Pogled iz ozadja: Ni napredka brez sloge in enotnosti

Pred dnevi sem se vrnil z Mavricija, otoka v Indijskem oceanu, ki ga je po površini za polovico Slovenije in ima nekaj več kot milijon prebivalcev. Prvič sem ga obiskal pred 25 leti, po priznanju Slovenije, tja pa me je povabil eden od aktivistov kluba za priznanje Slovenije. Imen ne bom navajal, da mi ne bo treba kakšnemu vaškemu zgodovinarju ponovno dokazovati, da sem sploh bil tam. Mavricij se je osamosvojil nekaj let pred nami, pred tem je bil angleška in francoska kolonija. Njegov razvoj sem spremljal vsa minula leta, in ko sem ob svojem zadnjem obisku stopil v pravkar odprti nakupovalni center v Centre de Flack (manjše podeželsko mestece v velikosti Domžal), sem osupnil nad razkošno ponudbo, ki se je ne bi sramoval niti kakšen podoben center v Münchnu. In ne da bi hotel, sem pomislil na naš in njihov napredek v zadnjih 25 letih.

Startne osnove so bile zelo različne. Oni takrat nekje na robu identitete, mi v središču modernega in kulturnega sveta z večtisočletno tradicijo, pa vendar je bilo ob tem mojem zadnjem obisku očitno, da so trendi v razvoju v obratnem sorazmerju z njihovimi temelji. Kako je to mogoče?

Tako sem razmišljal in opazoval ljudi okoli sebe. Vsi so prijazni: pozdravijo neznanca, pomagajo mu parkirati avto, poiščejo mu prostor v prezasedeni gostilni, ponudijo prednost v križišču itd. Sami naklonjeni ljudje, ki turistom, ki zaidejo k njim, da bi igrali golf, ne zavidajo njihovega očitno boljšega standarda. Tudi med ekstremno različnimi verskimi skupinami ni bilo opaziti nestrpnosti ali celo sovraštva. Zunaj verskih prostorov se obnašajo kot dobri sosedje, sodelujejo in soustvarjajo svojo prihodnost.

Ko sem se peljal iz nakupovalnega središča v hotel, sem pomislil na 60. leta. Kot ribič in tekmovalec v ribiških disciplinah sem bil pogosto na Madžarskem, Slovaškem, Poljskem in celo v vzhodni Nemčiji. Povsod so občudovali naš ribiški pribor, da o skromnem fičku sploh ne govorim, zdel se jim je nekaj takega, kot bi se nam rolls-royce. Za »šuškavac« s Ponterossa si si pridobil prijateljstvo generalnega direktorja znane tovarne alkohola v Gyoru, ki je bil v prostem času gonič divjadi, ko smo mi z Balkana (iz Amerike) prišli na lov k njegovi lovski družini. Par najlonk prav tako s Ponterossa je omehčal tajnico marsikaterega ministra.

Potem pa – prva novica, ki me je pričakala, ko sem se za božič vrnil domov: češki sklad kupuje naše podjetje. V glavi še nisem premlel tistega trgovskega centra in nasploh razvoja Mavricija, zdaj pa še to. Kako je to mogoče?

Odgovorov je seveda več, a skoraj vsi imajo skupno osnovo. Saj ni mogoče ustvarjati v okolju, kjer se kar naprej prepiramo in igramo partizane in domobrance, kot da druge svetovne vojne še ne bi bilo konec. Samo pri nas se najdejo mladci, rojeni v 70. letih, ki ljudi, ki jim zaradi bog ve katerega razloga gredo na živce, tudi pisca te kolumne, zmerjajo s človekom prejšnjega, zločinskega režima. Kar tako počez. Podobno kot meni se godi mnogo drugim Slovencem iz Svetovnega slovenskega kongresa, ki so kot jaz v času, ko so se oni šele rojevali, zapustili domovino zaradi sistema, ki gre njim danes, ko ga ni nikjer več, tako zelo v nos. Slovenci iz diaspore, ki so v veliki meri pomagali Sloveniji iz jugoslovanskega močvirja, so ob taki obravnavi kmalu rekli »dost' mam«! Spoznali so, da so z dobro voljo, znanjem in dobroimetjem samo v napoto tistim, ki vsega tega nimajo.

In zato nas danes kupujejo Čehi, za njimi pridejo Kitajci in tako naprej. Svoji prijateljici sem pred kratkim priporočil, naj se uči kitajščine.