Osebno s Katjo Lihtenvalner: Opazovalka slovenske prihodnosti

»Ljudje se upirajo, kar je zelo pomembno. Tega v Sloveniji prej nisem ne videla ne občutila,« pove Katja Lihtenvalner, ki živi v Grčiji od leta 2011 naprej.

Objavljeno
28. junij 2015 17.15
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Grška prestolnica je postala njen dom. Navdihuje jo, predvsem pa ljudje, ki se nenehno upirajo. Dvaintridesetletna andragoginja iz Prlekije zdaj od tam poroča o aktualnih dogajanjih tudi za slovenske medije. »Čeprav veliko medijev interpretira razmere drugače, je zame pomembno to, kar vidim sama.«

Pogovor po skypu začneva tik po tem, ko se vrne s sojenja 69 članom grške neonacistične stranke Zlata zora. Spremlja ga od vsega začetka, tokrat je bila na sporedu osma obravnava. Opisuje ga kot sojenje desetletja v Grčiji, na katerem bo nastopilo skupno 150 prič, samo na strani obtoženih je več kot sto odvetnikov. Novinarjev, ki spremljajo sojenje, pa je, kot opozarja, vse manj.

Kot razloži, so proti članom Zlate zore, med katerimi so tudi njeni poslanci v grškem parlamentu, vložene štiri obtožnice; za umor aktivista in raperja Pavlosa Fissasa septembra 2013, za napad na člane sindikata Pame istega leta in za napad na egiptovske ribiče v Perami leta 2011, ko je dvajset pripadnikov Zlate zore vdrlo v hišo egiptovskih ribičev južno od središča Aten, zadnja je civilna tožba proti vsem 69 obtoženim za sodelovanje v kriminalni združbi. »Ker Zlato zoro spremljam od blizu že nekaj časa, ta proces verjetno ne pomeni nič,« pravi novinarka, ki se je v Grčijo preselila iz Slovenije leta 2011. »Zlata zora ima preprosto preveliko podporo v grški družbi, prepletena je z nekdanjo vlado in starim pravosodnim sistemom ter zasebnimi mediji, da bi verjela v pravično razsodbo.«

Kako vidi delovanje grškega sodnega sistema, pojasni s še enim procesom, ki ga je prav tako redno spremljala v dvorani. To je bil tako imenovani jagodni proces iz julija lani. Ker je lastnik plantaže na zahodu Grčije migrantskim delavcem dolgoval šestmesečno plačilo, so se delavci uprli. Veleposestnik je odgovoril s streljanjem, več delavcev so pretepli s palicami. Na koncu, pripoveduje, so bili vsi trije strelci oproščeni, pred enim mesecem pa so bangladeškim delavcem celo izdali račun za sodni postopek. »To je banalno!« se razjezi. Zato, kot pravi, tudi zadnji proces proti Zlati zori, ki hkrati ni edini, ne bo prinesel nič.

Populistična retorika

Ker pogosto spremlja shode Zlate zore, pozna njene člane, so ji nekajkrat že grozili. Po njenem mnenju sicer ni bilo nič resnega; zgolj nekaj groženj na tviterju. Se je pa s spremljanjem zadnjega sojenja »še dodatno izpostavila«, a tako se je, kot pravi, pač odločila. »To moram spremljati, ker gre za pomembne družbene procese tudi v širšem smislu, hkrati sojenja ponujajo vpogled v delovanje neonacistične stranke, ki jo hkrati podpira kar 60 odstotkov policistov.«

Stranka si je po njenem mnenju podporo gradila počasi in predvsem izkoristila zadnjo vsesplošno krizo v državi, v kateri je zdaj stopnja brezposelnosti rekordnih 28 odstotkov, plače in pokojnine so se znižale za vsaj trideset odstotkov, zaposlenih v javnem sektorju je za trideset odstotkov manj, potrošnja se je zmanjšala za tretjino.

»S populistično retoriko, češ da bodo pomagali Grkom, pridobivajo člane. Hkrati je treba vedeti, da gre za stranko, ki ima okrog sebe specifične ljudi. To so mladi moški, ki so ostali brez službe ali pa so bili samozaposleni. Vedno so simpatizirali z desnico, in ko jih je Nova demokracija razočarala, so se zatekli k še bolj radikalnemu, kar so našli v Zlati zori,« pojasnjuje.

Piše in protestira

Na grški otok Lefkas je prišla po diplomi iz andragogike na slovenski filozofski fakulteti na temo skupnostnega izobraževanja za aktivno državljanstvo. Prijavila se je na enega od programov za prostovoljce, ki ga je financirala Evropska unija. Potem je nekaj časa delala kot prostovoljka z migranti tudi v Solunu in se takrat odločila, da bo ostala v Grčiji. Od tam se je preselila v Atene, ko je tudi dobila enoletno štipendijo grške vlade za intenzivni tečaj grškega jezika. Zdaj ga, kot v smehu pove, že obvlada.

Preživlja se s pisanjem, tako za slovenske medije kot tuje. »Kot bi rekli v Društvu slovenskih novinarjev, sem honorarka z mizernimi slovenskimi honorarji,« se nasmehne. Pravi, da ji življenje v Atenah sicer daje inspiracijo. »Zelo veliko je aktivizma. Ljudje se tu upirajo, kar je zelo pomembno. Tega v Sloveniji prej nisem ne videla ne občutila.« To pojasni na primeru afere s honorarji na slovenski univerzi. Pri tem pa da sicer »ni bilo nič posebno slovenskega«, saj je bilo veliko podobnih medijskih zgodb tudi v Grčiji, toda tam, pravi, se ljudje nanje odzovejo, grška družba jih obsodi. »Tak človek ne more povsem normalno po ulici, ne da bi se kak mimoidoči ob to obregnil, ga zmerjal ali pa vanj zlil kavo. Odzivov družbe je v Grčiji veliko in so zelo pomembne.«

V grščini in slovenščini

Dan pred najinim pogovorom se je udeležila protesta v Atenah, na katerem je okoli petdeset ljudi opozorilo na nedavno smrt štirih delavcev v nafni rafineriji grške korporacije Elpe. Ta teden je bil to že drugi protest, ki se ga je udeležila. »Nihče v Grčiji o tem ni poročal. Ko sem preverila, kdo stoji za podjetjem, mi je bilo jasno, zakaj. Podjetje je v lasti vplivne grške družine Latsis, ene najbogatejših v državi, ki je povezana s prejšnjo vlado Nove demokracije in Pasoka.« Na svojem profilu tviter je, kot vsakič prej, objavila fotografije s protesta in jim priložila komentarje – tako v grščini kot slovenščini. »Če toliko lokalnih medijev ni uspešnih, pri čemer je treba vedeti, da so prek lastništev povezani s prejšnjo politično oblastjo, sem tam vsaj jaz in še nekaj drugih, ki redno hodimo na teren in sporočamo, kar vidimo.«

Pogled na prihodnost

Pred časom je za enega od slovenskih spletnih portalov zapisala: Vse simptome, ki jih je imela Grčija leta 2011, zdaj opažam v Sloveniji. Kot bi, pravi, ne brali o grških otrocih, ki v času tako imenovanega razvoja hodijo v šole lačni, o vse več samomorih ali pa o vse več brezdomcih, prekarnih delavcih in vsesplošnem izkoriščanju. »Ko se začne ljudi prepričevati, da je varčevanje edina mogoča pot, in se reže v ključne sektorje, ko hkrati poteka agresivna privatizacija, je to grška pot,« opozarja. »V Grčiji zdaj gledam slovensko prihodnost.«

Pravi, da je sedanje sesutje sredozemske države s približno enajstimi milijoni prebivalcev najbolj opazno v zdravstvenem sistemu, kjer so v zadnjih nekaj letih za 40 odstotkov znižali finančna sredstva. »Tu in tam grem v javno bolnišnico in vidim, kar se ne bi smelo zgoditi.« Primanjkuje osnovnih zdravstvenih pripomočkov, vse več testov in pregledov je treba doplačati, čeprav je zdravstveno zavarovanje poravnano. S stropa atenske bolnišnice odpada omet, ni toaletnega papirja, prostore čistijo morda zgolj enkrat na teden, ker čistilke niso plačane. Primanjkuje zdravnikov, ki odhajajo v tujino, našteje.

In čeprav se tu in tam med ljudmi v Atenah čuti zaskrbljenost zaradi bruseljske dolžniške drame, kot pogovore med grško vlado in predstavniki trojke opisujejo številni mediji, poudarja, da ima Sirizina vlada med njimi še vedno veliko podporo. Ta je pravzaprav še večja od tiste ob parlamentarnih volitvah pred nekaj meseci, ko sta stranki za absolutno večino v tristočlanskem parlamentu zmanjkala dva sedeža. Pred časom so v parlamentu sprejeli pomemben zakon z ukrepi za boj proti humanitarni krizi v državi, prejšnji teden pa so pravico do državljanstva prvič dobili otroci migrantov. »Čeprav so Grki povsem osiromašeni objektivnega poročanja v medijih, še naprej podpirajo vlado, ki je obljubila konec zategovanja pasu na račun šibkih,« opisuje razpoloženje v Helenski republiki. »In to tudi zato, ker je dvignila sredinec trojki in politiki razčlovečenja.«