali ljudje, če bi videli naše obraze, in slišali, kaj vse smo govorili.« Mi te sreče žal nimamo. Vse je posneto. Skoraj vsak dan. Odbori, komisije, plenarna zasedanja, tiskovne konference, izjave, sporočila, družabna omrežja ... Vse ovekovečeno, vse arhivirano in dokumentirano. Vidimo obraze. Slišimo vse, kar govorijo.
A se ne smejimo več. Ti v Žalcu so imeli pač srečo.
