Osebno s Harmom J. Prinsom: V Sloveniji ga je zadržalo vino

Visokoraslega, kot se za Nizozemca pričakuje, poslovneža smo v Mariboru najprej poznali kot glavnega direktorja podjetja Durabus, ki je v prostorih nekdanjega Tama s kitajskim kapitalom ponovno zagnalo proizvodnjo avtobusov, kar velja za eno večjih kitajskih naložb v Sloveniji. Po dveh letih je iz posla izstopil in se na presenečenje Mariborčanov (in olajšanje župana Andreja Fištravca, ki mu je grozila slaba popotnica pred volilno kampanjo) pojavil kot kupec Vinaga v stečaju.

Od Tama do vinske kleti

Njegov osnovni posel je prestrukturiranje podjetij, razlaga. Zadnjih deset let se ukvarja skoraj izključno s kitajskimi in tajvanskimi investitorji, ki iščejo priložnosti za širjenje svojih poslov v Evropi. Bodisi iščejo partnerje za prodajo svojih izdelkov ali pa – kar je njegovo področje – podjetje ali blagovno znamko, ki je kompatibilna z njihovimi izdelki ali storitvami. »To počnemo z nakupi podjetij, ki ne poslujejo preveč dobro, a imajo možnost znova priti na trg s pomočjo kitajskega partnerja,« pojasnjuje.

Kaj ga je prineslo v Maribor? Delal je za velikega kitajskega investitorja, ki je iskal možnosti za proizvodnjo in prodajo avtobusov. Zanj je našel priložnost v Mariboru, v nekdanji tovarni Tam. Skupaj sta kupila podjetje iz stečajnega postopka in znova zagnala posel. V projektu je bil skoraj dve leti. To poletje je svoj delež prodal kitajskemu partnerju, saj je bilo, pojasnjuje, njegovo delo opravljeno.

Uživali bi v lastnem vinu

In kako je od avtobusov presedlal k vinogradništvu? Čeprav so mu, ko je vodil Durabus, številni priporočali razne dobre poslovne priložnosti, je prišel do Vinaga bolj po naključju. Neko soboto je imel na obisku v Mariboru zasebne goste iz Kitajske. Odločili so se za pokušnjo vina, šli so do nekaj vinarjev in na koncu dneva so se s partnerji, eden je bil iz Tajvana, eden iz Kitajske in eden iz Japonske, domislili, da bi bilo super kupiti kak lep vinograd, vinsko klet v Sloveniji, da bi lahko uživali v svojem lastnem vinu. In ravno teden dni prej mu je nekdo povedal za skrivnostno veliko klet pod mariborskim trgom. Kmalu so se sestali s stečajnim upraviteljem in prevzeli Vinag. »Pravzaprav sem se po izstopu iz Durabusa nameraval vrniti na Nizozemsko, ampak me je vino zadržalo tukaj.«

Zdaj je njegov novi konjiček. Odkar dela z Vinagom, se je zelo navdušil nad vinom, veliko se je naučil, veliko govori z njihovim enologom. »Nisem pričakoval, da bo tako zanimivo,« poudari.

Žlahtna kapljica povezuje ljudi

Največja strast očeta treh otrok, sinov in hčerke, starih od šest do petnajst let, je sicer jadranje, tekmovanje v jadranju po odprtih morjih in oceanih. »S tem sem se v življenju veliko ukvarjal.« Ko je doma, pa rad kuha. Zdaj ugotavlja, da vino povezuje ljudi in tudi številni poslovni partnerji iz Kitajske si želijo med obiskom Slovenije vedno videti tudi njihove vinograde, to pa je dobro izhodišče za odkrivanje drugih poslovnih priložnosti.

Kitajska, kamor zdaj izvažajo Vinagova vina, pod to blagovno znamko pa tudi vina drugih slovenskih vinarjev, je seveda velik trg z velikim potencialom, a Nizozemec opozarja, da Slovenija ni edina proizvajalka vina na svetu. Ima pa po njegovem mnenju dobre možnosti, če bodo slovenska vina postala bolj ekskluzivna. Ampak konkurenca na Kitajskem je huda. Francoska in italijanska vina so veliko bolj sloveča, države kot Avstralija in Čile pa imajo s Kitajsko sklenjene trgovinske sporazume, zato ne plačujejo uvoznih dajatev.

Prvi je reklamo delal Tito

Trenutno si Harm Jan Prins prizadeva, da bi uvedli neposredno letalsko linijo med Slovenijo in Kitajsko. Upa, da bo ta proces izpeljan do konca leta s podpisom dvostranskega dogovora med državama. Odlično bi bilo, je prepričan, če bi jim uspelo vzpostaviti neposredno povezavo letališča v Ljubljani z enim večjih kitajskih mest. Slovenija ima po njegovem velik potencial v turizmu – je v središču Evrope in tako jo vidijo tudi Kitajci. V treh urah so v Budimpešti, na Dunaju, v Benetkah, Beogradu, celo v Švici. Na Kitajskem je triurna vožnja z avtobusom ali avtom nekaj vsakdanjega.

Vinagov adut je poleg kvalitete tudi odlična zgodovina, tradicija, ki je na Kitajskem zelo pomembna. Ko so želeli prvič izvoziti vino na Kitajsko, so ugotovili, da je Vinag že vnesen v njihove carinske knjige. Celo v vladnem muzeju v Pekingu hranijo Vinagovo vino. Predvideva, da je v petdesetih ali šestdesetih letih Vinagovo steklenico kot darilo prinesel Tito. »To je nekaj enkratnega, saj pomeni, da je Tito že takrat propagiral Vinagova vina na Kitajskem!«

Država nizkih cen in stečajev

V naši državi vidi kot investitor številne poslovne priložnosti, saj je zaradi finančne krize mogoče kupiti nepremičnine ali podjetja za precej nizko ceno. Medtem ko je delovna mentaliteta Slovencev po njegovih opažanjih zelo visoka, pa »bi rad videl več prožnosti v vladnih institucijah«.

Zelo slabe izkušnje ima sogovornik predvsem s stečajno zakonodajo. »To je eden glavnih razlogov, zakaj si gospodarstvo v Sloveniji ne more v celoti opomoči,« je prepričan. Veliko je namreč delal s stečaji in običajno velja, da hitreje ko ga zaključiš, bolje je za podjetje. Če ga izpelješ v nekaj dneh, pojasnjuje, so stranke še tam, posel pa se lahko nadaljuje. Toda pri nas je zakon takšen, da je zaradi hudo zapletenih sodnih postopkov skoraj nemogoče zagnati podjetje po stečaju. Stečaji trajajo leta, na koncu je podjetje mrtvo.

Tako ni mogoče prestrukturirati podjetij, opozarja slovensko politiko, saj so postopki predolgi in preveč zapleteni. To je ena bistvenih sprememb, ki jih država potrebuje, če želi privabiti investitorje. Slovenija je po njegovem imela veliko dobrih podjetij z dobrimi blagovnimi znamkami, ki so zaradi tega propadla. Vinaga na srečo za zdaj ni med njimi.