Tiskane izdaje
Vzajemna je v letih od 2010 do 2012 vložila na podlagi zunanjih revizij dvanajst tožb zoper nekdanje vodilne v skupnem znesku 4,2 milijona, polovica jih je že dobila epilog na prvi stopnji. Izkupiček je porazen.
Okrožno sodišče v Ljubljani je sprejelo odločitev v šestih tožbah. Čeprav so na zavarovalnici v teh primerih pričakovali izkupiček v znesku dobrih 580 tisoč evrov (brez upoštevnih obresti), jim je bilo prisojenih 307 tisoč evrov, toženim pa bi morali povrniti dobrih 43 tisočakov pravdnih stroškov.
Glede na razsodbe so na zavarovalnici pričakovani uspeh potemtakem precenili za skoraj 255 tisoč evrov, pri čemer so za vodenje postopkov, plačilo sodnih taks, sodnih izvedencev in odvetniških stroškov do danes potrošili približno 400 tisočakov. Trenutno je torej Vzajemna v precejšnjem minusu. Dejansko poplačanega ni dobila niti evra, saj se zaradi pritožb z zadevami ukvarja višje sodišče. To je dve že vrnilo v ponovno sojenje, preostale čakajo na obravnavo. Na okrožnem sodišču pa je bila prejšnji mesec zaključena obravnava še v dveh zadevah, razsodb še ni.
Možnosti za 379 tisoč evrov
Od tožb, ki so bile vložene v času prisilne uprave, tudi zdajšnji predsednik uprave Aleš Mikeln ne pričakuje skoraj nič: »Od desetih je vsaj šest takih, ki jih bomo gotovo izgubili in niti ne bomo šli na drugo stopnjo.«
Marko Jaklič in Franc Henigman, nekdanji predsednik uprave in njen član, bi morala Vzajemni povrniti 360 tisoč evrov in dobrih devet tisočakov pravdnih stroškov zaradi negospodarnega in neučinkovitega poslovanja z Maatom, družbo v lasti srčnega kirurga Boruta Geršaka in Vladimirja Smrkolja. Podjetje Maat je pripravilo precej manj drugih mnenj, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi. Vzajemna pa mu je vseeno nakazala plačilo, ki je precej presegalo opravljene storitve. Prvostopenjsko sodišče je junija lani presodilo, da plačevanje računov, ki večkrat presegajo vrednost danih storitev, ne ustreza ravnanju v dobro družbe in pravilom poslovodne stroke, ki zahteva ohranitev vrednosti premoženja. Kdaj bodo višji sodniki obravnavali to sodbo, se še ne ve.
Poleg Jakliča in Henigmana je na ljubljanskem okrožnem sodišču krajši konec potegnil tudi Boštjan Aver, ki je Vzajemno vodil od septembra 2007 do oktobra 2009 in bi ji moral sodeč po dveh razsodbah povrniti 10.500 evrov. Vendar niti ta prvostopenjski izplen Vzajemni ne more biti v ponos, saj predstavlja le 17 odstotkov vsote, ki jo je hotela dobiti. Po mnenju prvostopenjskega sodišča Aver prav tako ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od dobrega gospodarstvenika, pri sklepanju pogodbe z Inštitutom ISIS, za kar bi moral svoji nekdanji delodajalki povrniti dobrih pet tisoč evrov. Še pet tisočakov bi ji moral odšteti, ker je sodišče ocenilo, da je pri sklepanju pogodbe s Studiem 3S glede enega od dveh naročenih izdelkov ravnal v nasprotju s skrbnostjo strokovnjaka, saj je naročil PR-strategijo, čeprav jo je Vzajemna že imela.
Nepomembne stare zgodbe
Ves ta čas pa v oči bije dejstvo, da prisilna uprava, ki jo je v imenu agencije za zavarovalni nadzor vodil Dušan Kidrič, njegovo delo pa je nadaljevala Marija Milojka Kolar Celarc, danes ministrica za zdravje, ni vložila tožb proti vsem spornim poslom Vzajemne. Omenja se predvsem projekt Solventnost II, za katerega je zavarovalnica v najbolj spornem času porabila dobrega pol milijona evrov, in vloga podjetja Adacta pri tem, prav tako naložbe v luksemburške sklade in sodelovanje s podjetjem Percepcija. Novinarji smo večkrat spraševali o tem vse uprave po vrsti, še lani pa je tematiko obravnaval tudi državni svet, ki je od Vzajemne hotel izvedeti isto: zakaj niso doživeli zunanje revizije ti posli in kdaj jo bodo. Kaže, da so se vse uprave nekako poenotile, da teh zadev ne bodo odpirale.
»Vprašanje je, koliko se je v času, ko se je treba ukvarjati z razvojem zavarovalnice, še smiselno ukvarjati s starimi zgodbami,« je Vzajemna odgovorila Delu na začetku leta 2013, v času Kolar Celarčeve. Zdajšnje vodstvo zavarovalnice je vendarle ocenilo, da »je smiselno zgodbo, ki po petih letih še vedno buri duhove, preveriti«. Ali so izvedli revizijo? »Ne, ker so pogodbe v redu,« je avgusta letos Mikeln odgovoril Delu in nato še povedal, da pa finančnega učinka iz Solventnosti II ni in ga tudi ne more biti, saj evropske direktive o solventnosti zavarovalnic še ni. To je povsem drugačna informacija, kot jo je pred leti širil Aver, ki je posel o solventnosti sklenil, pričakoval je namreč velike finančne učinke.
»Z namenom razjasnitve primera Adacta sta dve odvetniški pisarni pregledali posle in ugotovili, da so bile določene storitve opravljene in modeli uvedeni, morebitna sprožitev odškodninskih postopkov bi bila tako že vnaprej vprašljiva. Pri vlaganju odškodninskih tožb ne smemo gledati le na piar učinke, ampak predvsem na to, ali bomo lahko na sodišču uspešni, saj je vodenje sodnih postopkov nujno povezano z visokimi stroški,« so odgovorili z Vzajemne.
Dvojna merila
Kljub temu da tožbe izgubljajo in čeprav so v času Mikelnove uprave že večkrat poudarili, da jih »stare zgodbe ne zanimajo« (preverjanje sodelovanja z Adacto je bila izjema zaradi številnih vprašanj na to temo), je januarja letos presenetila kazenska ovadba zoper Petra Pustatičnika, člana uprave od septembra 2007 do maja 2009. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča je izdal sklep o uvedbi preiskave, vendar zaradi pritožbe ovadenega še ni pravnomočen. Pustatičnika sumijo, da je Vzajemno oškodoval za nekaj manj kot 57 tisoč evrov »z zlorabo položaja in povzročitvijo škode družbi v sodelovanju s podjetji Neracon, Sršen in Sršen, Eclipsis ter Janezom Perdihom, s. p.«. Kazensko ovadbo so se odločili vložiti po izredni reviziji, ki je potekala decembra lani.
Pustatičnik pravi, da gre za maščevanje. Do zdaj je namreč Vzajemna proti njemu izgubila štiri tožbe: glede nezakonite odstranitve iz uprave in nezakonite izredne odpovedi delovnega razmerja, glede škode, ki mu jo je naredila Vzajemna z nezakonitim ravnanjem uprave, in odškodninsko tožbo junija letos, ki jo je dobil tudi toženi nekdanji član uprave Davor Hvala, deloma pa izgubil Boštjan Aver, kot smo opisali zgoraj). V njej je sodišče v zvezi s Pustatičnikom presodilo, da določb o solidarni odgovornosti ni mogoče razumeti na način, da vsi člani uprave odgovarjajo solidarno že zgolj na podlagi dejstva, da so bili v času sklepanja in izvajanja spornih poslov v tej funkciji.
»Poenostavljeno, če je Aver delal mimo mene, jaz v nobenem primeru ne morem biti solidarno odgovoren. Dobljene tožbe dokazujejo, da sem deloval gospodarno in skrbno, da so bile vse obtožbe izredne revizije in uprave Vzajemne zoper mene popolnoma neutemeljene, neresnične in zlonamerne,« navaja Pustatičnik, ki sta ga zato nova kazenska ovadba in še en poskus diskreditacije njegovega dela prizadela. »Vzajemno sem tožil, ker me je Boštjan Aver neupravičeno in nezakonito vrgel iz službe. Sodišče je potrdilo, da sem delal v dobro zavarovancev. Ne bi rad vzel denarja, rad bi se vrnil na Vzajemno,« je ob koncu postopka dejal Pustatičnik. Prepričan je, da so ga vrgli iz službe samo zato, ker je bil preveč glasen in prvi začel opozarjati na sporne primere.
Stroški pravd 700 tisoč evrov
Toda drugače kot pri dvanajstih tožbah, v katerih so vodilni Vzajemne toženi za solidarno odgovornost, je v kazenski ovadbi, ki jo je vložila uprava pod Mikelnovim vodstvom, tožen samo Pustatičnik, druga dva podpisnika računov, Aver in Henigman, pa ne. Na Vzajemni so odgovorili, da zato, ker je bil Pustatičnik »nosilec teh aktivnosti oziroma pristojen za to področje«.
Vzajemna je zaradi pravnomočnih sodb v zvezi s Pustatičnikom in povračila njegovih odvetniških stroškov plačala 300 tisoč evrov. Če prištejemo še zgoraj omenjene stroške dvanajstih tožb v znesku 400 tisoč evrov, je torej skupna vsota 700 tisoč evrov. Pogledali smo le v drobovje naštetih tožb, ne vemo pa, kako je z drugimi.
Tožbena politika Vzajemne se je v zadnjem času očitno spremenila. Odvetniška pisarna Nine Zidar Klemenčič, ki jo je dolgo zastopala, ji je junija letos odpovedala pooblastila pri vodenju petih tožb (primeri Normacom, Geacom, izplačila Marku Jakliču in drugim fizičnim osebam po avtorskih in podjemnih pogodbah, ABC Invest, Inisis, Maat). Zamenjala jo je odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji, v enem primeru pa Vzajemno zastopa odvetniška pisarna Pirnat, Kovačič, Škofic. Zastopstvo prve odvetniške pisarne je (bilo) sporno, saj odvetnik Grega Peljhan že dlje časa zastopa Adacto in njenega solastnika Tomaža Volka, ki sta izvedla posel Solventnost II. Toda, kot smo napisali, se Vzajemna ni odločila za sodni postopek v zvezi s solventnostjo, prav tako je direktor Mikeln v pogovoru za Delo povedal, da z Adacto nimajo nobenega poslovnega odnosa več in je tudi za nov projekt CRM niso izbrali.
»To je preteklost, ki gotovo ni bila najlepša. Z njo naj se ukvarjajo tisti, ki se morajo. Mi se ukvarjamo predvsem z zavarovanci, s tem, kaj jim lahko ponudimo. Kdor je naredil grehe v preteklosti, pa naj zanje plača,« je v intervjuju za Delo pred nekaj meseci povedal Mikeln. A grehe bodo, kot kaže naša analiza, plačali zavarovanci Vzajemne.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
