Osebno s Francijem Matozom: Miličnik, ki je postal odvetnik

Le malokateri odvetnik pri nas je v lastno promocijo vložil toliko kakor on. Ne brez učinka. Letos je bil že petič uvrščen med deseterico najvplivnejših pravnikov, kar vzbuja nekaj dvoma o merilih uvrščanja ...

Ko mu je leta 1982 država priskrbela prvo službo – delovno mesto miličnika v Divači – je štel devetnajst let, za seboj je imel pravkar končano kadetsko šolo za miličnike v Tacnu ter otroštvo, ki je bilo vse prej kot enostavno. Starša sta se pri njegovih dvanajstih letih ločila, pri čemer sta sestri ostali pri materi, on pri očetu. V osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Šentvidu pri Ljubljani, je bil povprečen učenec. Mati si je želela, da bi postal mizar, oče, da bi se šel učit za avtomehanika, stric iz Kanade pa ga je spodbujal, naj se odloči za duhovnika; nazadnje je obveljala beseda njegove razredničarke, ki mu je svetovala, naj – tudi zaradi neurejenih družinskih razmer – raje odide v tacensko kadetnico in postane miličnik.

Zrcalce, zrcalce, povej ...

V Divači je bil miličnik do leta 1988, ko je napredoval v pomočnika komandirja postaje milice v Kozini, štiri leta pozneje pa v komandirja postaje prometne policije v Kopru. Je veteran osamosvojitvene vojne, po kateri je ministrstvo za notranje zadeve desetim svojim uslužbencem omogočilo študij prava iz dela. Med deseterico izbrancev je bil poleg sedanjega direktorja državne volilne komisije Dušana Vučka tudi on. Po diplomi decembra 1996 je zapustil policijske vrste in postal odvetniški pripravnik pri odvetniku Gorazdu Gabriču v Sežani, leta 2001 pa se je podal na pot samostojnega odvetnika.

Sprva je bil manj znan odvetnik z najeto pisarno v Divači, preboj iz anonimnosti mu je omogočilo šele zastopanje razvpitega koprskega župana Borisa Popoviča, ki so ga oblasti leta 2003 ne samo obtožile, ampak tudi priprle. Odvetniško pisarno je preselil v Koper in se po dvaindvajsetih letih zakona, v katerem sta se mu rodili hčerki Tina in Nina, ločil. Rekel si je, da ni več mlad in da bo moral nekaj narediti s sabo, preden se vrže na (ljubezenski) »trg«. Toda kaj? Odločil se je za pomlajevanje s podkožnim vbrizgavanjem botoksa (ki menda zgladi kožne gube) in diamantni piling (menda gre za nekakšno luščenje kože). »Eni si kupijo barko, jaz pa za ta denar lahko vse življenje kupujem botoks in diamantne pilinge,« se je modro pridušal.

V družbi najvplivnejših

Konec leta 2007 so ga prvič uvrstili med deseterico najvplivnejših slovenskih pravnikov. Njegova samozavest je vidno zrasla. Tako je januarja 2008 na novinarjevo vprašanje, ali je dober odvetnik, odgovoril: »Mislim, da sem celo več ... zelo dober.« Decembra istega leta, ko so ga vnovič uvrstili med deseterico, je izjavo stopnjeval: »Samozavesten sem, ker sem najboljši.« Že aprila 2009 je njegov status »najboljšega« postal nekaj samoumevnega: »Najboljši sem, zakaj bi to skrival?« Novinarka Tatjana Tanackovič je njegov portret zato sarkastično naslovila z Sem najboljši in najlepši.

Tudi gmotno si je opomogel. »Sem razmeroma bogat. Lahko si privoščim veliko stvari,« je prostodušno razlagal. Medijem je bahavo pripovedoval o svojih prestižnih avtomobilih, po meri izdelanih Armanijevih oblekah, tujih znamkah čevljev, pregrešno dragih zapestnih urah in drugih znamenjih materialnega uspeha. Odvetniški kolegi so mu zato očitali samoreklamiranje in koprski odbor odvetniške zbornice je skoraj soglasno sprejel sklep, da je njegovo ravnanje in pojavljanje v medijih sporno. »Gre za primere, ko je odvetnik v odločbah o izrednih odpovedih navajal napačni pravni pouk, v javnosti omalovažujoče govoril o drugih kolegih odvetnikih ter po nepotrebnem razkrival podrobnosti iz svojega zasebnega življenja, čeprav odvetniški kodeks nalaga, da se moramo odvetniki tega vzdržati,« je leta 2009 sklepe koprskega odbora povzel njegov predsednik Franc Mesar.

Tam, kjer murke cveto

Medijske odvetniške slave ni brez medijsko odmevnih sodnih primerov. Leta 2010 je odvetniški družbi Čeferin »speljal« zastopanje enega najslavnejših klientov, Stanislava Megliča, žrtve še bolj razvpitih bulmastifov Saše Baričeviča. Čeferini so ga obtožili, da je osebno prepričeval Megliča, naj prestopi k njemu, kar da je v nasprotju z odvetniškim kodeksom (da pravil lepega vedenja niti ne omenjamo), česar pa ni hotel komentirati. Aleksander Čeferin mu zato ni ostal dolžan: »Franci Matoz za slovensko odvetništvo pomeni približno toliko kot Damjan Murko za slovensko glasbo. Podobnost je prav neverjetna.« Kot da primerjava že sama na sebi ne bi bila dovolj »ubijalska«, je svoj lonček pristavil še Damjan Murko: »Polaskan sem, ker so me začeli omenjati tudi odvetniki. Hvala za reklamo!«

Med parlamentarnimi počitnicami leta 2009 je poslanskim skupinam v državnem zboru poslal predlog novele zakona o poslancih, po kateri bi bili poslanci, ki po izteku mandata ne bi našli dela, izenačeni z drugimi iskalci zaposlitve. Sočasno je v imenu več sto zapornikov, od katerih jih je večina prestajala kazen na Dobu, vložil skupinsko tožbo zaradi neustreznih bivalnih razmer. Evropsko sodišče je ugodilo nekaterim tožnikom iz ljubljanskih zaporov, odškodnine, poravnave in odvetniški stroški pa so državo doslej stali okoli 200 tisoč evrov. Med drugim je zastopal tudi Društvo za vračilo preveč plačane električne energije, v katerem je spoznal svojo drugo ženo Natašo Gačić, ki jo je najprej zaposlil v svoji odvetniški družbi, zatem pa sredi nekega julijskega tedna leta 2011 poročil na koprski upravni enoti. Konec leta 2013 sta se preselila v razkošno, na novo zgrajeno vilo z notranjim in zunanjim bazenom, ki leži tik ob morju v bližini Ankarana.

»Velika čast«

Leta 2011 je prevzel zastopanje glavnega obtoženca v primeru Patria. »Povabilo za zastopanje Janeza Janše v tako ključnem primeru si štejem v veliko čast,« je izjavil. Že na samem začetku je samozavestno zatrdil: »Bitka je za gospoda Janšo že vnaprej dobljena.« Kljub temu je moral klient v zapor. Tudi znamenite »luknje« v obtožnici, zaradi katere utegne ustavno sodišče, potem ko je izvajanje kazni pravkar začasno zadržalo, obsodilno sodbo nazadnje celo razveljaviti, ni odkril on, temveč eden od nekdanjih ustavnih sodnikov. Je odvetnik vrste državnih podjetij oziroma bank, od Darsa, Aerodroma Ljubljana do mariborske NKBM.

Jeseni 2011 je na listi Janševe SDS kandidiral za poslanca, neformalno je figuriral celo kot kandidat stranke za pravosodnega ministra. Na neposredno vprašanje, ali ima tovrstne ambicije, je odgovoril, da bi o tem razmislil, ko bi mu kdo takšno funkcijo ponudil, že v naslednjem koraku pa začel naštevati ukrepe, ki bi jih kot minister uveljavil. »Ena prvih stvari bi bila, da bi za sodnike uveljavil princip licence. Po zgledu zdravniške zbornice.« Na volitvah je SDS sicer doživela poraz, vendar je Janša kljub temu prevzel vodenje vlade, v kateri pa njega ni bilo.

Letos so ga že petič uvrstili med deseterico najvplivnejših pravnikov. Najvplivnejših pravnikov? Pogled v cobiss, slovenski knjižnični informacijski sistem, razkrije, da v skoraj dve desetletji dolgi karieri pravnika in odvetnika ni objavil ene same strokovne monografije, enega samega znanstvenega članka, da ni izdelal ne magisterija ne doktorata. Edino njegovo strokovno delo, ki ga zazna cobiss, je diplomska naloga Novosti v pravni ureditvi zemljiške knjige iz leta 1996, pa še ta obsega – z bibliografijo vred – pičlih 42 tipkanih strani.