Osebno s Sandro Tušar: Sekretarka s skalpelom

Za zdaj, kot pravi, gotovo odhaja. Prav danes se bo o svojem prihodnjem delovnem mestu pogovarjala z novim delodajalcem, direktorjem izolske splošne bolnišnice. Na ministrstvu jo čaka samo še predaja poslov nasledniku, ki ga mora vlada le še potrditi. Ministrico Milojko Kolar Celarc tako zapušča v nezavidljivem položaju. Poleg nje odhaja še druga državna sekretarka, prav tako tekačica, Nina Pirnat. Čeprav od Tušarjeve hitreje teče, pa ministrstvo zapušča mesec dni kasneje. Tudi za njo so že našli zamenjavo, vendar imen še ne razkrivajo.

Vračanje zaupanja v ženske

Sogovornica zatrjuje, da ni obupala nad reševanjem razmer v slovenskem zdravstvu. Od ministrstva se poslavlja zgolj zaradi osebnih okoliščin. Z družino se je preselila na Obalo, zato je že lani poleti načela temo morebitnega odhoda. Čeprav je lani pretekla svoj prvi 42-kilometrski maraton, pa je vsakodnevni maraton voženj v Ljubljano prenaporen.

Januarja so v izolski bolnišnici z razpisom iskali kirurga. Prijavila se je in bila izbrana. »Kirurgija me je od nekdaj privlačila. Sem človek akcije,« pojasnjuje odločitev za vstop v svet rezov, šivov in krvi. Moški kolegi so jo na začetku karierne poti težko sprejemali. Ko je neki dan pred praznikom prišla na vaje, pri katerih je zaradi odsotnosti kolegov lahko delala vse, je še bolj začutila, da bi temu delu rada predala življenje. Po koncu pripravništva je šla do takratnega predstojnika kirurgije v jeseniški splošni bolnišnici. Ni je hotel vzeti v službo, češ da so žensko že imeli in je zaradi slabih izkušenj nočejo več. Z vztrajnostjo ga je prepričala. Danes so tam zaposlene štiri kirurginje. »Očitno od takrat niso imeli več slabih izkušenj in so spoznali, da lahko tudi ženske kaj prispevajo v povsem moški kolektiv,« pojasni.

Iz kirurške prakse pa so ostale tudi trpke izkušnje. V spomin se ji je neizbrisno vtisnil fant, ki mu je ob nesreči v gozdu odtrgalo nogo v kolku.

In potem je reševanje življenj zamenjala za papirnato delo na ministrstvu. Zakaj?

Naredila manj, kot je želela

Odločitev pojasnjuje s tem, da je ob kirurgiji ves čas počenjala še kaj: »Želela sem si laparoskopskih operacij debelega črevesa. Ker so bili tovrstni posegi še predragi, sem iskala druge izzive.« Posvetila se je področju kakovosti. Pridobila je naziv menedžerke sistemov vodenja kakovosti in se vpisala na magistrski študij menedžmenta in ekonomike v zdravstvu na ekonomski fakulteti, ki ga mora še zaključiti. V jeseniški bolnišnici se je zavihtela do položaja strokovne direktorice in hotela še više. Prijavila se je za direktorico ene od bolnišnic in takrat so jo, kot pove, menda opazili tudi na ministrstvu. Kolar Celarčeva jo je povabila k sodelovanju, saj je iskala sodelavce, ki bi bili pripravljeni delati na področju kakovosti.

Pravi, da političnih botrov nima in da ni članica nobene stranke. Volila pa je SMC, ker je menila, da je to »tisto pravo«. Še danes se prepozna v vrednotah in vsebini, ki jih ta stranka zagovarja in ponuja.

Brali smo, da je funkcijo državne sekretarke sprejela, ker si je želela premakniti stvari, izboljšati zdravstveni sistem v dobro bolnika. Ji je uspelo? »Naredila sem manj, kot sem si želela, in manj, kot sem si predstavljala, da bi lahko.« Prepričana pa je, da so storili nekaj pomembnih korakov: »Naloge imamo zastavljene tako, da spremembe lahko izpeljemo in da bodo do konca leta vidni tudi rezultati. Čudežev ne bo, bodo pa čakalne dobe bistveno krajše.« Na tem področju in pri kakovosti je še vedno, kot pravi, pripravljena sodelovati z ministrstvom. V kakšni obliki, še ne ve.

Odločitve, da postane državna sekretarka na ministrstvu, ki je v tem mandatu morda najbolj na udaru javnosti in politike, ne obžaluje. Prepričana je, da vpogleda v delovanje sistema ne moreš dobiti nikjer drugje. Tudi z mediji ni imela težav. Le po njenih besedah krivične obtožbe Financ, da sedi na dveh stolih, ker je poleg zahtevnega dela na ministrstvu še vedno delala v jeseniški bolnišnici, so jo zabolele. »Kot zdravnica in kirurginja moram ostati v stiku s pacienti in stroko. Nekaj časa sem pojasnjevala, koliko, kdaj in za kakšno plačilo delam, potem sem odnehala,« poudari.

Kot korak v pravo smer razume tudi odpravo sedanjega sistema dopolnilnega zavarovanja. V tem vidi pridobitev dodatnega denarja, ki je bil do zdaj namenjen za obratovanje zavarovalnic. Upa, da bodo za to dodatno vsoto, gre za okoli 50 milijonov evrov, pacienti dobili storitve.

Vnovično dokazovanje

Je zagovornica javnega zdravstva, univerzalne dostopnosti storitev, pravičnega zdravstva, solidarnosti. Ko zboli, poišče pomoč v javni zdravstveni mreži. Pri zasebniku koncesionarju je bila zgolj enkrat – na magnetni resonanci. Tedaj jo je zdravnik radiolog vprašal, ali je telovadka. Ko ga je presenetila z izjavo, da je kirurginja, je rekel: »Ja kako, zakaj pa niste povedali?« Bil je začuden, da čaka v redni vrsti, ona pa ga je vprašala, ali je magnetna resonanca kaj drugačna za telovadke kot za kirurginje.

Pri delu na ministrstvu jo je zmotilo, da so kolegi zdravniki poskušali poznanstvo z njo izkoristiti za pridobitev soglasja za delo pri drugem izvajalcu: »Ampak ministrstvo tukaj nima nikakršne vloge. Pa četudi bi jo imelo, bi se mi zdelo nedostojno in neprimerno kakorkoli vplivati.«

Ob prihodu na Štefanovo je bila njena prva naloga, da prouči poročilo zunanje presoje nad otroško srčno kirurgijo, potem pa še poročilo o izrednem upravnem nadzoru nad nevrološko kliniko. Z rešitvijo tamkajšnjih razmer ni povsem zadovoljna, a se zaveda, da so spremembe, ki jih želijo doseči, tako velike, da jih ni mogoče izpeljati čez noč.

V izolski bolnišnici bo zdaj oblačila z njej tako ljubimi rožnatimi vzorci zamenjala z belo haljo. Delala bo v ambulanti, operirala in dežurala, operativa pa bo sledila: »Grem v novo okolje, kjer se bom morala ponovno dokazati tudi kot kirurginja.«

Strinja se, da ima odločnost in moč najbrž res po mami, sociologinji, za katero ponosno pove, da je še vedno lepa in kljub letom zelo urejena ženska. V nekdanji Jugoslaviji je bila tudi politično izredno dejavna. Spominja se njenih pogostih odhodov v Beograd. Pravi, da je materina zahtevnost pustila pečat, ki ga zdaj prenaša na svoje tri otroke in sodelavce. Poudarja, da pri tem ne pozablja na korektnost.