Tonin: Nisem si mislil, da bo cilj vlade Mira Cerarja ohranjanje statusa quo

Podpredsednik Nove Slovenije bi sicer stranko raje videl v vladi, vendar jo je koalicijsko prerivanje pahnilo v precej nehvaležno opozicijsko vlogo. Glede na to, da želijo postati vodilna politična sila na desnem političnem parketu, bo v družbi s SDS in Združeno levico pravi podvig predstavljati svoj program. Ta pa gre že zdaj nekaterim 
v nos.

Od volitev je sicer preteklo že nekaj časa, vendar je morda zdaj ocena razpleta bolj objektivna. Kakšne so ugotovitve vaše strankarske analize volitev?

Z rezultatom smo zadovoljni, vendarle smo edina pomladna stranka, ki ga je na teh volitvah izboljšala. Ključ uspeha je bil dober program z jasno razdelanimi ukrepi, ki bi jih izvajali v vladi. Po tem smo se razlikovali od SDS in SLS. Res pa je, da so nam v zadnjih tednih predvolilne kampanje apetiti nekoliko zrasli, saj nam je še v sredo pred volilno nedeljo kazalo, da lahko računamo na sedem ali osem poslancev, kar bi bila podvojitev rezultata iz leta 2011. V zadnjih dveh dneh smo padli na šest odstotkov. Zakaj se je to zgodilo, so mnenja v stranki različna, toda empiričnega dokaza nimamo.

Kateri dve mnenji prevladujeta?

Eno je, da je bil četrtkov protest SDS en protest preveč, ker je od tega dne podpora padla tako njim kot nam. Druga možnost pa je, da nam je v zadnjih dneh enostavno zmanjkalo energije.

Zakaj je po vašem SMC dosegla rekorden rezultat in zakaj je izpadla SLS?

Žal mi je za SLS. Mi smo to zgodbo doživljali 2008., zato vem, da je hudo in neprijetno. Izpadli pa so, ker niso imeli jasnih programskih izhodišč in ker jim ni uspelo nagovoriti svoje tradicionalne volilne baze, kamor sodijo predvsem kmetje. Delali so tudi manjše taktične napake pri vodenju kampanje, vendar se v to ne bi spuščal, to morajo razčistiti sami. Vsekakor bi jim privoščil uvrstitev v parlament, ker bi bili skupaj močnejši.

Glede SMC je zgodba precej preprosta. Prijela se je krilatica, vsi so isti. Če so vsi isti, je pač treba dobiti nekaj novega. Volivci so to novo našli v stranki Mira Cerarja. Ker so iskali novo, jih nista zanimala vsebina ali program. Mislim, da to niso bili glasovi za Mira Cerarja, ampak glasovi proti etabliranim političnim strankam.

Je bila morda napaka, da s SLS niste ohranili zavezništva od evropskih do državnozborskih volitev?

Gotovo bi skupaj dosegli boljši rezultat, vendar smo bili v strahotni časovni stiski, zato je bilo to tehnično neizvedljivo. Uskladiti osem kandidatov za evropske volitve je eno, uskladiti 88 kandidatov za parlamentarne volitve pa nekaj povsem drugega.

Torej so se uprli člani na terenu?

To se ni zgodilo, ker skupnih kandidatov niti nismo poskušali iskati, ampak smo zgolj blago tipali, ali v usklajevanje 88 kandidatov sploh gremo. Ugotovili smo, da v nekem okraju že dve leti pripravljajo vse potrebno za kandidaturo določenega kandidata. Prav tako v SLS. Izjemno težko je bilo določiti, kateri od obeh bi kandidiral za poslanca. Če bi to avtoritarno storili, bi imeli na terenu oboji težave. Za redne volitve leta 2015 bi imeli še eno leto časa in bi se gotovo odločili za skupno listo.

Tradicionalno si s SLS vsaj v delu volilne baze skačete v zelje. Kakšni so načrti NSI, zdaj ko ljudski stranki grozi izbris iz političnega prostora?

Naš načrt je iz NSI v desetih letih narediti največjo stranko na desnem političnem spektru, ki bo imela več kot 25-odstotno podporo. Ne zanima nas nišna stranka, stranka za podporo neke druge stranke, ampak si želimo ustvariti večjo zgodbo. Da ne bo pomote, tega nočemo narediti na račun nekoga drugega. Ni naš cilj počrpati glasove SDS ali SLS. Tako je v preteklosti delovala predvsem SDS, ki je gledala le na ohranjanje lastnega potenciala, ne pa na uspeh celotnega bloka. Posledica take politike je, da je pomladni blok dosegel doslej najslabši rezultat. Želimo nagovoriti tiste, ki so nekoč že volili pomladno opcijo, vendar so tokrat ostali doma. V številkah to pomeni, da se je na zadnjih volitvah SDS odpovedalo 100 tisoč ljudi, NSi oziroma SKD se je pred tem odpovedalo okoli 90 tisoč volivcev, SLS jih je zdaj izgubila 50 tisoč. Ti ljudje niso volili nikogar.

Morda so volili SMC?

Nekateri, morda. Naš cilj je nagovoriti ljudi, ki so po duši konservativni in pomladni.

Želite narediti žlahtno konservativno stranko?

V NSI nas gotovo ne zanima gradnja žlahtne konservativne stranke, ampak moderne konservativne stranke. Bistvena razlika med njima je, da je bila oznaka žlahtna konservativna stranka v preteklosti namenjena stranki na desnem političnem polu, ki pa je igrala po pravilih levih stricev iz ozadja in po željah levih omrežij. V NSI moderno konservativno stranko gradimo na tradiciji in modernih ekonomskih politikah, vsekakor pa zavračamo dogovorno ekonomijo stricev iz ozadja.

Če bo lider SDS obsedel v zaporu, lahko pričakujemo dodaten upad podpore tej stranki. Ali si upate zasesti tudi prostor, ki ga počasi izgublja SDS? Imate morda strategijo za nagovarjanje njihovih volivcev?

Upamo si jih nagovoriti, imamo načrt. Za NSI se je dolgo govorilo, da smo neka zadrta konservativna stranka. Držali so se nas stereotipi, da nas zanimajo samo teme o družini in domobrancih. Že na teh volitvah smo pokazali ambicijo, da iz stranke naredimo resno politično silo, ki ima vizijo in željo voditi Slovenijo. Naš program se je osredotočal predvsem na ekonomijo in gospodarstvo. Naredili smo veliko stvari, za katere so nam očitali, da jih nimamo. Poleg konkretnega programa smo sestavili vlado v senci in pokazali, da imamo kadre, ki lahko vodijo Slovenijo. Očitali so nam šibko intelektualno zaledje, iz katerega bi črpali ideje, zato smo organizirali gospodarski klub, ki združuje podjetnike, ekonomiste in druge, ki kot neki možganski trust generirajo ideje za stranko.

Torej se ne naslanjate samo na Cerkev, ampak navezujete stik tudi na drugih ravneh.

Vaša ocena, da je v ozadju NSI Cerkev, je popolnoma napačna. Že v času, ko je bil predsednik NSI finančni minister Andrej Bajuk, RKC ni bila na strani naše stranke. Bajuk takrat celo ni mogel dobiti plačanega intervjuja v tedniku, ki je namenjen katoliški bazi. Lahko vam razkrijem ozadje, zakaj te podpore nismo imeli. Vsi se spomnimo slavnega gospoda Mirka Krašovca, ki je prišel do finančnega ministra in hotel dobiti poseben status za cerkvena podjetja, vendar ga je ta postavil pred vrata. Takrat so se za nas začeli nekateri problemi.

Premiki?

Da. Uradna RKC ni nikoli podpirala NSI.

Ugotovitev ne namiguje, da vas financirajo, ampak da od njih črpate ideje, vrednote, program, denimo stališče do družinskega zakonika.

Sem kristjan, sem član RKC, vendar to ne pomeni, da se strinjam z vsem, kar počne RKC, ali pa, da pri svojem političnem delu upoštevam navodila škofov, nadškofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov. Z RKC imamo skupne osnovne civilizacijske vrednote, krščanske vrednote, kot so: ne laži, ne kradi … Da je v preteklosti neki del naše intelektualne sredine prihajal iz skupine katoliških izobražencev, je dejstvo, ampak NSI se ne ukvarja samo s temami, ki zanimajo Cerkev. Lotili smo se težav, ki pestijo celotno slovensko družbo, in zanje tudi poiskali rešitve. Še vedno pa se bomo pri svojem delu naslanjali na krščanski etos.

Ali je vaš precej neoliberalistični gospodarski program skladen s krščanskim etosom?

Vsekakor. Krščanska ljubezen do bližnjega se kaže v tem, da nekomu ponudite delovno mesto z dostojno plačo. Jedro našega programa je namreč, da ustvarimo pogoje za nova delovna mesta z dostojnim plačilom. Žal pa je pri nas tako, da kdor razmišlja nekoliko bolj podjetniško, nekoliko bolj naklonjeno gospodarstvenikom, ga takoj označijo za neoliberalca. Ta pojem je v Sloveniji psovka, ki označuje izkoriščanje delavcev iz vrst kapitala.

Naša podstat pa je krščanska demokracija, ki temelji na treh ključnih stebrih, to je svobodi, pravičnosti in varnosti. Smo na sredini med socialnimi demokrati, ki zagovarjajo ogromno vlogo države v družbi, in liberalnimi demokrati, ki se zavzemajo za čim večjo vlogo trga in čim manjšo vlogo države. Mi se zavzemamo za trg, za konkurenčnost, torej za konec dogovorne ekonomije, vendar nismo za popolno deregulacijo trga. Vloga države je, da pomaga posameznikom, ki si sami ne morejo pomagati, ne pa da vse onemogoča pri razvijanju talentov in tako vse dela za reveže. Žalostno je, da nas zmerjajo z neoliberalci, ker smo hoteli ustvariti okolje, v katerem bi se povečalo število delovnih mest.

Očitek je, da ste se pri pisanju programa naslonili le na delodajalsko stran.

Pri reformi trga dela, za katerega vsi ugotavljajo, da je rigiden in da nekaterim zagotavlja vso varnost, prekernim oblikam dela pa nikakršno, smo predlagali fleksibilnost, da lahko delodajalec kadarkoli odpusti delavca, vendar mu mora izplačati odpravnino v znesku treh plač. Torej je tisti, ki izgubi delo, še tri mesece plačan, da si poišče novo službo. Boljšega koncepta fleksibilne varnosti si ne znam predstavljati. Verjetno pa delodajalci ne odpuščajo, ker bi se radi izživljali nad delavci, ampak zato, ker nimajo naročil in sredstev za plačilo delavcev. Zdaj me boste vprašali, kje bi pa dobili denar za odpravnine. Predlagali smo poseben sklad, po zgledu prispevkov za porodniško, ki se v majhnem deležu trga od plače.

S tem se obremeni plača.

Da, ampak minimalno, z 0,5 odstotka.

Fleksibilna varnost je bruseljska domislica, da bi v podjetjih zrasla dodana vrednost. Vendar obstajajo tudi drugačne oblike motivacije, predvsem pa bi morala doseči vse zaposlene, torej tudi tiste, ki jih socialna kapica ne doseže.

V okviru koalicijskih pogajanj se je nekatere naše predloge trgalo iz konteksta in se jih hotelo prikazati, kot da zagovarjamo ultrabogate. Očitali so nam reformo trga dela, socialno kapico in privatizacijo. Ko smo hodili na obiske v podjetja, so nam podjetniki razlagali, da bi zaposlili nove ljudi, vendar se jih ne upajo, ker ne vedo, ali bodo imeli čez pol leta ali eno leto še toliko naročil. Zato so se nekateri raje odločili za delavce na črno, pri čemer pa je na izgubi država, saj ne dobi plačanih prispevkov, velikokrat pa tako zaposlenim celo izplačuje neko obliko socialne pomoči. Zato je naš predlog najboljši možen.

Socialna kapica je zgolj eden od ukrepov, ki jih predlagamo v okviru davčne reforme. Parole, da gre le za pomoč bogatim, gredo ljudem seveda hitro v uho, vendar številke pokažejo, da ni tako. V Sloveniji je na papirju bogatih zelo malo, to je tistih, ki so v 50-odstotnem dohodninskem razredu. TV Slovenija je poročala, da se od teh ljudi na leto zbere 16 milijonov evrov dohodnine, od vseh državljanov pa dve milijardi. Odgovor, zakaj je ta delež bogatih tako nizek, pa je, ker bogati že imajo socialno kapico. Samostojni podjetniki imajo omejitev na plačevanje prispevkov. Najvišji znesek, do katerega samostojni podjetniki plačujejo prispevke, je 3,5-kratnik povprečne plače za preteklo leto, to je torej socialna kapica za samostojne podjetnike. Lastniki d. o. o.-jev se davčno optimizirajo, izplačujejo si minimalno plačo, viške pa počrpajo v obliki dobičkov, ki so obdavčeni manj kot plače.

Moram reči, da ne razumem socialistov, ki zagovarjajo sistem, v katerem je dobiček obdavčen manj kot delo. Zato mi je odprlo pisker, ko sem iz dneva v dan poslušal Dejana Židana, da si prizadevamo za bogataško kapico. Socialisti in sindikati z branjenjem sedanje ureditve resnično ščitijo bogataše in uničujejo srednji razred, ki teh omejitev na plačevanje prispevkov nima. Še več, v primeru socialne kapice (omejitve prispevkov) smo predlagali proračunsko nevtralno operacijo. Če bi s socialno kapico pomagali Akrapoviču ali Boskarolu, rekla sta, da jima bi, in tako zadržali ljudi, ki v Sloveniji ustvarjajo največ, potem smo veliko dosegli. Minus, ki bi zaradi socialne kapice nastal v blagajni, pa bi pokrili iz naslova subvencij za gospodarstvo.

Poglejte, v Elan, Peko, Cimos, in še bi lahko našteval, so šle milijonske subvencije, od katerih ni nobenih rezultatov. Želimo, da se ta denar vzame in se nameni za področja, na primer socialni kapici, kjer bi bil koristneje porabljen. Revnejši zaradi uvedbe socialne kapice ne bi bili nič bolj obremenjeni.

Tu gre za ohranjanje statusa quo. Ta pa je tak, da srednji sloj izginja in da dve tretjini ljudi prejemata manj od povprečne plače.

Opozorili ste na ključni problem. Ohranjanje statusa quo dejansko pomeni, da Slovenija iz leta v leto nazaduje, s tem pa srednji razred vedno bolj izginja. Prav zato smo v stranki predlagali izrazito reformno naravnan program, da bi lahko dosegli preobrat. Če želimo izboljšati Slovenijo, potem se moramo pogovarjati o konkretnih številkah, ne pa vsakršno idejo ubiti s socialno demagogijo.

Tretja stvar, ki so nam jo očitali, je bila privatizacija oziroma razprodaja državnega premoženja. Privatizacijo razumemo kot iskanje odgovornega lastnika. Do tega pa lahko pride z notranjim odkupom, primer je Gorenjski glas, lahko so to odgovorni domači menedžerji, primer je Postojnska jama, ali tujci. Privatizacija pa se zavira zaradi nekaj slabih primerov.

Problem pri tem je, da se pristojni ne pogovarjajo o maksimiziranju kupnine, še manj pa o tem, za katere namene bo porabljena.

Na privatizacijo se pogosto gleda kot na izdajo nacionalnega interesa in tako, da ni problem, če je lastnik država, ampak upravljanje podjetij. Izkušnje kažejo, da se državna podjetja razume kot bankomat za različne lobije. Če bi bila res naša edina težava upravljanje, potem lahko čisto vse državno premoženje spravimo pod eno streho in z mednarodnim razpisom poiščemo tuj sklad, ki bo to premoženje upravljal. Plačuje pa se ga glede na uspešnost upravljanja. Tako so podjetja v državni lasti, njihov dobiček gre lahko v proračun, upravljavec pa je spodbujen, da dela dobro, ker je plačan po učinku. Spomnite se, kakšen odpor je bil, ko smo hoteli narediti Slovenski državni holding (SDH) in koliko izjem so hoteli imeti. Zakon o SDH so na koncu pripeljali do tega, da je navadno skrpucalo.

Hipotetično. Kaj bi naredili z milijardo evrov kupnine?

Čisto vse bi dal v odplačilo dolga. Ljudje, politika, novi poslanci se ne zavedajo, da ima Slovenija 28 milijard evrov dolga, kar na leto nanese več kot milijardo evrov obresti. Ta milijarda pa je desetina našega proračuna. Če se bo dolg še povečeval, se bodo tudi obresti, kar pomeni manj denarja za javno zdravstvo, šolstvo, infrastrukturo … Če sprejmemo logiko Združene levice, da je konec varčevanja, neoliberalne politike, ampak bomo vse minuse financirali z dodatnim zadolževanjem, se bo delež za plačilo obresti v proračunu povečeval in zmanjševal delež za druge pomembne izdatke. Treba pa je vedeti, da so vsa državna podjetja, teh je 103, vredna okoli deset milijard, tako da tudi s popolno prodajo vseh ne bi pokrili dolga. Zato moramo ustvariti okolje, da bodo k nam prišle tuje investicije in da se bodo ohranila trenutna delovna mesta.

Kaj pa je bilo ključno, da ste pristali v opoziciji?

Nesoglasje pri zdravstveni in davčni reformi.

Kakšno vlogo je imel pri tem Židan, ki si je po vašem prizadeval, da vas ne bi bilo v vladi?

Vprašajte se, kdo je začel s konfliktom o socialni kapici. Mi ne. Mi smo govorili o petih reformah, ki jih zahtevamo v novi koalicijski pogodbi. Naši potencialni koalicijski partnerji pa so se ob vseh reformah osredotočili na en detajl, to je socialno kapico. Dolgo smo vse medijske napade mirno prenašali, saj se nam ni zdelo smiselno obračunavati z nekom, s komer boš potem sodeloval v koaliciji. Potem ko nas je več dni konstantno napadal in nam očital socialno kapico na neprimeren način in se pri tem še sprenevedal, da ni pravi trenutek, da toliko časa posvečamo socialni kapici, čeprav je temo sam potenciral in jo postavljal na dnevni red, takrat smo imeli res vsega dovolj. Operacija »socialna kapica« je bila uporabljena samo zato, da bi dokazal, da smo nekompatibilni z bodočo koalicijo. Dejstvo je, da je Židan dosegel enega najslabših rezultatov SD, zaradi tega se spet krepi Lukšičev vpliv in vpliv tistih, ki so nezadovoljni z Židanovim vodenjem. Sodelovanje v vladi z NSI bi bila res kaplja čez rob za radikalnejši del članstva SD. Od Židana bi bilo pošteno, da bi enostavno povedal, da z NSI ne more v koalicijo, ne pa da je prek socialne kapice obračunaval z nami in nam tako zapiral vrata v koaliciji.

Ste bili v stranki enotni, da želite v vlado, ali vas je krilo, ki simpatizira s SDS, vleklo v opozicijo?

Imeli smo različna mnenja. Sklepi občinskih odborov pa so bili napisani v smislu, da podpirajo vstop v vladno koalicijo, vendar pod pogojem, da je upoštevana večina naših pogajalskih izhodišč. Ni res, da smo se zbali odgovornosti in raje ostali v opoziciji. V opoziciji bo namreč zelo težko delovati. Na eni strani bo velika SDS, ki deluje radikalno, na drugi pa še radikalnejša Združena levica. Za koga se bodo zanimali mediji? Za največjo opozicijsko in najbolj radikalno stranko. Gotovo bi lažje preživeli v vladni koaliciji.

Tam bi se najbrž prepirali, ker bi drugi vlekli v levo, vi pa bi cukali v desno.

Navajeni smo napadov iz vseh smeri, tako z leve kot z desne. Za opozicijo smo se odločili, ker smo ugotovili, da našega programa v tej vladni koaliciji ne bi mogli uresničevati, ne pa zaradi strahu pred napadi. Iskreno smo želeli dati vladi energijo in moč za izvedbo reform, vendar posluha za kaj takega ni bilo.

Kako pa so potekala pogajanja s SMC?

Razočaran sem, nisem si mislil, da bo cilj vlade Mira Cerarja ohranjanje statusa quo in da se bo to doseglo z neko poceni socialno demagogijo. Od Cerarja smo pričakovali, da bo imel željo in ambicijo premakniti Slovenijo naprej, in glede na to, da je imel na gospodarskem področju nepopisan list papirja, smo bili prepričani, da se bo naslonil na naš reformni program.

Vseeno smo mislili, da bo Cerar deloval podobno, kot je Janez Drnovšek v devetdesetih, vendar ni bilo tako. Če si res želiš mavrično koalicijo in imeti znotraj nje nekoga drugačnega, moraš za to nekaj storiti, moraš ga zaščititi. Razlog, zakaj je Drnovšku uspelo, Cerarju pa ne, je v tem, da je Drnovšek druge projekte podredil temu cilju. Takrat je celo podpisal posebno koalicijsko pogodbo s SKD in samo podpogodbo z ZLSD (danes SD) in je znotraj LDS zastavil svojo besedo. Mi tega zdaj nismo čutili, zato nismo videli smisla vztrajati v druščini, kjer te ne poslušajo, ampak ti zgolj ponujajo vlogo statista.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.