»Postopek imenovanja novih pastirjev zahteva veliko razločevanja, zato moramo biti potrpežljivi in veliko moliti, da bi bil izid iskanja najboljši,« je sporočil apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz pred slabim letom. Kasneje se je Poljak bolj ali manj zavil v molk, o morebitnih kandidatih za položaj metropolitov v slovenski prestolnici oziroma v Mariboru pa, pričakovano, niti ni govoril. Tudi ko smo oktobra lani na Delu pridobili imena treh kandidatov za ljubljanskega nadškofa, ki jih je poslal papežu Frančišku v razmislek, je nuncij ob našem preverjanju teh imen vztrajal v molku in, kot je zapisal v odgovor, molitvi.
Več kot leto dni
Zakonik cerkvenega prava določa, naj škofje posamezne cerkvene pokrajine vsaka tri leta sestavijo seznam duhovnikov, primernih za škofovstvo, in ga posredujejo apostolskemu sedežu. Papeškemu episkoposu je naloženo »posamič raziskovati o treh kandidatih, ki jih je treba predlagati apostolskemu sedežu«, in če meni, da je koristno, mora »posamič in tajno« poizvedeti tudi za mnenje »drugih iz vrst klera in tudi laikov«: poiskati mora mnenja škofov, stališča izbranih duhovnikov in laikov, ki so jim v krajevni cerkvi zaupane posebne naloge in se odlikujejo po modrosti.
Lobiranje, pisarjenje
Potem ko se je med slovenskimi kleriki razvedelo za imena treh kandidatov, so se njihova pričakovanja močno polarizirala. Medtem ko so tisti, ki Jezusov nauk širijo brez politično-gospodarskih pomagal, pričakovali, da bo papež zagotovo izbral koga od frančiškanov, je lobistična klika Cerkve na Slovenskem, pričakovano, stavila na Petriča. Sledila so lobiranja, v Vatikan je – tudi mimo Janusza – odromalo nemalo »pisem o nameri« in po naših podatkih je šele po modrosti znani jezuit Jože Roblek s svojim obiskom pri prefektu kongregacije za škofe Marcu Ouelletu, čemur je sledil jezuitov obisk papeža Frančiška, dokončno ustavil vrvež onih, ki so po uradnem seznamu treh v Vatikan pošiljali svoja mnenja in tudi druga imena iz vrst slovenskih klerikov, ki da naj postanejo škofje.
Ni presenečenje, temveč uresničeno pričakovanje
Tako kot je marca lani mnoge presenetilo, da je skromni Jorge Mario Bergoglio prevzel vodenje vesoljne RKC, tako zdaj podobno nekatere preseneča, da je vodenje ljubljanske nadškofije (sledilo mu bo tudi vodenje Slovenske škofovske konference) prevzel skromni Zore. In to na god enega najskromnejših mož v zgodovini Cerkve, Francesca Bernardoneja oziroma sv. Frančiška iz Assisija, ustanovitelja frančiškanov, ki je v 13. stoletju povsem prenovil takrat precej izprijeno Cerkev.
Glede na smernice, ki jih je v imenu sanacije moralno obubožane Cerkve zastavil papež Frančišek, njegova odločitev, da na voditeljski položaj prav tako moralno obubožane Cerkve na Slovenskem postavi poštenega, preprostega in na postulatu uboštva temelječega patra, nikakor ne preseneča. Nasprotno; papeževa izbira zgolj krepi željo mnogih vernikov in po njihovih molitvah (končno) uslišano prošnjo po vzniku tektonskega premikanja Cerkve, ki se mora zgoditi tudi na tleh slovenske Cerkve. Po škodljivih finančnih mahinacijah in po nekaj nespretnih dvorjenjih nekaterih slovenskih škofov (Štumpf, Glavan) določeni politični opciji vse kaže, da namerava Cerkev na Slovenskem to presekati.
Nadškof Zore:
Vodilo novega ljubljanskega nadškofa, čigar sestra se je prav tako posvetila redovništvu, je »biti blizu ljudem«. Dejstva, da je frančiškanska cerkev na Tromostovju, kjer je deloval pred imenovanjem, zagotovo najbolj obiskana cerkev v prestolnici, ne obeša na veliki zvon in tega, kot je povedal v nedavnem intervjuju za revijo Ognjišče, nikoli ni posebej raziskoval: »Na misel pa mi prihaja, da smo frančiškani že od sv. Frančiška naprej varuhi svetih krajev.«