Osebno s Pino Sadar: Raziskovalka nošenja naglavne rute

Ker je njeno raziskovalno področje prav nošenje pokrival pri muslimankah, jo je nedavni predlog SDS o prepovedi nošenja burke in nikaba na javnih mestih ujezil.

Najbolj jo je zmotilo, da je bil predlog zelo očitno predstavljen kot strategija snubljenja volivcev, prestrašenih ob grožnjah terorizma in posledicah begunske krize, medtem ko prepoved ne preprečuje, rešuje ali kakorkoli drugače zadeva žgočih vprašanj, s katerimi se srečuje naša družba. Tak predlog ob vrhuncu priliva prebežnikov se ji zdi »skrajno populistična poteza«, ki je izraz šibke politike in odvrača pozornost od resnično pomembnih tem. Čeprav sama nikakor ne želi promovirati obraznih rut ali se pogovoru o njih izogibati, pa podobni predlogi z očitnimi strankarskimi motivi niso najboljši začetek odprtega dialoga, poudarja.

Proti zatiranju z zatiranjem

Veliko ljudi, tako nemuslimanov kot muslimanov, se z obraznimi rutami namreč ne strinja iz različnih razlogov. Nekateri pravijo, da o zakrivanju obraza Koran molči, drugi govorijo o pomenu identifikacije v javnosti, spet tretji poudarjajo ločitev države in vere ali varnost. Obenem ponekod po svetu nošenje tovrstnih pokrival strogo kaznujejo. »Radi se predstavljamo kot svobodna demokratična družba, ko pride do burk, pa jih brez debate obsodimo in v svoj bran dodamo, da se morajo 'naše' ženske tudi zakriti, ko gredo v Savdsko Arabijo. Odpravljanje zatiranja z novimi oblikami zatiranja ter primerjanje z najbolj nedemokratičnimi in nesvobodnimi državami se mi osebno ne zdijo primeri odgovorne demokratične politike.«

V Sloveniji je študirala kulturologijo, nato je na študijski izmenjavi leto dni preživela v Turčiji. Po magisterij se je odpravila na univerzo Durham na severovzhodu Anglije, eno najstarejših in najboljših na svetu. Tam je ostala tudi na doktorskem študiju. Mimogrede, univerzo Durham lestvica uvršča na peto mesto v Veliki Britaniji, velja pa za tradicionalno alternativo prestižnejšima Cambridgeu in Oxfordu z večjim deležem študentov iz srednjega družbenega sloja. Grajsko poslopje, v katerem domuje univerzitetni kolidž, je menda najstarejša naseljena univerzitetna zgradba na svetu.

Tri leta je kot asistentka na tej univerzi redno poučevala na seminarjih, predvsem politično in ekonomsko antropologijo ter splošne metodološke in teoretične module, hkrati pa je delovala v tako imenovanih programih širjenja udeležbe, ki študij na elitnih univerzah odpira za študente s slabšim družbenoekonomskim položajem. Trenutno univerzitetno delo kombinira s polno zaposlitvijo, saj se je pred kratkim preselila v London, kjer dela kot menedžerka v nevladni organizaciji, ki pomaga žrtvam nasilja.

Kot poudarja, zakonske prepovedi burke in nikaba na evropskih tleh do zdaj niso rešile prav veliko žensk. Četudi te so žrtve prisilnega nošenja tovrstnih pokrival – kar je po njenih podatkih v Evropi sicer redko – jim zakon s prepovedjo onemogoča uporabo javnih prostorov in jih obsodi na to, da ostajajo ves čas doma, brez dostopa do bolnišnic ali izobraževalnih institucij. Hkrati prepoved ne manjša radikalizacije, temveč jo kvečjemu krepi.

V času vojne proti terorizmu po napadu na newyorška dvojčka se je v medijih zasidrala podoba zakrite ženske kot simbola terorizma in s tem ultimativne grožnje za našo varnost, svobodo, demokracijo in vrednote. Odstranitev muslimanskih ženskih pokrival se tako pogosto enači z zmago nad terorizmom, ki daje državljanom lažen občutek varnosti in zaščite. »Tako ni presenetljivo, da se podobni zakoni uvajajo v kriznih časih, ko politične stranke ali posamezniki hrepenijo po javni podpori, kot je bilo to očitno v času Bushevega bombardiranja Afganistana, v Franciji v obdobju šibke podpore takratnemu predsedniku Sarkozyju ali v aktualnem primeru Slovenije.«

Pri proučevanju nošenja nikaba in burke po Evropi in v Veliki Britaniji – pogovarjala se je z več kot sto ženskami in se udeležila različnih dogodkov, od modnih revij do koranskih krožkov – je med drugim ugotovila, da se zanje pogosto odločajo mlade izobražene ženske, ki ne prihajajo iz družin, v katerih so ta pokrivala pogosta. Veliko deklet se za pokrivanje obraza odloči celo kljub ugovarjanju družinskih članov – ali prav zaradi neodobravanja staršev. Čeprav je razlog za nikab vedno prežet z verskim motivom, ženske govorijo o številnih drugih razlogih, opozarja. »Kar nekaj žensk, rojenih v Veliki Britaniji ali Franciji, mi je povedalo, da so se za obrazno ruto odločile iz protesta. Ena od intervjuvank je na primer dejala, da za pokrivanje obraza ni bila pripravljena, vendar jo je prepoved v Franciji tako ujezila, da se je nato s tem uprla vsesplošni islamofobiji političnih elit.« Ena od njenih sogovornic pa je povedala: Hočem pokazati, da smo tu in da ne delamo nič narobe – to je tudi naša država.

Hitro ji je postalo jasno, kako raznolike so muslimanske skupnosti in muslimanske prakse pokrivanja ter kako površna so razna posploševanja, ki nam jih servirajo mediji in politiki. Znotraj muslimanskih skupnosti so debate o pokrivanju obraza verjetno enako burne kot zunaj njih, saj večina muslimanov ne meni, da je pokrivanje obraza zapovedano ali sprejemljivo, tudi med ženskami, ki nosijo obrazno ruto, pa ni splošnega konsenza o zapovedih in razlogih.

Pretresljiv del njene raziskave je ugotovitev o nasilju v življenju vidno muslimanskih žensk – ne da so žrtve muslimanskih moških, temveč širše družbe. Niti ena od intervjuvank namreč ni mogla odgovoriti, da zaradi svojega načina oblačenja ni bila žrtev nasilja ali nasilnega vedenja. »Ogromno žensk poroča o tem, kako jim ljudje v javnosti hočejo nasilno sneti ruto, o tem, kako nosečnice prejemajo brce in udarce v trebuh ob spremljavi rasističnih komentarjev tipa 'že tako vas je preveč', in o agresivnih napadih na obiskanih javnih mestih sredi dneva.«

Popotnici se toži po Sloveniji

Na vprašanje, kako rešiti »problem« integracije muslimanskih skupnosti v evropsko družbo, odgovarja, da je predvsem treba govoriti o integraciji, ne asimilaciji. Kajti vztrajanje, da moramo vsi državljani živeti enako in slediti enakim vrednotam in načinu življenja, ni produktivno. »To seveda ne pomeni, da se od evropskih držav pričakuje, da bodo upoštevale šeriatsko pravo, vendar da prepoznajo in sprejmejo potrebe ljudi z različnimi načini življenja. Bolj ko se drugačnost zatira – ne samo v primeru muslimanov – bolj nefunkcionalna bo družba in večje dolgove bo plačevala na dolgi rok.«

Navdušena popotnica – prepotovala je že okoli štirideset držav – se v prostem času, kolikor ji ga ob delu na univerzi in redni zaposlitvi v Londonu sploh ostane, ukvarja s športom in plesom, bere in raziskuje London. Načrtov za prihodnost ima veliko, vendar ugotavlja, da se ji življenje trenutno zelo nepredvidljivo obrača, zato se ne spušča v podrobno načrtovanje. V Angliji, kjer živi približno pet let, je našla službo, prijatelje in partnerja. Po Sloveniji se ji grozno toži, zato upa, da jo bo v prihodnosti zaneslo na domačo grudo za malo dlje časa kot zgolj za mimobežne počitnice.