Osebno s Sonjo Šarac: Begunka iz Bosne, ki je ostala

Maja 1992, ob izbruhu vojne v Bosni in Hercegovini, je kot 23-letna študentka zapustila rodni Kakanj in se pred vojnimi grozotami zatekla v Ljubljano. Tu je doštudirala in se zaposlila, nato se je preselila nazaj v BiH, a se že po letu dni vrnila – takrat za vedno.

Kakanj, umazano industrijsko mesto v osrčju Bosne in Hercegovine, je »Zasavje v malem«, pripoveduje, saj na enem mestu združuje globinski in dnevni kop premoga, termoelektrarno in še cementarno. Kot šolarka je v njem pobirala prve nagrade na matematičnih tekmovanjih, zato je šolanje nadaljevala na matematični gimnaziji v Zenici in nato na fakulteti za elektrotehniko v Sarajevu.

Zagrobno ozračje

Tam, v bosanski prestolnici, spomladi leta 1992 nihče ni verjel, da je na obzorju vojna. »Kako naj bo vojna, če pa vsi, Muslimani, Srbi in Hrvati, živimo v istih stolpnicah? Kako bi lahko kdorkoli med nami vedel, kdo je Musliman, kdo Srb in kdo Hrvat?« opisuje takrat splošno razširjeno nejevero. Navzlic temu je bilo ozračje iz dneva v dan bolj zagrobno. Postopoma so na cestah vznikale barikade. Sarajevske ulice so se zlagoma praznile in postajale čedalje bolj grozeče puste. Ko si je tik pred izbruhom vojne v gledališču ogledala baletno predstavo Labodje jezero, je bila dvorana zlovešče prazna. »Bilo nas je vsega osem gledalcev, manj kot nastopajočih.« Že čez nekaj dni je – kako ironično: na demonstracijah za mir! – padla prva sarajevska žrtev: študentka medicine Suada.

Konec maja je na prigovarjanje staršev zapustila Kakanj in se preselila k stricu v Ljubljano. Niti dneva ni preživela v begunskem centru, pripoveduje, je pa štiri leta, domala že od prvega dne svojega bivanja v Sloveniji, kot prostovoljka pomagala bosanskim beguncem v enem od ljubljanskih centrov.

Spodletela vrnitev, uspešna integracija

Sprva je bila – tako kot tisti, ki jim je pomagala – prepričana, da se bo zdaj zdaj vrnila domov. Zato ni želela izgubljati časa, ampak je hotela čim prej nadaljevati študij. Čez leto dni, ko je ugotovila, da kot begunka ne more stanovati v študentskem domu, kamor se je na vsak način hotela preseliti, se je kratko malo odrekla begunskemu statusu. Uradnica za okencem na Mačkovi jo je zato hudo oštela in ji poočitala, da se »odreka kruhu, ki ji ga daje slovenska država«. V resnici od države nikoli ni prejemala denarne socialne pomoči, temveč se je s kombinacijo študentskih del in dela na črno, od varovanja otrok pa do čiščenja stanovanj tujcem, ki so kot diplomati živeli pri nas, ves čas preživljala sama. To je imelo svojo ceno: dolgo časa je nosila izključno obleke Rdečega križa, pri frizerju se je prvič ostrigla šele po dveh letih. Razen tega, dodaja, pa sebe »nikoli ni dojemala kot begunke, ampak vselej kot študentko ali kot Sonjo Šarac«. Kot v potrditev odločno doda: »Tudi ko sem se poročila, sem ohranila svoj priimek.«

Navzlic desetletnemu bivanju v Sloveniji, kjer je doštudirala in si našla redno zaposlitev, se je februarja 2002 vrnila v BiH. Vendar je že po tednu bivanja doma razočarana spoznala, da »to ni to«; da »Sarajevo kratko malo ni več isto, kot je bilo pred vojno, in da sem medtem preprosto vzljubila življenje v Ljubljani, z vsemi možnostmi obiskovanja koncertov, gledališča, druženja z zanimivimi ljudmi«.

»Pri nas se ne joka«

Že januarja 2003 je bila zato znova v Ljubljani, kjer živi še danes. Zadnja leta pri zvezi svobodnih sindikatov sodeluje v delu svetovalnice, v katero se lahko po brezplačno pomoč zatečejo delavci migranti, begunci in prosilci za azil. »Ljudje, ki pridejo k nam, ponavadi mislijo, da imajo en, velik, prednostni problem. Izkaže se, da jih imajo kopico. Nato se lotimo reševanja enega za drugim. Nikoli nimamo časa za jok. Pri nas se ne joka, ampak rešuje težave,« pravi. Problemi, s katerimi se ljudje zatekajo v svetovalnico, so tako ali drugače povezani s trgom dela. Bodisi da iščejo službo, urejajo dokumentacijo, ki jim bo šele omogočila vstop na trg dela, ali da se spoprijemajo z različnimi oblikami izkoriščanja in kršitev delavskih pravic – od neplačevanja naprej.

Kot nekdanja begunka iz prve roke pozna občutja, stiske, težave in strahove, ki se nad nepovabljenega prišleka zgrnejo v novi državi. »Ko ste enkrat na varnem,« pripoveduje, »vaša prva misel ne velja novemu okolju, ampak tistim, ki so ostali doma. Ves denar, vso ljubezen in energijo usmerjate v komunikacijo z njimi. Spomnim se, kako smo zbirali denar za telefonsko govorilnico, kajti pogovori niso bili poceni, iskali stik z radioamaterji, pisali dolga pisma, pošiljali pakete s hrano in higienskimi potrebščinami.«

Najtežje je beguncem, ki v vojni izgubijo svojce. »Ti se ne poberejo zlahka. Najprej morajo preboleti izgubo.« Ne poberejo se vsi. Tisti, ki se, so večinoma mladi ali pa imajo otroke, na prihodnost katerih morajo misliti. »Pomembno je, da odkrijejo nov smisel življenja. Potem se stvari začnejo premikati,« pojasnjuje.

Osebja, ki se po begunskih centrih in drugod ukvarja s težavami beguncev, je po njenih izkušnjah odločno premalo. Begunci bi predvsem potrebovali veliko več psihosocialne pomoči. »Marsikaj se da narediti, ko begunec enkrat stopi iz pozicije žrtve. Čeprav je žrtev, je ključno, da sebe preneha doživljati kot žrtev in da čim prej krene na pot reševanja problemov.«

Nastanitev beguncev v velike begunske centre, kjer se na enem mestu gnete sto ali več ljudi, je po njenem slaba. Preveč je možnosti za konflikte. »Nikogar ne bi silila, da živi v begunskem centru. Primernejše so manjše stanovanjske enote.« Namesto koncentracije beguncev zagovarja njihovo razpršitev.

Slovenija na slabem glasu

Najpomembnejši korak pri vključevanju begunca v novo okolje je zaposlitev. »Integracije brez dela ni,« poudarja. »Po slovenski zakonodaji lahko begunec začne delati takoj po pridobitvi statusa, prosilec za azil pa po devetih mesecih bivanja, kar je v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami ugodno. Težava je le, da redkokateri prosilec za azil dobi službo.«

Veljalo bi razmisliti, da bi zaposlovalno politiko prilagodili beguncem kot posebej ranljivi skupini. Podobno kot obstaja posebna zaposlovalna politika za invalide, pojasnjuje. Svari pred tem, da bi begunce dojemali kot potencialne teroriste ali potencialne izkoriščevalce in jih izrinjali na rob družbe, kajti sami ne bodo zmogli poti z družbene margine. Že brez potiskanja na rob je preboj begunca iz »begunske subkulture«, iz prevladujoče medsebojnega druženja v zunanji svet skrajno težak.

Tega, da bi begunci z Bližnjega vzhoda, ki zdaj po spremenjeni balkanski poti čez Hrvaško trkajo na vrata Slovenije, množično preplavili slovensko družbo, ne verjame. Preprosto zato ne, ker so tokratni begunci izredno dobro obveščeni, Slovenija pa je pri njih na slabem glasu. »Ko slišijo, da begunec v Sloveniji zelo težko pridobi status, hkrati pa je podpora, ki jo nato prejema, zelo nizka, niti ne razmišljajo, da bi ostali tu.«

Begunce iz Bosne iz devetdesetih let, od katerih se je velika večina bodisi vrnila domov bodisi se raztepla povsod po svetu, po njenem mnenju druži »bosanski duh, pripravljenost za črni humor, za pravi humor, za druženje, saj vedno najdejo čas za kavo, in spomin na skupno preteklost«.

Čeravno je v Sloveniji leto dni živela kot begunka, se, kot pravi, nikakor ni mogla poistovetiti s statusom begunke, prav tako ni sebe nikoli dojemala kot begunke. Pa vendar, kaj ji je prinesla begunska izkušnja, jo pobaramo. »Dala mi je spoznanje, da se je treba boriti, da ni treba sprejeti nekih minimalnih standardov in rešitev in da se da priti do cilja. In vzela mi je strah. Nimam strahu, na primer pred tem, da bi izgubila službo. Ker vem, da bom preživela.«