Tiskane izdaje
Ljubljana – Pred natančno tremi tedni smo v uredništvu Delovih Ozadij začeli preverjati informacije o domnevno spornem delovanju v Kemijskem inštitutu. Zgodbo smo želeli objaviti v ponedeljek, a jo, zaradi poskusa uboja direktorja in nekaterih drugih dogodkov v zadnjih dneh, ki niso nujno povezani, v skrajšani različici objavljamo danes.
Ukvarjali smo se z domnevnim konfliktom interesa predsednika upravnega odbora Kemijskega inštituta Janeza Levca ter izplačevanjem nagrad direktorju Janku Jamniku in nekaterim zaposlenim. Odgovore na dodatna vprašanja naj bi prejeli do danes, jutri pa naj bi se še srečali z vodstvom inštituta. A zgodila se je tragedija.
Dvojna vloga
Levca je kot enega od dveh predstavnikov zainteresirane javnosti v upravni odbor imenoval znanstveni svet inštituta. In to kljub temu da je Levec hkrati tudi zaposlen v tej raziskovalni instituciji. Od leta 2010, ko je bil sprejet zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, to ne pomeni avtomatskega nasprotja interesov, so nam sporočili s komisije za preprečevanje korupcije. Kljub temu da je to bilo to, kot kaže, v nasprotju s prej veljavnim kodeksom ravnanja javnih uslužbencev. Takšno stališče je protikorupcijska komisija takrat utemeljevala z zakonom o zavodih, ki v upravnem odboru predvideva zastopanost treh strani – ustanovitelja, delavcev zavoda in predstavnikov uporabnikov. S tem je zakonodajalec uzakonil sistem ravnovesja in medsebojnega nadzora treh interesnih skupin, ki pa je lahko z dvojno vlogo nekoga porušeno. In to dvojno vlogo ima Levec že skoraj dve leti, vse od februarja 2013, ko je bila imenovana sedanja zasedba upravnega odbora.
»Kaj takega nam ne bi padlo na pamet,« je odgovoril Jadran Lenarčič, direktor Instituta Jožef Stefan, ko nas je zanimalo, ali je kdo od članov njihovega UO, ki je predstavnik ali vlade ali zainteresirane javnosti, tudi redno zaposlen. Ne, je odgovoril tudi Oto Luthar, direktor Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), kjer je sicer sestava UO, ker je ustanovitelj centra zgolj posredno država, nekoliko drugačna. Institut Jožef Stefan kot tudi ZRC SAZU in Kemijski inštitut so javni raziskovalni inštituti, ki dobijo največ javnih sredstev: po podatkih Supervizorja so jih lani skupaj z družbami, ki so jih ustanovili, dobili skupno 50 milijonov evrov. Javna sredstva so pri prvem lani napolnila slabih 70 odstotkov njihovega proračuna, pri drugem kar 94.
Izplačilo nagrad
Kdo je v upravnem odboru, nikakor ni nepomembno, saj je to organ, ki na koncu sprejema ključne dokumente. Odloča pa, kot kaže, ponekod še vedno – kljub številnim trditvam, da znanost ne dobi dovolj denarja od države –, tudi o tem, kakšne nagrade iz naslova delovne uspešnosti si bodo odgovorni razdelili. Prav o tem je upravni odbor Kemijskega inštituta razpravljal v začetku leta. Po naših informacijah so si nekateri želeli nagrado v vrednosti petkratnika plače, tako kot v preteklih letih, čemur so posamezni člani upravnega odbora nasprotovali. Sprejet je bil menda dogovor o 2,8-kratniku plače. O tem je bilo menda obveščeno tudi ministrstvo za izobraževanje, ko ga je vodil Jernej Pikalo.
Upravni odbor je tako za lani odobril dobrih 56.000 evrov bruto za izplačilo delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu, od tega 12.270 evrov direktorju Jamniku in približno enako tudi njegovemu pomočniku Aljoši Trtniku. Ostalo si je razdelilo okoli sto zaposlenih. Te podatke javnega značaja so nam poslali z inštituta, a šele po premisleku in posvetu s pravnikom.
Morda tudi zato, ker vedo, da izplačevanje nagrad v času varčevanja ni nekaj običajnega med javnimi inštituti. Tako na ZRC SAZU kot tudi na Institutu Jožef Stefan so nam zatrdili, da si nagrad iz naslova delovne uspešnosti ne izplačujejo. Masa za delovno uspešnost iz prodaje blaga in storitev na trgu je »40 odstotkov presežka iz tržne dejavnosti, kar pa je tačas samo iluzija«, pravi direktor največjega inštituta pri nas, Jadran Lenarčič. Kakšen je presežek Kemijskega inštituta, nam niso sporočili, so pa zapisali, da so zelo uspešna raziskovalna organizacija, ki je doslej še vsako proračunsko leto sklenila s pozitivnim rezultatom, in da na ta način raziskovalke in raziskovalce dodatno motivirajo za sodelovanje z gospodarstvom.
Kot smo zapisali v uvodu, bi morali danes sesti za skupno mizo z direktorjem inštituta in prečesati domnevno sporne povezave in izplačila.
V zadnjih dneh, ko smo pridobivali informacije, pa so nas poznavalci razmer tudi posvarili, da drezamo v nevarne teme.
