Novinarji tožijo evropski parlament

Časnik Delo je na čelu skupine evropskih novinarjev, ki so vložili pritožbe na Sodišče EU.

Objavljeno
19. november 2015 18.18
Portret Nataša Pirc Musar, Ljubljana, 10.September2014
Anuška Delić
Anuška Delić

Ljubljana - V okviru zgodovinske iniciative so novinarji, ki zastopajo vse članice Evropske unije, prejšnji petek na evropsko sodišče vložili pritožbe proti evropskemu parlamentu, ker jim ta preprečuje dostop do podatkov o javni porabi poslancev evropskega parlamenta.

Projekt Evroposlanci se je začel pred pol leta, ko je avtorica pričujočega članka v skupino privabila novinarje iz vse Evropske unije (EU), ti pa so nato na evropski parlament (EP) naslovili svoje zahteve za dostop do dokumentov o porabi njihovih nacionalnih izvoljenih predstavnikov v EP. Evroposlanci namreč poleg plače prejemajo še vrsto dodatkov, ki pa so namenjeni izključno financiranju tistih stroškov, ki jih imajo z opravljanjem svoje javne funkcije.

Gre torej za porabo javnih sredstev s strani izvoljenih predstavnikov državljanov EU, med dodatke pa sodijo:

* mesečna žepnina (4320 evrov),

* potni in nastanitveni stroški,

* dnevnice (306 evrov dnevno) ter

* fond za plačilo asistentov in naročilo študij (največ 21.379 evrov na mesec).

Vsak izmed novinarjev je zahteval dostop do dokumentov o porabi teh dodatkov za štiriletno obdobje, da bi tako zajeli vzorec porabe, ki se razteza čez dva parlamentarna sklica.


Javna poraba so osebni podatki

Toda evropski parlament je novinarje v izteku večmesečnega postopka zavrnil, češ da gre za osebne podatke evroposlancev, ki da jih zaradi varovanja njihove zasebnosti ne sme razkriti. Novinarjem, ki so do takrat izčrpali vse možnosti za dostop do dokumentov o javni porabi, je tako preostalo le še Sodišče Evropske unije, kamor so pretekli petek vložili množico pritožb.

Zastopa jih nekdanja slovenska informacijska pooblaščenka, ki je zdaj odvetnica, Nataša Pirc Musar. Meni, da je EP s tem, ko je novinarjem preprečil dostop, evroposlancem podelil »pravico do skrivaške javne porabe in jim podaril popolno imuniteto glede javnega nadzora nad njihovim delovanjem«.

EP je leta 2014 kar 27 odstotkov proračuna, ki je znašal 1.756 milijarde evrov oziroma dobrih 474 milijonov evrov namenil za financiranje evroposlancev. Skoraj 40 milijonov te vsote so izplačila mesečne žepnine, ki jo 751 poslancev prejme za pokritje pisarniških in sorodnih stroškov. O porabi teh 40 milijonov EP ne hrani nobenih dokumentov, zato je nihče ne more nadzirati. Poslanci pa so spomladi spet glasovali proti nadzoru porabe mesečne žepnine.

Novinarji, združeni v projektu Evroposlanci, sporočajo, da bi morale biti informacije o porabi evroposlancev javne, »zato smo se odločili, da bomo izpolnili naše državljanske in poklicne dolžnosti ter izvedli nadzor porabe evroposlancev v imenu evropske javnosti«.

V postopku dostopa do dokumentov o javni porabi evroposlancev, v katerem je v imenu vseh držav članic sodelovalo 29 novinarjev, je evropski parlament uradno priznal, da o delu porabe ni dokumentacije, saj je od poslancev ne zahtevajo. Najbolj problematična je tu mesečna žepnina v višini 4320 evrov, ki jo 751 poslancev prejme izključno za plačilo pisarniških stroškov.

Na lepe oči

Pravilnik EP pravi, da je do te žepnine upravičen vsak evroposlanec, da so izplačane v enotnem mesečnem znesku in namenjene »pokritju stroškov, ki se pojavijo med opravljanjem njihovih parlamentarnih dejavnosti, a niso pokriti z drugimi dodatki«. Prav tako navaja, da jo poslanci lahko porabijo za najemnino, plačila elektrike, vode, zavarovanja in čiščenja, za nakup ali najem pisarniške opreme, telefonske ali poštne stroške, za pisarniške potrebščine, knjige, revije in časnike, za komunikacijsko in računalniško opremo, dostop do interneta ter za nastanitvene stroške v državi članici.


Toda te porabe EP ne nadzoruje, temveč od evroposlancev, kot kaže, pričakuje, da bodo sledili pravilniku, ne da bi to kakorkoli dokazali. Po informacijah ekipe novinarjev, ki toži parlament, je evroposlancem na začetku mandata predlagano, naj zgolj za potrebe izplačila žepnine odprejo ločen bančni račun, da ta nakazila ne bi romala na račun, kamor prejemajo plačo. Novinarji so od EP zahtevali izpiske o prometu na teh računih, a parlament je uradno odgovoril, da odprtje takšnega računa za evroposlance »ni obvezno«.

EP na takšen način vsako leto zapravi skoraj 40 milijonov evrov davkoplačevalskih sredstev. Evroposlanci morajo polovico žepnine vrniti parlamentu le, če so odsotni najmanj polovico dni, predvidenih za plenarna zasedanja.

Predrag nadzor

Drugi, žepnini nekoliko podoben evroposlanski dodatek je dnevnica v višini 306 evrov, ki jo evroposlanci prejmejo za dan, ko so navzoči na sestankih in zasedanjih, če so ta organizirana na območju Evropske unije. Če niso, so poslanci deležni polovico tega zneska pa tudi povračila stroškov namestitve. V obeh primerih morajo izkazati svojo navzočnost s podpisom, za povračila stroškov pa predložiti dokazila. Znesek dnevnice se zmanjša za polovico, če se poslanec ne udeleži več kot polovice glasovanj v Strasbourgu in Bruslju.

A tudi v zvezi s to porabo javnega denarja EP razpolaga s pomanjkljivo dokumentacijo, po informacijah skupine novinarjev »projekta Evroposlanci« pa naj bi parlamentarna administracija menila, da bi bil popoln nadzor nad izplačili dnevnice glede na pričakovani izkupiček nadzora predrag.



Administrativni nadzor

Evroposlanska dodatka, o katerih EP hrani številna dokazila, sta dodatka za službene poti ter za asistente in naročanje raziskav.

Pravila o povračilu potnih stroškov so nekoliko bolj zapletena, saj se razlikujejo glede na to, ali poslanec potuje po državah EU ali ne. Za potovanja v neevropske države lahko na leto prejme za največ 4264 evrov vračil potnih stroškov. Če potujejo v državi članici, v kateri so bili izvoljeni, so upravičeni do povrnitve stroškov do višine, ki je določena za vsako posamezno državo posebej. Za vsa druga potovanja, ki jih opravijo na območju držav članic, pa jim EP povrne stroške letalskih vozovnic (do poslovnega razreda), železniških vozovnic (do prvega razreda) ali pa vožnje z avtomobilom (0,50 evra na kilometer).

Poplačilo vseh navedenih stroškov lahko terjajo izključno po predložitvi vozovnic in drugih dokumentov ter če so svojo navzočnost na sestankih izkazali z vpisom v preglednico navzočih.

Ne nazadnje lahko evroposlanci vsak mesec porabijo še največ 21.379 evrov za asistente in naročilo študij, vendar tega zneska EP ne nakaže na poslanski račun, temveč izdatke po predložitvi pogodb in sorodne dokumentacije izplača parlament. Kar zadeva asistente, so poslancem na voljo akreditirani asistenti v Bruslju in Strasbourgu, prav tako lahko zaposlijo lokalne asistente.

Foto: Vincent Kessler/Reuters

Pred leti se je uveljavilo pravilo, da evroposlanci ne smejo več zaposlovati sorodnikov v prvem in drugem kolenu, toda bruseljski viri skupine novinarjev se strinjajo, da neposrednih povezav med zaposlenimi in poslanci EP ne more preveriti. Poleg tega je na tem področju še ena težava - čezmerno zaposlovanje lokalnih asistentov. Po podatkih Dela so litovski evroposlanci pred zadnjimi evropskimi volitvami 2014 v povprečju zaposlovali kar 18 asistentov, medtem ko je bilo povprečje slovenskih nekaj manj kot štiri. Na tem področju se EP zdaj menda pripravlja na spremembo pravil.

Vsebinski nadzor

Novinarji iz vseh držav EU so v okviru projekta Evroposlanci, ki ga vodi avtorica tega članka, od evropskega parlamenta zahtevali posredovanje kopij vseh dokazil o porabi, ki jih EP hrani v povezavi z zgoraj popisanimi poslanskimi dodatki. Vsak novinar je zahteval podatke za svoje nacionalne evroposlance, vsi pa za štiriletno obdobje.

Foto: Igor Zaplatil/Delo

Ker jih je EP zavrnil, češ da gre za osebne podatke evroposlancev, jim preostane le še sodišče Evropske unije, kjer jih bo zastopala nekdanja slovenska informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Prepričana je, da je EP »napačno interpretiral pravila zaščite osebnih podatkov in da je bila zavrnitev dostopa do zahtevanih dokumentov neupravičena«.

Skupina novinarjev, ki je danes po evropskih medijih razširila enotno izjavo, pa je prepričana, da EP ne more opraviti vsebinskega nadzora javne porabe čisto vsakega izmed 751 evroposlancev, da to lahko in morajo storiti prav novinarji. Poslancem priznavajo, da so v zasebni sferi upravičeni do zasebnosti, toda »zaposleni so v imenu državljanov EU, ki imajo pravico vedeti, kako se trošijo javna sredstva«, so zapisali.