Na temeljih rezilne žice raste nova ograja

Vlada je velela postavljati rezilno žico, zdaj pa jo kljub zaprtju balkanske poti ponekod nadomešča s panelno ograjo.

Objavljeno
28. maj 2016 20.51
Monika Hrovat
Monika Hrovat
Vlada se je novembra odločila o postavitvi žične ograje na meji s Hrvaško. Sprva je bila odločitev zavita v tančico skrivnosti, uradno je bilo mogoče izvedeti le, da so ministri pripravili »dodatne nujne ukrepe za obvladovanje migracijskih tokov, vključno s potrebnimi ukrepi za varovanje schengenske meje«. Nujnost ukrepov so upravičevali z, kot so navedli, resno verjetnostjo, da se bo Slovenija v kratkem morala soočiti s težko obvladljivim številom beguncev, kar lahko vodi v humanitarno zelo zaostrene razmere.

To je bilo namreč obdobje, ko je Nemčija priprla vrata, napovedano je bilo tudi ožanje grla na slovenski severni meji, kjer je na tisoče beguncev nadaljevalo pot v Avstrijo, Slovenija je bila le tranzitna država. Vlada je hkrati navedla, da mora omejiti prihode prebežnikov zaradi prihajajočega zimskega časa, ko je bilo še manj kapacitet primernih za bivanje.

Strah pred zapiranjem

V vmesnem obdobju, ko je Avstrija omejila sprejemanje prebežnikov, saj so se soočali z velikimi težavami pri zagotavljanju ustrezne namestitve in oskrbe, je na slovenski južni meji zavladala panika. Slovenija je v strahu, da bo postala migrantski žep, pozivala Hrvate, naj zmanjšajo pritok ljudi, pristojni hrvaški organi pa so zaradi iste bojazni še naprej najavljali nove prihode, ki jih je slovenska policija neuspešno zavračala.

Na slovensko mejo so prihajale skupine utrujenih in premraženih beguncev, ki so jih hrvaški varnostni organi usmerjali tudi prek zelene meje, kjer so nekateri poskušali vstopiti v državo celo s prečkanjem reke Sotle. Nočno dogajanje mrzle oktobrske noči, ki ga je posnel slovenski policijski helikopter s termovizijsko kamero, je obsodila tudi notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, ki je takrat dejala, da je »Hrvaška zavzela izključno pozicijo nekakšnega prevoznika«, medtem pa je celotno breme oskrbe prebežnikov padlo na države pred in za njo.

Razmere se umirijo

Da je Hrvaška zavestno dopustila, da je velika skupina beguncev nenapovedano in razpršeno prišla v Slovenijo, ji je očital tudi državni sekretar na notranjem ministrstvu Boštjan Šefic. »Hrvaška ne evidentira beguncev, pošilja jih premražene in bolne, ponoči in prek mrzlih rek, in se o tem ne pogovarja z nami. Potem pa kaže fotografije bolnih in premraženih beguncev, ki jih sama ni oskrbela, kot da je to naša krivda. To pa ni res,« je pomanjkanje sočutja in prelaganje odgovornosti takrat ocenil predsednik vlade Miro Cerar. V njegovih govorih se je čedalje pogosteje pojavila tudi možnost postavljanja »tehničnih ovir«, kot so dolgo z besedami zavijali v celofan rezilno žico.

Toda razmere na meji so se umirile. Slovenija in Hrvaška sta le izboljšali sodelovanje. Organiziran je bil vlakovni prevoz čez mejo, s čimer so sprostili zeleno mejo in obmejne sprejemne centre. Iz Hrvaške so vozili prebežnike neposredno v slovenske sprejemne prostore, kjer so jim ponudili hrano in pijačo, sledili so postopki za identifikacijo, popis in osnovno medicinsko oskrbo.

Konec oktobra so v koaliciji mirili, da za zdaj ni potrebe po odločanju o stopnjevalnih ukrepih. Najbrž ne po naključju, saj je le dan prej bila Avstrija v evropskem parlamentu deležna hudih kritik njihove napovedi o ograji na meji, češ da od znotraj uničuje schengen. Točno dva tedna zatem pa je prav Slovenija na južni meji začela razprostirati žico. Izključni namen postavljanja začasnih tehničnih ovir je preprečevanje razpršenosti in usmerjanje prehoda migrantov proti nadzornim vstopnim točkam, je hitel ­pojasnjevati Cerar.

Žica kljub dogovoru

Vlada se je torej odločila za žico, ko je bil dogovor s Hrvaško končno realiziran in so bili prehodi kolon beguncev čez mejo obvladljivi. Preprečevanje razpršenosti migracij naj bi pomenilo, da ne bi bilo novih prehodov čez zeleno mejo, četudi so bili ti kraji prestopa že prej dokaj predvidljivi in do dogovora med državama diktirani predvsem s hrvaške strani.

Se je vlada za več deset kilometrov žične ovire torej odločila, ker so prebežniki množično vstopali v državo tudi na nepredvidljivih mestih? Če ne upoštevamo skupin v času množičnih migracij, je bilo ilegalnih prehodov čez zeleno mejo od začetka begunskega vala, ki se je vil čez Slovenijo, do 11. novembra, ko je vojska na južni meji začela postavljati žično ograjo, le 108, kot pojasnjujejo na policiji. Med ilegalnimi prestopniki meje so prednjačili Sirci, teh je bilo 33. Sledili so Albanci (20), Kosovci (18) in deset Iračanov. Na seznamu nedovoljenih prestopov zunanje kopenske meje so se znašli še Črnogorci, Srbi, Bosanci, Indijci in Hrvati.

Težko torej govorimo o množičnih nepredvidljivih in razpršenih prihodih, ki bi upravičevali postavitev tehničnih ovir. Kljub temu je bilo teh postavljenih kar 176 kilometrov na 65 lokacijah od mejnega prehoda Gibine v občini Razkrižje do doline reke Dragonje v občinah Piran in Koper.

Ograja ni spreminjala poti

Da žica dejansko ni vplivala na potek migracijskega toka, je potrdila Veronika Bajt z mirovnega inštituta, je pa imela zastraševalni učinek na ljudi, ki so hoteli vstopiti v Slovenijo, in je vzbujala strah pred begunci. »Njena postavitev je bila primarno sporočilo navznoter, da je vlada odločna – ker so ji pred tem očitali, da je neodločna – in da se bo učinkovito zoperstavila 'problemu'. Hkrati je bilo to tudi sporočilo Hrvaški, da ji vlada ne zaupa, in nacionalistično napenjanje mišic, ki ga je spremljal diskurz nezaupanja med sosedama,« je ­dodala.

Tudi po postavitvi žične ograje je policija zaznala poskuse prečkanja, a na mestih, kjer so postavljene začasne tehnične ovire, ne vodijo posebne evidence poskusov oziroma ilegalnih prehodov, pojasnjujejo. Vendar se osebi, ki pri prečkanju poškoduje začasne tehnične ovire, ugotavlja tudi odgovornost za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari.

Nova ograja visoka najmanj 250 centimetrov

Javnost je v odgovoru na poslansko vprašanje Tomaža Lisca (SDS) izvedela, da je bilo do konca marca skoraj 12 kilometrov žične ograje zamenjane s panelno. Sredi maja so nam iz vlade odgovorili, da je nov podatek 20 kilometrov. Tekoči meter panelne ograje, ki mora biti visoka najmanj 250 centimetrov, z vsemi elementi in postavitvijo po navedbah vlade stane 98,8 evra. Začasne tehnične ovire so, kot pravijo, odstranili na prehodnih mestih, v strnjenih naseljenih turističnih destinacijah ter na območjih, kjer bi lahko narasel vodostaj reke ogrozil postavljene ovire. Ponekod jo, kot rečeno, nadomeščajo s panelno ograjo, a tega ne bodo počeli po celotni dolžini postavljenih začasnih tehničnih ovir.

Da to ne bo bistveno spremenilo situacije, poudarjajo v Društvu Bela krajina, ki od začetka glasno protestira proti rezilni žici. Njeno odstranitev seveda podpirajo, postavitev panelne ali kakršnekoli druge ograje na njihovem teritoriju, ob belokranjski Kolpi, pa označujejo za nepotrebno, saj da za ta ukrep ni varnostnih razlogov, hkrati pa panelne ograje ne omogočajo resnično odprtega, svobodnega in neoviranega dostopa do Kolpe kot javnega naravnega dobrega in močno ogrožajo tudi tamkajšnjo turistično dejavnost.

Za zaščito živali

Da bi vendarle »omilili določene negativne učinke, ki jih ima postavitev začasnih tehničnih ovir in s katerimi želijo zagotoviti še večjo varnost prebivalcev in živali«, kot pravijo v vladi, uvajajo še nekatere dodatne ukrepe. Ponekod so uredili prehodna mesta in postavili dopolnilne varnostne ograje za preprečitev naleta živali, v sodelovanju z Lovsko zvezo Slovenije nameščajo tudi kemična odvračalna sredstva in označevalne šumeče varnostne trakove, ki prav tako odganjajo divjad. Na določenih delih so naredili odprtine za možnost prehoda divjadi v času, ko je stopnja tveganja manjša.

Nevarnost menda preži v Grčiji

Vlada je poslancu Liscu odgovorila, da bosta odstranitev žične ograje in zamenjava s panelno odvisni od ocene tveganja na Zahodnem ­Balkanu. A zahodna balkanska pot je po odločitvi Evropske unije že nekaj časa zaprta. Ilegalno lahko poskusijo prestopiti meje znotraj Unije tisti, ki so ostali ujeti na balkanski poti, novih prihodov pa, dokler bodo po dogovoru Evropske unije in Turčije begunci obsojeni na obstanek pred evropskimi vrati, ni pričakovati. Vendar vlada, kot pravijo v njenem uradu za komuniciranje, vzdržuje ograjo na svoji južni meji s pojasnilom, da migranti še vedno prihajajo iz Turčije na grške otoke, od koder potujejo s trajekti na celino, Grčija pa po njihovo še vedno v celoti ne obvladuje razmer. Dodajajo, da tam še vedno čaka na tisoče migrantov, še vedno je pestro tudi na grško-makedonski meji, »obenem imajo v Makedoniji politično krizo in je stanje precej občutljivo«, ­pojasnijo.

Slovenija torej ne zaupa Grčiji, da bo zavarovala schengen. Morda ne verjame tudi v obstanek evropsko-turškega dogovora, da bodo prebežniki še naprej životarili na pragu Evrope. Še posebej zdaj, ko se Turčija huduje zaradi počasnega nakazovanja evropske denarne pomoči in izpolnjevanja obljub, kot je vi­zumska liberalizacija, ob tem pa rožlja s prekinitvijo dogovora.