Nekoč je bil Kolosej, danes ga je vse manj

Plačilna nedisciplina je le eden od znanilcev propada nekoč mogočnega igralca v slovenski kinematografski pokrajini. Banka upnica namreč zdaj prodaja ljubljanski Kolosej, kar je – slabo leto po nenadnem zaprtju kinocentra v Beogradu – še en v nizu močnih udarcev za to družbo.

Več kot desetletna zgodba Koloseja se nemara bliža nesrečnemu koncu, ki bo vplival na razmerje moči na kinematografskemu trgu. Pred meseci je odjeknila vest, da je banka Reiffeisen zahtevala rubeža denarnih sredstev družbe Kolosej kinematografi in ljubljanskega kinocentra Komuna, kot je takrat poročal Dnevnik. Kmalu za tem je upravljanje kinocentra v Ljubljani prevzela družba za stavbne projekte Reit investicije, ki je sicer v lasti Franca Žmavca, a je po naših informacijah »prijateljska« do Koloseja. Banka je predlagala tudi rubež lastniško povezane igralniške družbe Onisac, lastnice Casinoja Rio, vendar jo je Sergej Racman, ki navedene družbe lastniško obvladuje, pravočasno poslal v prisilno poravnavo.

Seznam nezavarovanih terjatev igralniške družbe Onisac kaže, da je prav podjetje Reit investicije, ki ima trenutno v najemu ljubljanski Kolosej, njen tretji največji upnik. Gre za 3,4 milijona evrov terjatev, ki so po trditvah vodstva Onisaca v poročilu o poslovanju nastale zaradi poroštev družbi Astarea investicije dva, prav tako povezani z Racmanom. Ker je nenavadno, da je ljubljanski Kolosej najel prav upnik povezanega Onisaca oziroma je ta prevzel najdonosnejšo dejavnost, smo Kolosej vprašali, ali je najem plačljiv in ali družba morda prek najema odplačuje obveznosti do Reit investicij.

Racman je zagotovil, da Reit investicije plačujejo najem po tržnih cenah, ni pa povedal, kolikšna je najemnina. Ob tem je zavrnil našo tezo, da sta Onisac in Kolosej povezani družbi, češ da sta lastniško res, poslovno pa ne, ker je treba različne divizije v imenu stabilnosti poslovanja ohranjati ločene.

Na škrge

Naj spomnimo še, da je Racman kinematografsko dejavnost pred dvema letoma prenesel na družbo Kolosej zabavni centri, a sta obe podjetji leto 2013 po podatkih baze Gvin sklenili z izgubo. Kolosej kinematografi so je ob skoraj treh milijonih evrov skupnih prihodkov pridelali 1,6 milijona evrov, Kolosej zabavni centri pa ob devetih milijonih prihodkov za okrog 340 tisočakov manjšo. Kar zadeva skupne dolgoročne in kratkoročne dolgove, so se v Koloseju kinematografih lani povzpeli že na 24 milijonov evrov, v Koloseju zabavnih centrih pa na 7,5 milijona. Obe podjetji imata precej visoke zabilančne obveznosti (to je potencialne obveznosti), in sicer kar 22 in 29 milijonov evrov, pri čemer gre za medsebojna poroštva tako ali drugače povezanih družb.

Za nameček je pred tedni počilo še v odnosu med Kolosejem in upnico NLB, ki je objavila vabilo k oddaji zavezujočih ponudb za nakup Kolosejevega kinematografskega in gostinskega kompleksa v nakupovalnem središču BTC. Izhodiščna cena, ki je opredeljena v 70-odstotni vrednosti nepremičnine, je 7,78 milijona evrov, ponudbe pa notar Miro Košak zbira do 24. oktobra. Po naših informacijah blizu akterjev je kompleks dejansko vreden deset milijonov več, o čemer je Racman dejal le, da je izhodiščna cena bagatelna. Sicer pa po njegovem »trenutna poteza NLB pomeni, da se bo ta banka poplačala, vse druge pa bodo izgubile svoje naložbe«.

Srbska poslovna zavora

To je bil že drugi trk med Kolosejem in NLB, ki je Kolosejevi srbski »hčeri« Strike Investments prav tako dala 4,5 milijona evrov posojila za naložbo v zabaviščni center (s kinom in igralnico) v trgovskem centru Ušće v Beogradu. To posojilo je zavarovano z menicami Strike Investments in njegovega lastnika Koloseja zabavnih centrov, s poroštvi obeh slovenskih Kolosejev in dveh povezanih srbskih družb, Rio Royale in Kolosej S, ter nenazadnje s hipoteko na nepremičnini ljubljanskega Koloseja in zastavno pravico na opremi v beograjskem centru.

Toda nato je Kolosej oziroma Strike Investments lani najemodajalec, srbski MPC holding, tako rekoč deložiral, gledalci, ki so si želeli ogledati film o princesi Diani, pa so ostali pred vrati. S tem je bila družba, že kar zadeva prodajo vstopnic, vsaj ob slaba dva milijona evrov prihodkov, kolikor jih je v tem segmentu poslovanja ustvarila konec leta 2012.

Kolosej smo vprašali, koliko je to vplivalo na zmožnost odplačevanja obveznosti do NLB, in Racman je odgovoril, da so jih nemoteno plačevali do zaprtja, zoper MPC pa so vložili tožbo za 30 milijonov evrov škode in povračilo naložbe, ki je Kolosej stala okrog 12 milijonov evrov. Zatrdil je še, da to posojilo NLB ni povezano s tistim, zaradi katerega se je banka odločila za notarsko prodajo ljubljanskega Koloseja. In da so prav tako kazensko ovadili odgovorni osebi družb, direktorja Žana Colariča, ki je po Racmanovih besedah s predajo prostorov MPC neposredno povzročil škodo, ter Uršo Zupan, ki je bila direktorica beograjske igralnice.

Osip gledalcev

Če pustimo ob strani poslovno-finančne vidike nekoč mogočnega kinooperaterja, se kritike Koloseja zadnja leta dotikajo zlasti slabega stanja kinocentrov in nepopolne digitalizacije kinodvoran, kar naj bi bil razlog za slab obisk. Družba naj bi digitalizacijo izpeljala le v polovičnem obsegu, medtem ko jo je družba Kolosej zabavni centri v letnem poročilu za 2012. napovedala v celoti. Prav tako je v predhodnem letnem poročilu napovedala »temeljito prenovo ljubljanskega Koloseja, ki naj bi bila izvedena do jeseni (2012; op. p.)«. Po Racmanovih besedah so v zadnjih dveh letih za prenovo namenili okrog dva milijona evrov, od tega več kot milijon za digitalizacijo, ki je bila v Ljubljani izpeljana v 70 odstotkih, v Kranju pa v celoti. Za zamudo, pravi, so krive tehnične težave dobavitelja opreme.

A ostaja dejstvo, da je število gledalcev Koloseja in drugih kinooperaterjev v upadu: od leta 2006 je skupno število gledalcev z več kot 2,6 milijona zdrsnilo na dobrih 2,3 milijona lani. Pri tem je Cineplexx (oziroma pred njim Tuš) iz leta v leto privabljal več gledalcev, Kolosej pa vse manj. V tem času je sicer Kolosej zaprl kinematografa v Celju (2007) in Kopru (2012), Tuš pa je odprl vrata v Kranju (2008) in Kopru (2010), nato je njegove kinematografe oktobra 2012 prevzel Cineplexx. Vendar je bilo leto 2013 za oba – v slovenskih razmerah – velika kinopredvajalca slabo, saj se je skupno število gledalcev v dvoranah obeh družb lani precej zmanjšalo: Cineplexx je padel na raven obiska v letu 2009 (nekaj več kot milijon gledalcev), Kolosej pa je obiskalo najmanj ljudi v tem obdobju (dobrih 975 tisoč).

Racman v upadu obiska vidi celosten problem, češ da ga je treba presojati glede na različne filmske žanre in ciljno občinstvo. Kolosej, pravi, opaža rast obiska pri sinhroniziranih otroških animiranih filmih, največji upad pa je pri filmih za 15- do 25-letnike, kar pripisuje nelegalnemu »pretakanju« filmov s spleta.

Odhod in prihod Blitz filma

Poleg navedenega so poslovne težave lastnika Koloseja pripeljale do trenj z distributerji, zaradi česar ljubljansko občinstvo ni videlo precej uspešnic letošnjega poletja. Tomislav Vinceković, direktor Blitz filma, je za Delo potrdil, da Kolosej ni plačeval distributerskih storitev. Zadnje plačilo je izvedel 19. maja letos. Od 23. maja pa je Blitz film prekinil sodelovanje s tem kinematografom. Racman sicer trdi, da bodo Blitzevi filmi »v kratkem spet v naši ponudbi«.

Gre za distribucijsko hišo, ki po nekaterih ocenah pokriva več kot polovico filmske produkcije (torej največje hollywoodske studie in znane neodvisne produkcijske hiše), ki prihaja v komercialne kinematografe. Umik teh filmov torej občutno vpliva na ponudbo največjega ljubljanskega kinematografa.

Po naših informacijah so imeli s Kolosejem težave zaradi neplačevanja storitev tudi drugi slovenski distributerji, a so zdaj sklenili dogovore in tako še naprej poslujejo z njim.

Prodaja ljubljanskega Koloseja torej utegne zapečatiti njegovo usodo. Kdo so možni kupci? Eden od njih, ki naj bi menda sklenil neuradni dogovor s prodajalko NLB, je hrvaška družba Blitz-CineStar, ki je na Hrvaškem solastnica kinematografov CineStar; podobno menijo tudi poznavalci tega področja. Toda Vinceković je za Delo izrecno zanikal, da bi bilo njegovo podjetje zainteresirano za nakup zgradbe ljubljanskega Koloseja. Ni pa jasno, ali se za nakup morda zanima nemški solastnik Blitz-CineStarja.

Kot drugi potencialni kupec se kaže lastnik večine preostalih kinematografov v Sloveniji, Cineplexx, ki mu v »zbirki« manjka le še Ljubljana. Vendar nam je družba, ki ima sedež v Avstriji, sporočila, da trenutno še »preučuje vse dane možnosti in pri tem upošteva tudi na novo nastale razmere«. Cineplexx sicer v sodelovanju s Kranjsko investicijsko družbo, kot so pred meseci poročale Finance, načrtuje šestmilijonsko naložbo v nov kinocenter v Ljubljani.

Odprtje multipleksa v Ljubljani je strateška poslovna poteza, saj ima slovenska prestolnica daleč največ filmskega občinstva, vsaj tretjinski tržni delež in ga je obdržala tudi v času propadanja Koloseja in upadanja obiska v kinocentrih vsepovsod. Se pa lahko ta scenarij prav tako zaplete: Cineplexx bi z »osvojitvijo« Ljubljane najbrž postal monopolist pri prikazovanju filmov v Sloveniji, s takšno koncentracijo pa bi se bržkone morala poukvarjati agencija za varstvo konkurence.

Kulturni nasledki

Zgodba o Koloseju ima tudi splošne kulturne posledice, kajti več kot sto let stara filmska umetnost in industrija je postala del duhovnega horizonta sodobne družbe. Po prepričanju filmskega kritika in publicista Marcela Štefančiča, jr. je poslanstvo kinematografa med drugim to, da ohranja kulturo obiskovanja kinov, da mlade nauči hoditi v kino. Koloseju pa je po njegovem uspelo ljudi odvaditi hoditi v kino.

Upada obiskovalcev ne gre pripisati le propadajoči infrastrukturi tega prikazovalca filmov, ki sega od donedavne nevzdrževanosti dvoran in večno problematičnih sanitarij do necelovite digitalizacije kinodvoran. Prav tako ne moremo zanj preprosto okriviti spletnega piratstva. Osip gledalstva v vseh slovenskih kinodvoranah je po Štefančiču predvsem posledica nestrokovnega programskega vodenja. Tudi komercialno usmerjeni kinematograf, ki vrti svetovne filmske uspešnice, zahteva poznavanje filmskega področja.

Po njegovih besedah ima slovenski filmski prostor svoje posebnosti, slovenski filmski okus – če upoštevamo najbolj gledane filme zadnjih desetletij – namreč ni brez kuriozitet. Vojna zvezd denimo, ki je postala absolutna svetovna uspešnica in ima še vedno status kultne filmske franšize, se pri nas ni posebno prijela. Stripovski superjunaki ne navdušijo slovenskega občinstva, potrjuje tudi publicist, urednik in filmski poznavalec in kritik Samo Rugelj, ki je Kolosejev program ustvarjal pred dobrimi desetimi leti.

Po drugi strani so pri nas rekorde postavljali filmi, ki drugod po svetu niso dosegali osupljivih rezultatov, pojasnjuje Štefančič. Takšna je bila sredi devetdesetih denimo melodrama Jesenska pripoved. Podobno velja za film Živi, o nekaj preživelih po letalski nesreči v Andih. Prav tako so bili Slovenci dovzetni za čare dirkanja (sic) v filmskemu serialu Hitri in drzni.

Pameten filmski program bi torej za komercialni, v mainstream usmerjen kinematograf pomenil tudi to, da bi znal za takšne neočitne uspešnice navdušiti distributerje in jih pripeljati na slovenska platna. Podobno meni Rugelj: »Če kot programski vodja ne delaš na malih filmih, če ne pridobiš občinstva zanje, začneš izgubljati tudi na velikih spektaklih in uspešnicah.« Številke o obisku celo zajamčenih uspešnic v vseh slovenskih kinih to tezo potrjujejo.

Za slovenske distributerje filmov bi bil, kot so povedali za Delo, ustrezen bodoči lastnik kinocentra v prestolnici prav nekdo, ki bi sprejel profesionalne in strokovne standarde kinematografije in ki pozna specifike slovenske kinokulture.