Osebno s Cvetkom Zupančičem: Zagovornik protestov po avstrijsko

Shode Za pošteno in pravično plačilo slovenskim kmetom je kmetijsko-gozdarska zbornica, največja stanovska organizacija kmetov z 91 tisoč člani, organizirala v osmih večjih mestih: v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in na Ptuju. Z zborovanji so hoteli opozoriti, pripoveduje sogovornik, ki zbornici predseduje od leta 2012, na drastičen padec odkupnih cen kmetijskih pridelkov v zadnjem letu. Te so bile po podatkih statističnega urada v letošnjem prvem četrtletju za desetino (natančneje: za 9,3 odstotka) nižje kot v primerljivem obdobju lani. Še posebej hudo je bilo znižanje odkupnih cen mleka, ki so v EU padle za 20, v Sloveniji pa za 19 odstotkov, tako da še zdaleč ne pokrivajo več stroškov pridelave; enako velja za prašičje meso; še več, celo odkupna cena krušne pšenice, ki je letos za 2 odstotka višja od lanske, zaostaja – in to že tretje leto! – za stroški pridelave. Ker so bile odkupne cene mleka zadnja tri leta razmeroma ugodne, se je mnogo pridelovalcev odločalo za širitev proizvodnje, vendar kreditov, ki so jih v ta namen najeli, zdaj ne morejo odplačevati.

Gozd kot »kmetova banka«

Takšne razmere kmetu ne zagotavljajo preživetja, opozarja. Vzroki zanje so zlasti trije: globalizacija, odprava mlečnih kvot znotraj Evropske unije z letošnjim aprilom in embargo Rusije na uvoz hrane iz EU, zaradi katerega so se na vseh evropskih trgih, ne samo pri nas, pojavili nenačrtovani presežki hrane. »Tudi gozd, ki je v kriznih časih in ob investicijskih potrebah 'kmetova banka', je zaradi posledic žledoloma in napada podlubnikov na marsikateri slovenski kmetiji oslabljen ali uničen. Zaradi zahtevnosti terena in majhnosti kmečkih posesti pa je slovenski kmet še manj konkurenčen oziroma še v večji izgubi kot evropski,« dodaja.

Evropski kmetje so na svoj nevzdržni položaj opozarjali že pred mesecem. »Protesti so bili različno ostri: eni so pred parlamentom stresali žito, drugi razlivali gnojnico, tretji mleko. Spet drugi, kot na primer avstrijski kmetje, so protestirali mirneje. Organizirali so shode po mestih, kjer so s transparenti in s pomočjo medijev opozorili javnost, potrošnika in državo na nevzdržne razmere in na bojazen pred propadom kmetij. Za avstrijski model protesta smo se odločili tudi mi,« pojasni.

Nepravičen razrez dohodka

Zborovanja po slovenskih mestih niso bila protest z znanim nasprotnikom, kakor pri štrajku. Prav tako z njimi niso hoteli povzročati škode gospodarstvu. »Opozorili smo na nepravičen razrez dohodka v prehranski verigi, znotraj katere dobi kmet najmanj in trgovec največ. Javnost smo pozvali, naj posega po domačih izdelkih, od države pa zahtevali, da omogoči sledljivost hrane, tako da bo potrošnik lahko vedel, kaj je domače, in v trgovini ne bo prevaran.«

Če se bo sedanje stanje nadaljevalo, bo slovensko kmetijstvo vzel vrag, je prepričan. Konkretno: manj bo domače hrane, manj bo delovnih mest v dejavnostih, povezanih s kmetijstvom, slabša bo poseljenost podeželja, manj bo turizma ... Bojazen, da bodo kmetje obogateli, je odveč. »Kmet vse, kar dobi, znese nazaj v trgovino. Za krmila, za gnojila, za škropiva, za stroje, za dele, za jermene, za olje, za nafto, za elektriko, čisto vse. Za sebe porabi zelo malo. Vsak vidi, kako malo si privošči. Noben nima jahte, noben nima vikenda. Za nepotrebne stvari ne troši.« Opisana skromnost slej ko prej velja tudi zanj, ki je po Petru Vrisku in Cirilu Smrkolju tretji predsednik kmetijsko-gozdarske zbornice, a prvi brez službenega voznika.

Njegov delovni dan na 29 hektarov veliki hribovski kmetiji na Vrhu pri Višnji Gori se začne ob petih zjutraj, ko se odpravi v hlev, v katerem je sedemnajst krav telic. Sledijo tuširanje, zajtrk in pot v Ljubljano, kjer ga prvi sestanki, pogovori ali obiski terena čakajo že ob osmi, deveti uri. Domov se navadno vrača ob petih. Ker so tri hčere že odrasle, poročene in ne živijo več doma, tako da sta poleg že priletnih staršev in njega na kmetiji samo še žena Marija in sin, ki pa sta prav tako zaposlena, se nam je zastavilo vprašanje, kdo pravzaprav kmetuje. »Zjutraj vsakodnevno delo opravim jaz, popoldne pa tisti, ki je doma, naj bo žena ali sin,« odgovori. »Vsa večja dela opravimo ob sobotah, če je treba, tudi v nedeljo.«

Horuk volilne liste

Danes 56-letni sogovornik ni samo predsednik zbornice, ampak že tretji mandat tudi eden od dveh predstavnikov kmetov v državnem svetu, dvajset let že predseduje kmetijski zadrugi Stična, vrh tega pa vodi še stiški občinski odbor SLS. Funkcije se kar lepijo na vas, ga podražimo. »Vem, preveč jih je, moral bi izpreči,« odvrne. »Zame je najpomembnejša kmetijsko-gozdarska zbornica. Funkcija državnega svetnika od mene ne terja dodatnega dela, saj to, kar delam na zbornici, tam samo 'prodajam'. Veliko mi pomeni kmetijska zadruga Stična, občinskega odbora SLS pa, priznam, nisem sklical že leto dni ...«

SLS oziroma Slovenska kmečka zveza, v katero se je včlanil leta 1990, je njegova prva in, dodaja, tudi zadnja politična stranka. »Ko imate funkcije, spoznate tudi tisti del politike, ki ga javnost ne vidi, in politika se vam sčasoma zameri. Nikoli več ne bom v nobeni politični stranki.« Nakar doda: »Politika je tako zblojena, da to ni res. Slovenski narod je nad politiko, naj bo leva ali desna, tako razočaran, da se tega ne da povedati. Zato na volitvah uspevajo horuk liste.«

Rodil se je kot peti od osmih otrok. Odločitev, da bo kmet, pravzaprav ni bila njegova. »Ko sem končal osnovno šolo, smo se doma pogovorili. Bila je bolj očetova želja, da ostanem na kmetiji. Sam želje, da bi šel v svet, nisem imel, in ker naša kmetija leži bolj na samem, saj je do prvega soseda kilometer, smo bili močno navezani drug na drugega in smo zato zelo upoštevali, kar sta rekla oče in mama.«

Iritirajoče trgovske akcije

Leta 1983, pri štiriindvajsetih, se je poročil z Marijo, takrat negovalko v domu starejših občanov v Šmartnem pri Litiji, danes pa gospodinjo v domu duhovnih vaj v stiškem samostanu. O takratnem skromnem življenju na kmetih še danes pripoveduje z nostalgijo: »Vedno pravim: tisti skromni, kmečki način življenja, ko si zjutraj vstal, skupaj z ženo spil kavo, šel v hlev in se vrnil iz njega ... to so bili najlepši časi, čeprav si bil vseskozi brez denarja.«

Čeravno je mož in oče štirih otrok, ne nosi poročnega prstana. Zakaj ne? »Nikoli ga nisem nosil. Na kmetih težko nosite prstan. Ovira vas pri delu. Pri določenih opravilih vam zaradi njega lahko odtrga prst. Zelo malo kmetov nosi prstan – čeravno so drugače kar zvesti,« smeje se doda. Nato nadaljuje: »Tudi veren sem. Redno hodim v cerkev. Odkar sem na zbornici, samo dve nedelji nisem bil pri maši. Nedeljska maša mi pomeni zelo veliko. Moja služba je stresna, potrebujem notranjo umiritev in duhovno hrano.« Ob nedeljah jo rad ubere na bližnje dolenjske hribe, sicer pa igra harmoniko, ki se je je naučil igrati sam in iz kljubovalnosti – ker mu je osnovnošolski učitelj glasbe v spričevalo vpisal skromno dvojko.

Kadar prestopi prag trgovine, ga najbolj zmotijo akcije, v katerih posamezne trgovske hiše ponujajo na primer deset kilogramov krompirja za en cent. »To je poniževanje,« ogorčeno pripoveduje. »Tako popolnoma razvrednotite krompir, katerega vrednosti ne boste mogli nikoli več vrniti na realno ceno. Kako bo trgovec kupca, ki je prejšnji teden za deset kilogramov krompirja odštel bori cent, danes prepričal, naj za kilogram plača dvajset centov?«