Osebno s Petro Lesjak Tušek: Prva novinarka iz krajev, kjer je bog doma

Odločitev ni bila lahka. To pač ni položaj, zaradi katerega bi v današnjih časih vriskal, še manj po njem hrepenel, priznava tudi sama, toda po razmisleku o položaju slovenskih novinarjev je imela na izbiro le dvoje: ali se popolnoma vda in sprejme službo, ki ji je bila ponujena daleč od novinarskih voda, ali pa se preprosto ne neha bojevati. Vmesne poti zanjo ni bilo.

Stopi pred ogledalo

Klena Korošica, kakršna 40-letna Črnjanka nedvomno je, je izbrala drugo, gotovo težjo pot. Bolj kot to, da je novinarka iz regije na koncu sveta – česar ne jemlje kot slabost, ampak celo kot prednost – jo skrbijo prestrašeni, apatični in po njenem celo nesolidarni novinarji. Smo taki še zmožni nastavljati ogledalo družbi?

Sama je prepričana, da smo, a ne pozabi opozoriti, da smo dolžni predenj stopiti tudi sami. Kako naj poročamo o težavah proletariata, če ne priznavamo težav svojega prekariata, pa ne le tega, tudi vse pogostejših težav redno zaposlenih novinarjev, se sprašuje. Po njenem ni dovolj, da smo glasni zgolj na načelni ravni, sicer pa klonimo pod tem ali onim pritiskom in mislimo zgolj na to, kako bomo rešili svojo kožo. »Naša temeljna drža bi morala biti, da smo pokončni, ne pa podložni,« je prepričana.

Po izobrazbi je diplomirana novinarka in magistrica komunikoloških znanosti. Novinarsko pot je začela na Radiu Slovenija, kjer je po upokojitvi nadomestila dolgoletnega dopisnika iz krajev med Peco in Pohorjem Edija Prošta. Kasneje je presedlala na Večer. Tam so ji nadrejeni kmalu razširili delovne naloge na mariborsko uredništvo, kjer skrbi za gospodarstvo in regije. Je vsestranska. Takšna je bila že kot otrok, nič ji ni bilo pretežko. Čut za družbeno angažiranost je podedovala po starših, mami Romani, ki je črnjanska županja, in očetu Rajku, dolgoletnem sekretarju Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Krivice in laži jo bolijo in spravijo iz tira, zato se je za pravico in resnico kadarkoli pripravljena postaviti na prve bojne črte.

Vedno pove, kaj misli

Tako bo kot prva ženska na čelu društva novinarjev v samostojni Sloveniji (v nekdanji Jugoslaviji, leta 1980, se je na ta položaj povzpela prav tako večerovka Kristina Lovrenčič) zagotovo delovala tudi v tej vlogi. »Vedno pove, kaj misli. Tudi meni. Lahko rečem, da so mi njene kritične misli pogosto v pomoč pri mojih odločitvah,« pravi njena mama.

Brez dlake na jeziku je že takoj po prevzemu položaja povedala, da se bo borila predvsem za novinarske profesionalne standarde, kar ne sme biti samo floskula, ampak primarni interes novinarjev. Obžaluje, da smo zamudili vlak pri formiranju novinarske zbornice, tako da novinarskih licenc niti ne zagovarja več. »Ampak nobena skrivnost ni, da je lahko danes novinar vsak, ki se tako odloči. Vsak poklic zahteva neke kvalifikacije. Jaz denimo ne morem biti pekarica, če ne znam zamesiti in speči kruha. Pri tem pa seveda ne trdim, da lahko novinarstvo obvladajo le novinarji.«

A vsi ne delajo slabo. Imamo novinarske ekipe in novinarje, ki delajo dobro, ki so prodorni, resnicoljubni, pošteni, pogumni, izobraženi, skratka taki, kakršni naj bi novinarji bili. Takšni kolegi morajo biti za zgled. Zagovarja tudi stalno izobraževanje. To se ji zdi zelo pomembno. Nekatere medijske hiše vsekakor v izobraževanje vlagajo premalo ali pa sploh nič. Želi si, da bi društvo pod njenim vodstvom na tem področju v prihodnje odigralo pomembnejšo vlogo.

Iz pasivov v aktive

Razvrednotenje novinarskega dela, odpuščanje, prekarne oblike dela in finančno vse slabši položaj slovenskih novinarjev, vse to bo tudi društvo v prihodnje sililo k tesnejšemu sodelovanju in povezovanju z novinarskim sindikatom. Iluzorno je pričakovati, se zaveda, da bodo novinarji hkrati člani dveh novinarskih organizacij, zato jo s sodelavci čaka razmislek, ali je smiselno združevanje, in če, na katerih področjih.

Čeprav z možem Bogdanom in 11-letnima dvojčicama Dašo in Gajo, nadarjenima plavalkama, živijo na Ravnah, se bolj kot Ravenčanko počuti Črnjanko. Tako kot skorajda vsi Črnjani odlično smuča. Ker rezultat zanjo nikoli ni nepomemben, bo tudi v tekmi, v katero se je podala, naredila vse za najboljši možni izid. Pri čemer pa poudarja, da je premalo, če se angažira zgolj peščica. Vsak novinar šteje, vsa uredništva. Tudi tista v majhnih krajih in v majhnih medijih, zato bo iz novinarskih pasivov poskušala oblikovati znova novinarske aktive.

Dajte ji barvno televizijo

Pri devetih letih je dobila brata Jureta. Ko so jo vprašali, kaj bi raje, sestro ali brata, je odgovorila, da bi raje barvno televizijo. Dobila je oboje. Ob prihodu brata, danes diplomiranega politologa in absolventa doktorskega študija na fakulteti za družbene vede, ki po uporništvu bore malo zaostaja za starejšo sestro, je kar hitro pozabila na vse drugo. Veliko kasneje, ko morda že ni pričakovala, je dobila še sestro Uršo. Družino zelo ceni in ji je predana z vsem srcem, tako kot poklicu, ki ga opravlja.

Neizbrisne sledi

»Vsak pogum spremlja tudi strah,« priznava nova predsednica novinarskega društva. Če je do nedavnega večinoma potovala med Ravnami na Koroškem in Mariborom, bo poslej stalnica njenih potovanj še Ljubljana. Iz rovt v centralo, po poteh, po katerih je nekoč potoval že njen oče in na njih pustil neizbrisne sledi.

Sled je kot prvi pustil tudi na njenem profilu na facebooku takoj po izvolitvi za predsednico DNS. Zapisal je: »Zdaj boste pa videli, kje je bog doma. Ponosen na čero in čestitam.«

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.