Tiskane izdaje
Zaradi spiranja v podzemno vodo in onesnaženja pitne je bil atrazin pri nas dokončno prepovedan leta 2002, na ravni celotne Evropske unije dve leti pozneje. Podatkov, koliko tega herbicida smo porabili pred prepovedjo, ni, po ocenah pa od petdeset do sto ton na leto.
Ob požaru v vrhniškem Kemisu je zgorelo in se razlilo 270 ton odpadkov, od tega skoraj tona pesticidov. Največjo škodo je utrpel bližnji potok Tojnica, v katerem je zaradi zastrupitve z nevarnimi kemikalijami pomrlo tako rekoč vse. S tem je bila onemogočena samočistilna sposobnost vodotoka, ki jo bo ponovno vzpostavila šele sanacija.
Prve analize Tojnice štiri dni po požaru so pokazale, da se je spremenila v kemično bombo, v kateri so bile večkrat presežene najvišje dovoljene koncentracije več kot tridesetih strupenih spojin, od tega najmanj osmih pesticidov. Med njimi je izstopal herbicid atrazin, katerega koncentracije so kar 175-krat presegale največje dovoljene. Vezal se je tudi na muljne usedline v potoku in močno onesnažil Ljubljanico vse do Ambroževega trga v središču Ljubljane.
V tako temačni popožarni statistiki to niti ne bi bilo alarmantno, če ne bi bil atrazin pri nas prepovedan že petnajst let. To pomeni, da bi ga morali kmetje, zadruge, trgovci in distributerji že zdavnaj izvleči iz kleti in skladišč in predati javnim komunalnim podjetjem ali pooblaščenim zbiralcem nevarnih odpadkov, kot je Kemis.
Izmerjene vrednosti atrazina v Tojnici po požaru so bile bistveno višje od tistih, ko je bil herbicid še dovoljen, zato je onesnaženje neposredna posledica iztekanja s pogorišča, trdi namestnik generalnega direktorja uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Jernej Drofenik. Obenem dodaja, da »ni šlo le za liter ali dva atrazina, ampak večje količine«.
Prepovedan zaradi onesnaževanja pitne vode
Atrazin se je uporabljal za zatiranje plevelov na kmetijskih površinah, predvsem v koruzi. Spadal je med zelo učinkovita fitofarmacevtska sredstva in tudi ekonomsko dostopna za kmetovalce, pravi Drofenik. Ključni problem je bil stabilnost v okolju, zlasti vodnem, v katerem se razgrajuje do trideset let.
Prva faza sanacije Tojnice bo zajemala odstranitev sedimentov na 100-metrskem odseku potoka. Foto: Mavric Pivk/Delo
Je zelo strupen za vodne organizme, iz podzemne vode in podtalnice pa lahko prehaja v pitno vodo, prek katere vpliva tudi na zdravje ljudi. Povzroča alergijski odziv kože, pri dolgotrajni ali ponavljajoči se izpostavljenosti koncentracijam, višjim od sprejemljive dnevne vrednosti, povzroča motnje v delovanju hormonskega sistema. Pri ženskah se kažejo kot motnje menstrualnega cikla, pri moških pa kot znižanje testosterona – skratka povzroča sterilnost, so pokazali poskusi na živalih.
Slovenija se je nevarnosti atrazina zavedala že nekaj let pred članstvom v EU in je njegovo uporabo delno prepovedala že leta 1996, a je morala prepoved kasneje za nekaj časa celo sprostiti, povedo na ministrstvu za zdravje. Kljub temu se je v tem času atrazin na različne načine vnašal iz sosednjih držav, kjer njegova uporaba ni bila regulirana, in se še naprej uporabljal tudi pri nas. V Sloveniji je prepovedan od leta 2002, na ravni celotne EU pa od leta 2004.
Evropska komisija je pod posebnimi pogoji do leta 2007 dovolila uporabo pripravkov z atrazinom le še Irski, Združenemu kraljestvu, Španiji in Portugalski. Kljub prepovedi sta atrazin in njegov razgradni produkt desetilatrazin še vedno občasno prisotna v vzorcih podzemne in površinske vode v severovzhodni Sloveniji, res pa je med letoma 1998 in 2005 opazno njuno očitno zmanjševanje.
V državah, ki mejijo na EU, je atrazin prav tako prepovedan, uporablja se še v Južni in Severni Ameriki, Afriki in Aziji. Slovenske inšpekcijske službe ga v zadnjih dvanajstih letih niso zaznale ne v hrani ne pri nezakoniti uporabi, uvoz iz držav, kjer je še dovoljen, pa je malo verjeten, meni Jernej Drofenik.
Ne preverjajo natančno, kaj prevzamejo
Zbiralci nevarnih odpadkov so dolžni prevzeti tudi tiste snovi, ki se jih ne sme več uporabljati. Od kod je v Kemis prišel prepovedani herbicid in koliko ga je bilo, smo vprašali direktorja Emila Nanuta. Pojasnil je, da po zakonu o ravnanju z odpadki niso dolžni preverjati kemične sestave posameznih prejetih odpadkov, temveč jih prevzemajo razvrščene po klasifikacijskih številkah, zato ne more povedati, ali so v podjetju prejeli atrazin.
»Kemis s prevzemom ugotovi samo, ali so odpadki, ki so mu bili oddani, skladni s tistim, kar je stranka oddala. Če pride do odstopanja, stranko na to opozori in številka odpadka se ustrezno popravi.«
Onesnažen sediment potoka Tojnica dva meseca po požaru v Kemisu. Foto: Mavric Pivk/Delo
Atrazin bi se lahko skrival med tremi skupinami odpadkov, to so pesticidi, ki so navedeni v okoljevarstvenem dovoljenju, agrokemični odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi, in agrokemični odpadki, ki niso navedeni na seznamu nevarnih snovi.
Kemis je imel okoljevarstveno dovoljenje za njihovo zbiranje, predelavo, odstranjevanje in predhodno skladiščenje v skupni letni količini 81 ton. Na dan požara je skladiščil 963 kilogramov odpadnih pesticidov in 55 kilogramov agrokemičnih odpadkov, ki vsebujejo nevarne snovi. Po okoljski zakonodaji morajo zbiralci nevarnih odpadkov te hraniti največ eno leto in po Nanutovih besedah so se v Kemisu tega držali.
Več od tega, da so jih prejeli od »slovenske industrije in komunalnih podjetij«, zaradi pogodbenih zavez s povzročitelji odpadkov ni hotel razkriti. Do podatkov smo prišli po drugi poti, prek evidenčnih listov vseh pošiljateljev odpadkov iz treh omenjenih skupin Kemisu v letu pred požarom. Ti kažejo, da je Kemis prevzel 4,7 tone odpadkov, ki bi lahko vsebovali atrazin. Glavnino, 3,8 tone odpadnih pesticidov in agrokemičnih odpadkov z nevarnimi snovmi, je prejel od javnih komunalnih podjetij. Slabo tono pa od drugih povzročiteljev odpadkov, med katerimi so kmetijske zadruge, Semenarna Ljubljana in posamezni obrtniki.
Po vaseh še veliko odpadnih pesticidov
Odpadke s pesticidi je Kemisu predalo pet javnih komunalnih podjetij: grosupeljsko, novogoriško in dravograjsko ter ljubljanska Snaga in koprska Marjetica. Njihovi predstavniki so povedali večinoma enake stvari. Nevarne odpadke, tudi pesticide, zbirajo s premičnimi zbiralnicami enkrat ali dvakrat na leto in v zbirnih centrih.
Na obe vrsti prevzemnih mest jih nosijo večinoma fizične osebe in mali kmetje, redkeje obrtniki, njihovih imen ne zapisujejo. Prinesene količine odpadnih pesticidov so majhne, embalaža pogosto ni originalna. Evidenc, katere vrste pesticidov prevzamejo, tudi oni niso dolžni voditi, zato ne vedo, ali je bil med njimi atrazin. Vsi so veseli že, da jih občani predajo na pooblaščenem zbirnem mestu, saj bi jih zlahka odvrgli tudi v črni zabojnik ali, še huje, v naravo.
Vojko Rotar iz koprskega komunalnega podjetja Marjetica, ki je Kemisu v letu pred požarom predalo 330 kilogramov odpadnih pesticidov, pravi, da je zlasti po vaseh odpadnih pesticidov še vedno zelo veliko. »Ko umrejo stari kmetovalci, njihovi nasledniki praznijo kleti in v njih najdejo marsikaj. Ob akcijah zbiranja nevarnih odpadkov na premične zbiralnice pripeljejo cele kupe nevarnih odpadkov.« Občanov v nasprotju z nosilci kmetijskih gospodarstev in trgovcev s pesticidi noben zakon ne zavezuje k pravočasni in ustrezni predaji prepovedanih pesticidov. Zgolj od njihove okoljske ozaveščenosti je odvisno, kaj bodo z njimi storili.
Prva faza sanacije Tojnice po požaru v podjetju za predelavo nevarnih odpadkov Kemis. Foto: Uroš Hočevar/Delo
Edino možno sled o količini atrazina, ki se je zlila v Tojnico, ponujajo podatki o agregatnem stanju odpadnih pesticidov, ki so jih Kemisu predajala javna komunalna podjetja. Atrazin je fin bel prah in v takšni obliki je bila samo 141-kilogramska pošiljka iz grosupeljskega komunalnega podjetja. Vir odpadkov so bila gospodinjstva. Ali je 141 kilogramov tista končna količina atrazina, ki jo je Kemis skladiščil v trenutku požara, ali jo je ogenj zajel v celoti in ali je to skupna količina atrazina, ki je stekel v potok, zaradi pomanjkanja podrobnejših podatkov nikoli ne bomo izvedeli.
Teoretično bi bilo mogoče takšno oceno izračunati na podlagi meritev koncentracij atrazina v Tojnici po požaru in pretoka vode v času požara, pravijo pri nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano. Vendar agencija za okolje ne spremlja pretoka Tojnice, niti nima podatka o njenem pretoku v času požara. »Za kakršnokoli relevantno oceno te količine ne zadošča enkratna meritev, ampak bi bilo treba izvesti več zaporednih meritev v času iztoka atrazina v Tojnico. Za modeliranje te količine pa bi bilo treba zagotoviti še več vhodnih podatkov,« pravi generalni direktor Arsa Joško Knez.
Kako bo prepovedani hormonski motilec vplival na zdravje vodnih organizmov v Tojnici in Ljubljanici ter prebivalcev ob obeh vodotokih, bo znano šele čez več desetletij. Medtem ga je Ljubljanica že odnesla v Savo, Sava v Donavo in ta naprej v morje ...
