Tiskane izdaje
Ne zgodi se prav pogosto, da bi sredi rutinske seje vladnega kabineta predsednik vlade razrešil nekaj ministrov. Hkrati bi bil tak politični pretres še manj verjeten tik po zapletenih koalicijskih pogajanjih, ki so šele omogočila sestavo nove vlade. In še toliko manj je mogoče, da bi bila takšna odločitev sprejeta v trenutku, impulzivno, kot naključen poteg čopiča po slikarskem platnu. Pa vendar se je zgodilo.
Tik pred prvomajskimi prazniki je hrvaški premier Andrej Plenković dobesedno odslovil ministre koalicijske stranke, takoj zatem pa dodal še nalog o razrešitvi vseh državnih sekretarjev, ki so bili imenovani na predlog koalicijskega partnerja, in napoved velikega pohoda sklenil z zahtevo po razrešitvi predsednika parlamenta.
Plenkovićeva igralniška politična odločitev ni bila naključna. Bila je premišljena in načrtovana. In sprejeta ob poznavanju vseh posledic vladne in parlamentarne krize. Prav zato so razlogi za to Plenkovićevo dejanje toliko bolj zanimivi.
Neposredni povod je bil začetek rušenja hrvaškega gospodarskega giganta, podjetja Agrokor. Ko se je že skorajda zdelo, da vlada z interventnim zakonom, ki ga je sprejela po nujnem postopku, in prek svojega pooblaščenca, ki je prevzel vodenje koncerna, nekako umirja razburjena vprašanja svojih volivcev, je nastopil notranji minister. Ter povsem na novo, kot v najbolj vznemirljivih poglavjih Agathe Christie, opisal udeležence. Dovolj je bil en sam stavek. Ena sama ocena.
Notranji minister 23. aprila, samo štiri dni pred vladno sejo, na kateri je bil tudi sam odslovljen, na vprašanje, kaj meni o vladnem kolegu, finančnem ministru Zdravku Mariću in njegovi morebitni vpletenosti v primer Agrokor, odvrne, da bo odgovor zelo kmalu znan, saj da preiskava poteka. Temu je dodal sporočilo, ki ga Plenković ni mogel spregledati, še manj pa je lahko z njim polemiziral.
Notranji minister v njegovi vladi je namreč ocenil, da celotna situacija ogroža hrvaško nacionalno varnost in finančni sistem države, saj da je Agrokor sinonim za politične, družbene in gospodarske odnose, nastale po hrvaški kriminalni privatizaciji. In to ni bila samo ocena glavnega šefa hrvaške policije. Ne, bilo je veliko več. To je bil radikalen politični program. Ki se ga da zlahka prevesti v popularna politična gesla o obračunu s korumpiranimi politiki in prevarantskimi tajkuni.
Program pa je imel – Hrvaška je tik pred lokalnimi volitvami – pomanjkljivost. Usodno pomanjkljivost. Bil je že prevečkrat izrečen brez za javnost zadovoljivih, predvsem pa otipljivih, čutno občutljivih rezultatov. Prav na tej točki naj bi se zato pripravljalo nadaljevanje. Nekakšna operacionalizacija novega političnega programa.
Seja vlade je bila v četrtek, 27. aprila. Dnevni red je bil do samega začetka sestanka vladnega kabineta povsem običajen. Prej so se koalicijsko dogovorili, da točko o zaupnici finančnemu ministru začasno umaknejo z dnevnega reda, saj bi koalicijski ministri glasovali proti. Pa jo je Plenković kljub vsemu dodal.
Da bo sledila kriza vlade, mu je bilo popolnoma jasno. Dan pred tem je s svojimi sodelavci preigral politične posledice. In se odločil. V Zagrebu so se namreč slišale popolnoma nepreverjene in komaj verjetne vesti, da naj bi v petek zgodaj zjutraj sledile aretacije osumljenih za vse, kar je notranji minister poimenoval ogrožanje hrvaške nacionalne varnosti.
Plenković je ocenil, da bi to neposredno vplivalo na rezultate lokalnih volitev, povzročilo nove napetosti v njegovi stranki in povsem novo moč vladnega koalicijskega partnerja. In njihovega novega političnega programa.
Zato se je odločil. In naredil rez.
