Tiskane izdaje
Ko se je iz Bosne preselila v Slovenijo, da bi v Mariboru, kjer je živela njena babica, študirala pravo, je prinesla s sabo tudi kovček medetničnih odnosov, ki so potem v Bosni pripeljali do vojne, in celotno področje človekovih pravic. Zanimal jo je človek v svetu pravil, predpisov in medčloveških odnosov.
Jasno Murgel, doktorico pravnih znanosti, ki se je najprej zaposlila na Evropskem centru za etnične, regionalne in sociološke študije Univerze v Mariboru, je kmalu odvleklo v prakso. Zdaj je že skoraj deset let sodnica. Zadnje leto je nadomeščala sodelavko na okrajnem sodišču v Lenartu. Pred tem je bila vodja izvršilnega oddelka na okrajnem sodišču v Mariboru, nato sodnica okrožnega sodišča v Mariboru in je med drugim razsodila o stečaju holdinga Zvon Dva. Je tudi strokovnjakinja za mednarodno pravo in visokošolska predavateljica, ki jo zanimajo človekove pravice, pravice manjšin in prepoved diskriminacije. Junija so jo Mariborčani kot članico SMC izvolili v parlament in minuli petek se je začelo novo obdobje njenega življenja.
To že ves čas zaznamujejo prelomnice. Med največjimi so selitev, nato pa še vojna v Bosni, krajše obdobje brezposelnosti in nazadnje prezgodnje rojstvo dvojčkov. Hčerka Lea ima zaradi poporodnih zapletov cerebralno paralizo pete stopnje in ne more samostojno hoditi in sedeti, pa tudi govori ne, sin Nik pa ima majhno možgansko disfunkcijo, ki se med drugim izraža s škiljenjem. Za otroka skrbi mož Igor, diplomirani ekonomist, ki je uveljavil pravico do delnega nadomestila za izgubljeni dohodek, Jasna pa služi denar.
Kot v Kafkovem Procesu
Kot vsi starši otrok s posebnimi potrebami se je tudi ona morala najprej soočiti s to izkušnjo. Potem je potrebovala še čas, da jo je sprejela. Nato se je vprašala, kaj lahko naredi, da bo družinsko življenje čim bolj vzdržno, prijetno in kakovostno. Prve informacije je dobila v bolnišnici, nadaljnje na inštitutu za rehabilitacijo Soča in v društvu Sonček. »Videla sem, kako se veliko staršev bori s sistemom in organi, in ne vedo, kako in kam. Kot v Kafkovem Procesu. Prihajajo iz socialno ogroženih okolij in imajo manj denarja kot mi, čeprav sem v naši družini samo jaz zaposlena. Videla sem, kako iščejo informacije, ki so razpršene na različnih koncih, in se lovijo, ker niso pravniki. Pomislila sem, da bi vse te informacije zbrala najprej zase, nato pa jih v knjižni obliki naredila dostopne še drugim.«
Leta 2006 je izdala Vodnik po pravicah otrok s posebnimi potrebami; septembra bo izšla njegova prenovljena različica. »Ta knjiga je bistvo tistega, kar želim početi s pravom. Želim pomagati ljudem. Na sodišču lahko le ugotavljam, kdo ima prav. Tam moram zadostiti pravni normi in ne morem zadovoljiti vseh strank. S knjigo pa lahko uporabim pravo za pomoč ljudem. Zato sem ga navsezadnje študirala.«
Njen oče, nekdaj odvetnik v Donjem Vakufu, je bil pet let celo edini diplomirani pravnik v mestu. Nekaj časa je deloval kot sodnik, nato pa je v začetku osemdesetih let vrnil partijsko knjižico, ker je spoznal, da to ni več nekaj, v kar verjame. »To so bili takrat še zelo svinčeni časi in v Bosni je bilo drugače kot v Sloveniji,« pravi Jasna Murgel. Pisarno je imel doma. Vhod v kancelarijo, kot so ji rekli, je bil s terase. Ni imel delovnega časa in Jasna Murgel je lahko kot majhna deklica vsak dan gledala, kako so someščani ves dan prihajali k njemu; včasih samo na pogovor. Ni jih vlekel na sodišče za vsako ceno, ampak jim je povedal tudi, če česa ne bo mogoče doseči.
»To željo in čut, da pomagam sočloveku, s tem, kar znam, a ne za vsako ceno, imam po njem. Pri njem sem videla, da lahko pomagaš že z eno samo vlogo in da si potem zato zadovoljen. Zame je pomembno, da res nekaj naredim, da se nekaj premakne. Pravo zame niso predpisi, ki nas gnjavijo, ampak način, da uredimo zadeve; servis za državljane. Njegov osnovni namen je, da z njim uresničujemo svoje pravice.«
Igranje po pravilih
Njena izvolitev je vznemirila del javnosti. Prvak opozicije Janez Janša je, denimo, tvitnil: »Na listi SMC je kandidirala sodnica Jasna Murgel. Z vso pravico seveda, toda ali bo še vedno trdila, da je politično neopredeljena?« Tudi predsednica sodniškega društva Janja Roblek je v intervjuju za tednik Mladina dejala, da veljavni zakon o sodniški službi sicer narekuje mirovanje sodniške funkcije za čas, ko sodnik opravlja funkcijo predsednika države, poslanca državnega zbora, ministra ali državnega sekretarja v vladi. »Je pa to vprašanje, ki se bo nujno pojavilo, če se bo kolegica hotela vrniti v sodniške vrste. In sicer, kaj je z vprašanjem njene neodvisnosti, in še pomembneje, z vprašanjem njene nepristranskosti.«
O mirovanju mandata se bo sodni svet izrekel septembra. Jasna Murgel poudarja, da je taka določba zakona. »Tega ne mislim komentirati, bom pa naštudirala, kako je drugod po svetu, in verjetno napisala strokovni članek o tem, kako je z opravljanjem sodniškega poklica, potem ko enkrat vstopiš v poslanske vrste in se torej politično profiliraš. Jaz sicer sploh ne bi šla v to. V politiko sem vstopila, da bi pomagala osebam s posebnimi potrebami, predvsem pa zato, da bi pomagala pravosodju vrniti ugled. To je steber države, ki ga je treba spoštovati. Če je kaj narobe, je to treba urediti, ampak ne tako, da se stigmatizira celotno vejo oblasti. S takim početjem spodkopavamo državne temelje. Predstavniki oblasti morajo jasno izraziti, da je treba pravnomočne sodbe spoštovati. Če so potem razveljavljene, je treba spoštovati tudi to. Sodna veja oblasti ima svoje korekturne mehanizme in stranke v postopku imajo različne pravne možnosti. Sprememba zakonodaje, ki posega v pravosodje, ne sme biti motivirana z dnevnopolitičnimi zadevami in minister za pravosodje, ki vpliva nanjo, ne sme biti podložen dnevnopolitičnemu dogajanju, ampak mora predlagati spremembe zakonodaje na podlagi resne strokovne presoje, premišljeno, usklajeno in s ciljem, da ta veja oblasti deluje dobro in v korist državljanov.
Tudi sama je v postopku že naredila napako, jo priznala in se zanjo opravičila. »Sploh jih pa narediš, ko si pod pritiskom, češ, zdaj me pa vsi nadzirajo. Boli me, ko gledam, kaj se dogaja zdravnikom in medicinskim sestram. Veliko smo po bolnišnicah in vidim, da jih je premalo in da so ves čas v krču, joj, samo da ne naredim kaj narobe.«
Dalajlama je izrekel, da je največja sreča v osrečevanju drugih. »To je tako res, da bolj ne bi moglo biti. Spraševali so me, zakaj grem za poslanko. Kot okrožna sodnica dovolj zaslužim, imamo hišo in avto. Ampak res si želim narediti še nekaj več. Ohraniti moramo upanje, da je v državi še mogoče kaj doseči. V Sloveniji je ogromno ljudi, ki delajo in se trudijo. A trenutno se zdi, da je bolje, če ne ravnaš po pravilih. V politiko sem šla z željo, da pokažemo, kako je možno urediti družbo tako, da lahko preživiš in prosperiraš, tudi če igraš po pravilih.«
