»Nerada se pojavljam v javnosti, če nimam kaj dobrega povedati ali prinesti«

Na dan srečanja je dosegla napredek s sindikatom zdravstvene nege, ki ne bo izvedel stavke, sestala se je z Judith Shamian, predsednico mednarodnega sveta medicinskih sester, in bila udeleženka zdravstvenega sveta, na katerem so se zavzeli za nadaljevanje programa srčne kirurgije. Za pogovor smo bili dogovorjeni ob šestih popoldne, v pisarno smo vstopili pol ure kasneje, saj je morala opraviti neodložljive telefonske klice, tudi v kabinet vlade. Delovni ritem je, kot pravi, ubijalski.

Ste prebrali poročilo o nadzoru nad otroško srčno kirurgijo in poročilo o upravnem nadzoru?

Prebrala sem obe. Taka poročila me žalostijo, saj menim, da bi se jim z boljšo komunikacijo in sodelovanjem lahko izognili. Vsebina me je v nekaterih delih presenetila.

Ste zaradi nje izgubili zaupanje v naše zdravstvo?

Ne. Tudi raziskave kažejo, da je naš zdravstveni sistem še vedno dober. Pred dnevi je predstavitev predstavnikov OECD pokazala, da je slovensko zdravstvo uvrščeno zelo visoko glede na dostopnost v primerjavi z drugimi državami. Tudi v EU smo po vseh kazalnikih zelo dobro ­uvrščeni.

A dostopnost zdravstvenih storitev je eno, kakovostna oskrba pa drugo.

Res se da še veliko stvari izboljšati oziroma jih narediti učinkovitejše in kakovostnejše z boljšo organizacijo, komunikacijo, boljšim upravljanjem in ­vodenjem.

Zakaj odgovornih, ki ste jih po polomu na nevrološki kliniki pozvali k odstopu, ponovno ne pozovete, naj to storijo?

Z vidika odgovornosti in pristojnosti ministrstva sem vodstvo ljubljanskega kliničnega centra in nevrološke klinike pozvala k odstopu iz objektivnih razlogov. Pričakovala sem, da bodo moralni in odgovorni ljudje to sami storili. Ker niso, sem pozvala svet zavoda, kot organ upravljanja, naj ugotovi tudi subjektivno odgovornost. Kolikor sem seznanjena, so postopke že začeli in bodo relativno hitro končani.

Se bo moral strokovni direktor UKC Sergej Hojker kmalu posloviti?

To je vprašanje za Tomaža Glažarja, predsednika sveta zavoda.

Ki pa je uslužbenec ministrstva za zdravje. Ga nič ne vprašate?

Ne, ker se strogo držim svojih ­pristojnosti.

Morda je v medijih preveč po­enostavljanja glede pristojnosti in odgovornosti. Na žalost se običajno vse, kar je slabega, pripiše odgovornosti ministra, ampak tu je treba postaviti jasne ločnice. Minister za zdravje poda vladi samo soglasje ali nesoglasje k imenovanju direktorja bolnišnice, ki ga je predlagal svet zavoda. Člani sveta zavoda pa imajo osebno in profesionalno odgovornost do svojega poslanstva in odločitev.

In jih potemtakem ne kličete na ­zagovor?

Ne. Jim pa včasih kaj priporočim. Kot na primer v primeru neplačevanja nadur, ko sem vse predsednike svetov zavodov pisno pozvala, naj pozovejo vodstva in zahtevajo poročila o spoštovanju zakonskih ­obveznosti.

Ste po pozivu k odstopu objektivno odgovornih, Simona Vrhunca, Sergeja Hojkerja in Davida B. Voduška, prejeli kakšne njihove odzive?

Razen tega, da mi je gospod Vodušek na televizijskem soočenju omenil, da je podal odstopno izjavo vodstvu kliničnega centra, nisem dobila drugih povratnih informacij.

Torej vodstvo ne dovoli oditi s položaja ljudem, ki si to želijo?

Lahko bi sprejeli odstop, a je to ­njihova pristojnost.

Prvi rok za ukrepe, ki ste jih naložili po upravnem nadzoru dogajanja na nevrološki kliniki, se izteka. Bodo zmogli v roku odpraviti odkrite ­pomanjkljivosti?

Petnajstega oktobra bo potekel prvi rok, ki se nanaša na popravljalne ukrepe glede evidentiranja izdaje zdravil, ki vsebujejo prepovedane droge. Odpraviti bodo morali še številne druge nepravilnosti. Za vsako smo določili razumen rok, da jih bodo lahko realizirali. Komisija, ki je sestavila poročilo o upravnem nadzoru, bo nadzorovala popravljalne ukrepe.

Ste Matejo Radej Bizjak, Cvetko Rogač Cvetko in Andrejo Jerina, ki so sestavile temeljito in strokovno poročilo, lahko kakorkoli nagradili?

Razen moje izrecne, tudi javne, pohvale žal nimam nobenih možnosti za nagrajevanje. Včasih za dobre odnose spečem štrudelj. A taki strokovnjaki bi morali biti nagrajeni tudi finančno! Predsednik zdravniške zbornice je rekel, da tako dobrega poročila ministrstvo v zgodovini še ni izdelalo. Uslužbenke so pregledale 3700 strani dokumentov.

Zakaj ste ljubljanski klinični center­ obiskali šele, ko je tam kot v. d. prevzel vajeti Andrej Baričič?

To ni povezano z njegovim prihodom. Sem oseba, ki rada dela, usmerjena sem k ciljem in rezultatom. Nerada se pojavljam v javnosti, če nimam kaj dobrega povedati ali prinesti. Na UKC sem hotela iti, ko sem vedela, da bomo lahko aktivno nadaljevali delo na urgenci. Zaradi tega sem hitela popravljati razpisno dokumentacijo, bili so še drugi zapleti z revizijami, ki so zahtevali svoj čas.

Sicer pa je bil pri meni večkrat na obisku tudi tedanji v. d. direktorja kliničnega centra Vrhunec, prav tako strokovni direktor Hojker, a ponavljam, ni mi bilo do tega, da bi hodila tja gledat nemočne paciente in obremenjene zdravstvene delavce, dokler jim nisem imela kaj pokazati.

Je torej to razlog, da ste se pol leta vašega mandata izogibali javnosti, prav tako glavnim akterjem v zdrav­stvu, ki so vam zato očitali ignorantski odnos?

Ob prihodu sem dobila kadrovsko zelo podhranjeno ministrstvo za zdravje, nikogar ni bilo v kabinetu, ni bilo direktorjev direktoratov, da o stikih z javnostjo ne govorim. Razmere so bile odsev hitrega ­menjavanja ministrov.

Ko se soočiš s takim stanjem, se težko pojaviš v javnosti. Najti sem si morala ekipo, ki pa ji razen veliko dela in moralnega zadoščenja v smislu, da bomo morda lahko nekoč ponosni, da smo po letih mirovanja naredili določene premike, nisem imela kaj ponuditi. Od začetka sem sicer vedela, da se bom lotila zadev sistematično: z resolucijo in strategijo za deset let o tem, kam si želimo in kakšno zdravstveno varstvo glede na trende potrebujemo. Sem namreč človek, ki dela na dolgi rok in razmišlja strateško.

Eno leto mandata je za vami. Kje lahko državljani zaznajo vaše delo?

To je vprašanje za državljane.

Ti bi hitro odvrnili, da se nič ne vidi, saj tako in tako nič ne delate.

Žal je morda res, da konkretnih vplivov še ni zaznati, a se je treba zavedati, da delamo več stvari hkrati in da bo že drugo leto to mogoče občutiti. Dokončujemo deset urgentnih centrov, ki bodo do konca letošnjega leta bistvena pridobitev za vse ljudi, katerih življenje je ogroženo. Ti bodo v najkrajšem dostopnem času dobili prvo pomoč v sodobno opremljenih centrih, z ustrezno usposobljenimi kadri. V praksi se tako ne bo več moglo zgoditi, da neko reševalno vozilo v lasti zdravstvenega doma in na nujni vožnji ne more pomagati osebi v kritičnem stanju. Imamo tudi že lokaciji za dispečerska centra, kjer bodo imeli vsako minuto pregled nad reševalnimi vozili.

Po dvanajstih letih dokončujemo e-zdravje: e-napotnico, elektronske odpustnice, telekap, možnost vpogleda pooblaščenim osebam v e-karton … E-recept bo z nadzornim mehanizmom, vgajenim v sistem, preprečeval, da bi zdravnik predpisal zdravilo, ki ima kontraindikacije z drugimi zdravili.

Državljani ne občutijo niti pozitivnih učinkov dela, povezanega s spremembami zakonodaje: zakon o transplantacijski dejavnosti, zakon o zbirkah podatkov, pravilnik NMP, ki je prinesel nov sistem triaže, tu so še resolucija, spremembe pri koncesijah, katerih podeljevanje bo preglednejše ...

Do sredine prihodnjega leta nameravamo opazno skrajšati čakalne dobe, v ta namen so bolnišnice že dobile dodatnih šest milijonov evrov. Sicer pa hočemo vedeti, kaj so razlogi za čezmerne čakalne vrste. Seznam, ki ga o tem objavlja nacionalni inštitut za javno zdravje, je zgolj skupek čakalnih seznamov, ki mu jih posredujejo bolnišnice. Ne pokaže dejanske slike, saj nadzora nad pridobljenimi seznami ni. Ko bo e-napotnica zaživela v praksi, bo tudi vodenje vrst preglednejše. Zdaj se določene osebe pojavljajo na več seznamih hkrati. Lahko, da so v preteklosti tudi umetno podaljševali vrste, saj so izvajalci vedeli, da bodo za predolge čakalne dobe dobili dodaten denar. A to v resnici morda sploh ne bi bilo potrebno.

Za stvari, ki ste jih našteli, je ­treba imeti dobro informacijsko podporo.­ Koliko nas bo ta stala in kako ste zadovoljni s podjetji, ki jo ­zagotavljajo?

Podjetja so bila izbrana že pred mojim prihodom. Pogodbe o sodelovanju z njimi, ki so potekle, smo podaljšali z aneksi in znižali cene storitev. Tudi tega ljudje verjetno niso opazili. Sicer pa je projekt vreden 22,1 milijona evrov – 85-odstotno smo ga financirali z evropskimi sredstvi.

Ob mojem prihodu na ministrstvo se tudi niso mogli dogovoriti za razpis opreme za sedem urgentnih centrov. Jasno mi je bilo, da moram zadevo vzeti v svoje roke, saj bi sicer lahko izgubili kohezijska sredstva. Organizirali smo sestanek, na katerega so prišli vsi pristojni. Jasno sem povedala, da moramo dogovoriti tehnične standarde za potrebno opremo. Ni bilo enostavno, ampak je uspelo. Mnogi direktorji mi še zdaj omenjajo, kako prav je bilo, da smo se takrat sestali. Namesto 8,9 milijona evrov smo jih z javnim razpisom, razdeljenim po sklopih, za standardizirano opremo, potrošili 5,6 milijona. Privarčevali smo 3,3 milijona evrov. Tudi tega večina državljanov ne ve. Podobno je pri zdravilih, kjer smo s skupnim javnim naročilom prihranili 20 odstotkov denarja. Objavili smo že drugo fazo razpisa za 90 odstotkov potrebnih zdravil v bolnišnicah. Seveda so bile težave, ker veliko bolnišnic k temu ni hotelo prostovoljno pristopiti.

Je bilo čutiti vpliv farmacevtskih ­lobijev?

Vsi iščejo svojo tržno nišo. A jaz sem odgovorna za to, da dobimo več za manj denarja oziroma ga učinkovito porabimo v korist bolnikov.

Če ima človek dolgoletne, raznolike in operativne izkušnje in pozna posamezne dejavnosti, se marsikaj da. Nadaljevali bomo oblikovanje sprejemanja tehničnih standardov tudi za določen del opreme. V kratkem bomo z ministrstvom za javno upravo pripravili skupen javni razpis za nakup rokavic, gaz in drugega sanitetnega materiala, ki je kar velik izdatek.

Verjetno bo za proizvajalce še ­vedno ostal kakšen stranski vhod, kjer bodo lahko prišli v bolnišnico, na primer prek opreme na reverz?

Stranske vhode ožimo. Želimo preprečiti tudi zgodbe, kot je bila tista z žilnimi opornicami, ki so jih v UKC Ljubljana kar za štirikrat ­preplačali.

Čutite pritiske podjetij, ki bi rada prišla do zdravstvene pogače?

Interesov je zelo veliko. Že večkrat sem povedala, da je moja prednostna naloga dolgoročno vzpostaviti tak zdravstveni sistem, ki bo pisan na kožo ljudem. Zagotoviti je treba raznolike vire financiranja, da ob morebitnih novih krizah ne bomo več odvisni od stopnje zaposlenosti in njihovih prispevkov za zdrav­stveno zavarovanje. Da nam zaradi makroekonomskih elementov ne bo treba nominalno zniževati cene storitev. Sicer pa mi je tako v rebalansu proračuna za letošnje leto kot v proračunu za prihodnji dve leti kljub varčevalnim ukrepom uspelo pridobiti precej več denarja.

Finančni minister Dušan Mramor vam je verjetno naklonjen še iz časov, ko ste bili njegova državna ­sekretarka?

(smeh) To ni bilo povezano s pridobivanjem sredstev, tam štejejo le projekti, argumenti in dokazi. Tako moji kolegi kot Mramor vam lahko povedo, da sem zelo neugodna ­pogajalka.

Tudi z novim zakonom o investicijah, ki še čaka na sprejetje, nam je uspelo, da bomo lažje poslovali. Omogočal bo, da bomo neporabljena sredstva za investicije lahko prenesli na poseben proračunski sklad. Tam nas bodo čakala, dokler se projekt, na primer zaradi vloženih revizij, ne bo nadaljeval. Zdaj so neporabljena sredstva tekočega leta ostala v proračunu, mi pa smo se morali naslednje leto ponovno pogajati zanja. A kot veste, je najdražji prav nedokončan objekt.

Kdaj ste imeli s predsednikom vlade zadnjič kratki stik in o čem?

Z njim nimam kratkih stikov, kot tudi ne z drugimi ministri v vladi. Ve, da dobro delam, in me podpira. Tudi javno je večkrat povedal, da mi zaupa, da sledimo koalicijski pogodbi in da je zdravstvo prioriteta te vlade.

Ali res 'solirate' in ne upoštevate mnenj strankarskih kolegov?

Nikakor. Smo edino ministrstvo, ki ima celo odbor za zdravstvo koalicije. Vsak naš predlog za zakonsko spremembo uskladimo tudi na tem odboru, preden ga damo v javno razpravo.

Marjan Sedej, direktor javnega zavoda Lekarna Ljubljana, je na vas že večkrat naslovil prošnjo za sestanek. Kdaj ga boste sprejeli?

Ministrstvo je v sodnih sporih z Lekarno Ljubljana, zato se mi zdi skrajno neprimerno, da bi se v času teh sodnih postopkov pogovarjali ali dogovarjali. Glede odškodninske tožbe, ki so jo vložili proti državni sekretarki Nini Pirnat in podsekretarki Mirjani Razinger, smo jim sporočili, da je možen kompromis, a zgolj in samo po veljavni zakonodaji. Sporočeno mi je bilo, da kompromis zanje ni sprejemljiv.

Sodišča delajo, mi pa pripravljamo tudi nov sistemski zakon o lekarniški dejavnosti, ki ga bomo dali v javno obravnavo do konca leta.

Popolnoma zaupate v delo državne sekretarke Nine Pirnat?

Seveda. Verjamem, da je delo opravila profesionalno in skladno z zakonodajo. Je pa res sodišče o verifikaciji lekarne v dveh podobnih primerih odločilo dvakrat različno, a pustimo, da sodni mlini naredijo svoje. Sicer pa zaupam v delo obeh državnih sekretark (tudi Sandre Tušar, op. p.). Smo en tim.

Ste izračunali, koliko višjo plačo­ od vaše ima predsednik uprave ­Vzajemne Aleš Mikeln?

Ne, niti me ne zanima. Na ministrstvu nisem zaradi plače.

Iz Vzajemne so vas odslovili, ker niste dosegali pričakovanih rezultatov. Ko ste sprejeli ministrsko funkcijo, je bila ena od tez, da ste to storili iz maščevanja Vzajemni. Med vaše naloge namreč zdaj spada tudi preoblikovanje dopolnilnega zdrav­stvenega zavarovanja. Koliko je omenjena teza resnična?

Nič. Nisem maščevalen človek. Iz Vzajemne sem morala oditi, ker sem predlagala znižanje premije.

Aleksandra Podgornik iz nadzornega sveta Vzajemne je septembra lani za Delo dejala, da je bila zgodba ravno obratna in da ste vi leta 2012 predlagali višje zavarovalne premije, in to brez argumentiranih izračunov.

Zakonsko je bilo določeno, da se pet odstotkov doplačil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja prevali na dopolnilno zavarovanje. Ker pa mora biti premija dovolj visoka, da pokrije škode, smo po aktuarskih izračunih, ki jih je potrdila agencija za zavarovalni nadzor, junija 2012 res povišali premijo za štiri evre. Konec tistega leta se je pokazalo, da je zdravstveni sistem varčeval in da je imela Vzajemna iz tega naslova enormne prihranke oziroma dobičke, zato sem predlagala znižanje premije. Lahko pokažem vso dokumentacijo! To nekaterim ni bilo všeč.

Komu natančno?

V sporazumu o prenehanju delovnega razmerja imam zapisano, da ne smem komunicirati z mediji, sicer me bodo odškodninsko tožili. Niti vsebinsko nočem pogrevati boleče zgodbe. Dokumenti, primopredajni zapisnik in letna poročila pričajo o mojem triletnem delu. Znižala sem stroške, pomembno zaustavila odhod zavarovancev itd.

Ta list življenja sem obrnila, čeprav je bilo hudo, ko so me po treh letih garanja od jutra do večera in vseh forenzičnih pregledih v pol ure brez razloga odslovili. Bil je šok. A v življenju sem že marsikaj preživela. Ko se je zamenjala vlada, sem kot nekdanja državna sekretarka prav tako pristala na borzi dela. Ampak, če zna človek delati, je pošten in verjame, da dela prave stvari, se vedno znova pobere. Borba mi je bila očitno položena v zibelko. Rojena sem namreč kot ena od dvojčkov in napovedi glede mojega preživetja niso bile ­optimistične.

Krivice me bolijo. Vedno imam pred očmi navadnega človeka, ki vsak mesec težko plača 28 evrov za dopolnilno zavarovanje. Videla sem, kako se dela s tem denarjem, in to boli. Nekdo si utrga od ust, drugi pa si izplačuje nagrade, božičnice. In to ne za neko posebno dodano vrednost. Živim v ruralnem okolju, zato nisem izgubila občutka za ljudi, ki težko živijo.

Se vam ne zdi dvolično, da ste prej delali za zavarovalnico in se ob odlični plači niste tako glasno pritoževali nad zgrešenim konceptom njenega poslanstva, zdaj pa se borite proti njej oziroma njej ­podobnim?

Če bi bila še danes v zavarovalnici, bi zadeve definitivno zastavila drugače in predlagala določene spremembe. Prava vzajemna družba bi morala delati drugače: neprofitno in v korist zavarovancev. Spremeniti bi bilo treba zakon o zavarovalništvu, način volitev in delegiranje. Ob varčevanju v zdravstvu bi morale biti premije nižje.

Naše dopolnilno zavarovanje je unikum v Evropi. Ni pravo prostovoljno zavarovanje. Obvezno zavarovanje naj bo obvezno, dopolnilna zavarovanja pa bi morala tržiti nadgradnjo določenih produktov.

Zakaj se torej niste strinjali z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja, že ko ga je kot minister predvidel ­Dušan Keber?

Na žalost je takrat minister Keber predlagal dvig prispevne stopnje za dobri dve odstotni točki, kar bi pomenilo dodatno obremenitev plač in s tem zmanjšanje konkurenčnosti gospodarstva ali nižje neto plače. S prvim se niso strinjali delodajalci, z drugim pa ne sindikati.

V igri za direktorja UKC Ljubljana je pet kandidatov. Že veste, kdo bi lahko bil zmagovalec?

Vem samo, kar veste mediji.

Ali Baričiča vidite kot človeka, ki bi bil lahko kos dogajanju v kliničnem centru?

Iz referenc in preteklih delovnih izkušenj se mi zdi, da lahko nekaj premakne. Tudi v kratkem času njegovega vedejevstva se kažejo določene poteze, zato verjamem, da bi lahko sprejemal ustrezne ukrepe, ki bi pripomogli k izboljšanju situacije.

Je res zgolj naključje, da je bil po dolgotrajnem iskanju primernih kandidatov za vodenje ljubljanskega kliničnega centra izbran prav sosed in znanec ­Simona Vrhunca?

Slovenija je tako majhna, da če nisi z nekom v sorodu, si pa z njim povezan kot prijatelj, sosed ali sošolec. Za sosedsko povezavo Vrhunca in Baričiča sem izvedela iz medijev in se mi zdi nepomembna.

Koga si pa vi želite na čelu kliničnega­ centra?

Nimam preferenc. Želim si najboljšega in profesionalnega kandidata, ki bo našo največjo zdravstveno institucijo spravil na višji nivo kakovosti. Tudi s pomočjo in sodelovanjem ministrstva, sveta zavoda in zdravstvene blagajne.

Ni bilo vplivov na vas, da bi koga posebej pozvali h kandidaturi in zastavili besedo zanj?

Apriorno in načelno se v to ne ­vmešavam.

So pa bili poskusi?

Bili so določeni klici, ampak pri meni taki klici niso uspešni.

Kaj pravijo prvi izsledki analize zdravstvenega sistema, ki jo pripravljajo strokovnjaki iz Svetovne zdravstvene organizacije (WHO)? Koliko denarja je bilo že porabljeno za analizo?

Analizo je delalo pet delovnih skupin, tudi številni naši strokovnjaki, stala bo okoli 360.000 evrov. Prek nje smo od WHO prvič dobili določene povratne storitve za članarino, ki jo že leta plačujemo. Konec meseca bo na obisku regionalna direktorica WHO in bodo izsledki predstavljeni javnosti. V analizi poleg pregleda zdravstvenih izdatkov obravnavamo še financiranje zdravstvenega sistema, naročanje in plačevanje storitev ter njihovo optimizacijo.

Do konca leta ste načrtovali, da bo po Sloveniji zaživel sistem telekap. Kako je s tem glede na to, da je bila z mesta koordinatorice projekta, sofinanciranega z evropskimi sredstvi, razrešena Bojana Žvan?

Žvanovo je razrešilo vodstvo UKC Ljubljana. Sama pri tem nisem imela nič. Vodstvo kliničnega centra nas je zgolj obvestilo o novi vodji projekta telekap. Njihova odločitev je bila očitno posledica dogajanja v primeru Radan. Sicer pa po mojem vedenju telekap dobro deluje in je bilo zaradi tega projekta oskrbljenih že 350 ljudi. Ker verjamem v projekt, smo na ministrstvu kupili aparat tudi za splošno bolnišnico na Ptuju, ki je v prvotnih načrtih izpadla iz projekta.

Kdaj se bodo bolnišnice otresle ­izgub?

Že letos smo v to vložili določene napore. Glede na novo določitev uteži so bolnišnice že dobile več denarja. To zanje pomeni tudi boljša pogajalska izhodišča za prihodnost. Trenutno potekajo aktivnosti za sklenitev aneksov k splošnemu dogovoru za leto 2015, v pripravi so izračuni, narejen bo rebalans finančnega načrta zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki bo pokazal, koliko bolje bomo lahko plačali programe. Treba se je zavedati, da je od leta 2009 na račun znižanja cen storitev zdravstvo dejansko prihranilo že 420 milijonov evrov. Zato so tudi nastale dodatne izgube v bolnišnicah. Želimo skrajšati plačilne roke dobaviteljem, z ministrstvom za finance pa se nam je uspelo dogovoriti o podaljšanju kreditov bolnišnicam, ki jih imajo najete pri zakladnici.

Luj Šprohar je ob upokojitvi za Delo povedal, da je vaše ministrstvo najslabši del javne uprave in da vse deluje v kaosu: 'Izkazalo se je, da se ministrica boji ljudi. Hkrati misli, da ti koristi to, da veslaš dvanajst ur, čeprav je ladja zasidrana in privezana na pomol.'

Kako poteka delo, lahko vprašate tiste, ki sodelujejo z menoj od jutra do večera. Podpiram inovativnost, proaktivnost, dobre predloge in ideje, seveda pa sem po drugi strani zahtevna, ko terjam rezultate. Gospod Šprohar je imel neko drugo vizijo glede svojih nalog. Menil je, da če nima svojega direktorata za ljudi s posebnimi potrebami, je toliko omejen, da ne more delati. Moja izhodišča se razlikujejo in tu je med nama morda nastal razkorak in žal mi je, če je to zameril. A verjamem, da v zasluženem pokoju uživa in piše, kot se je veselil, knjige.

Koliko mandatov na čelu ministrstva bi še potrebovali, da bi lahko zadovoljivo uredili zdravstveno ­področje?

Glede na to, da so mandati ministrov za zdravje povprečno trajali leto in pol, je razumljivo, da večjih sprememb ni bilo tako rekoč zadnjih petnajst let. V tako kratkih mandatih namreč ni mogoče pripraviti sistemskih sprememb. Konec meseca, ko bomo imeli delne rezultate analize našega zdravstvenega sistema, in konec novembra, ko bomo imeli dokončne, bomo imeli konkretno osnovo za odločitve, na katerih bomo lahko pripravili verodostojne ukrepe za izboljšanje zdrav­stvenega sistema.

Nekatere stvari, kot vidite, že delamo. Kot sem omenila, pravilnik o nujni medicinski pomoči, spremembe podeljevanja koncesij, pilotni projekt obvladovanja čakalnih vrst, vse investicije s poudarkom na sanaciji vodovoda na onkološkem inštitutu in nadaljevanju gradnje urgence v Ljubljani … Seveda bo najpomembnejša sprememba zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, da bo naslednje leto lahko šel v javno razpravo. S tem zakonom bomo uredili tudi dopolnilno zavarovanje. Da bo sistem bolj odporen na morebitna krizna obdobja, bomo določili več virov financiranja. Zaradi tega zakona so padali tako zdravstveni ministri kot vlade. Zdravstvo je prioriteta te vlade, ki se je zavezala javnemu zdravstvu. To ne pomeni, kot bi radi prikazali tisti, ki se zavzemajo za privatizacijo zdravstva, da ne nameravamo nič spremeniti in nič izboljšati. Nasprotno!

Vendar zdravstvo je občutljiv sistem, v katerem nepremišljeni posegi, po izkušnjah nekaterih držav, preveč stanejo. To ni samo kruta realnost tako imenovanih držav vzhodne Evrope, tudi Nizozemska pripravlja novo zdravstveno reformo, saj jo zadnja stane odločno preveč. Zato so moji koraki premišljeni, temeljili bodo na konkretnih podatkih analize, ki jo Slovenija do zdaj še ni imela. Verjamem v širši družbeni konsenz za spremembe.