Osebno s Stanetom Zoretom, škofom, ki ne pripada nobenemu lobiju

Po štirinajstih mesecih je ljubljanska nadškofija končno dobila nadškofa, ki bo posvečen predvidoma prihodnji mesec.

Objavljeno
05. oktober 2014 22.59
Stane Zore,novi ljubljanski nadškof,Ljubljana Slovenija 04.10.2014
Dejan Karba
Dejan Karba
Prvi frančiškan med 36 slovenskimi škofi, ki je bil za ljubljanskega metropolita imenovan natanko trideset let po večnih zaobljubah. Po štirinajstih mesecih je ljubljanska nadškofija s Stanetom Zoretom končno dobila nadškofa, ki bo posvečen predvidoma prihodnji mesec.

»Postopek imenovanja novih pastirjev zahteva veliko razločevanja, zato moramo biti potrpežljivi in veliko moliti, da bi bil izid iskanja najboljši,« je sporočil apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz pred slabim letom. Kasneje se je Poljak bolj ali manj zavil v molk, o morebitnih kandidatih za položaj metropolitov v slovenski prestolnici oziroma v Mariboru pa, pričakovano, niti ni govoril. Tudi ko smo oktobra lani na Delu pridobili imena treh kandidatov za ljubljanskega nadškofa, ki jih je poslal papežu Frančišku v razmislek, je nuncij ob našem preverjanju teh imen vztrajal v molku in, kot je zapisal v odgovor, molitvi.

Več kot leto dni od seznama kandidatov

Na prvi pogled se zdi sila nenavadno, da je Vatikan po Januszevem posredovanju pisma z imeni treh kandidatov potreboval debelo leto, da je naposled izbral naslednika Antona Stresa, ki se je škofovski službi odpovedal (beri: moral odpovedati) julija lani. A če se spomnimo vseh dogodkov, ki so sledili Stresovemu slovesu (in kasneje odhodu v tujino, iz katere se je pred kratkim po letu dni lahko vrnil v Slovenijo), je dolgost izbiranja morda nekoliko bolj razumljiva.

Zakonik cerkvenega prava določa, naj škofje posamezne cerkvene pokrajine vsaka tri leta sestavijo seznam duhovnikov, primernih za škofovstvo, in ga posredujejo apostolskemu sedežu. Papeškemu episkoposu je naloženo »posamič raziskovati o treh kandidatih, ki jih je treba predlagati apostolskemu sedežu«, in če meni, da je koristno, mora »posamič in tajno« poizvedeti tudi za mnenje »drugih iz vrst klera in tudi laikov«: poiskati mora mnenja škofov, stališča izbranih duhovnikov in laikov, ki so jim v krajevni cerkvi zaupane posebne naloge in se odlikujejo po modrosti.

Lobiranje, pisarjenje in obiski v Vatikanu

Po Stresovem odstopu je seznam, pravijo naši viri iz RKC, nastal na novo. Koga je kot svojega naslednika videl Stres, torej ne vemo, na novem oziroma po njegovem odhodu spisanem seznamu primernih za opravljanje škofovske službe pa sta poleg izbranega frančiškanskega patra po naših podatkih pristala še priljubljeni viški župnik, frančiškan Marijan Čuden, ki je v soboto od patra Zoreta prevzel funkcijo provincialnega ministra slovenskih frančiškanov, in škofijski duhovnik Franci Petrič, urednik katoliškega tednika Družina.

Potem ko se je med slovenskimi kleriki razvedelo za imena treh kandidatov, so se njihova pričakovanja močno polarizirala. Medtem ko so tisti, ki Jezusov nauk širijo brez politično-gospodarskih pomagal, pričakovali, da bo papež zagotovo izbral koga od frančiškanov, je lobistična klika Cerkve na Slovenskem, pričakovano, stavila na Petriča. Sledila so lobiranja, v Vatikan je – tudi mimo Janusza – odromalo nemalo »pisem o nameri« in po naših podatkih je šele po modrosti znani jezuit Jože Roblek s svojim obiskom pri prefektu kongregacije za škofe Marcu Ouelletu, čemur je sledil jezuitov obisk papeža Frančiška, dokončno ustavil vrvež onih, ki so po uradnem seznamu treh v Vatikan pošiljali svoja mnenja in tudi druga imena iz vrst slovenskih klerikov, ki da naj postanejo škofje.

Ni presenečenje, temveč uresničeno pričakovanje

Tako kot je marca lani mnoge presenetilo, da je skromni Jorge Mario Bergoglio prevzel vodenje vesoljne RKC, tako zdaj podobno nekatere preseneča, da je vodenje ljubljanske nadškofije (sledilo mu bo tudi vodenje Slovenske škofovske konference) prevzel skromni Zore. In to na god enega najskromnejših mož v zgodovini Cerkve, Francesca Bernardoneja oziroma sv. Frančiška iz Assisija, ustanovitelja frančiškanov, ki je v 13. stoletju povsem prenovil takrat precej izprijeno Cerkev.

Glede na smernice, ki jih je v imenu sanacije moralno obubožane Cerkve zastavil papež Frančišek, njegova odločitev, da na voditeljski položaj prav tako moralno obubožane Cerkve na Slovenskem postavi poštenega, preprostega in na postulatu uboštva temelječega patra, nikakor ne preseneča. Nasprotno; papeževa izbira zgolj krepi željo mnogih vernikov in po njihovih molitvah (končno) uslišano prošnjo po vzniku tektonskega premikanja Cerkve, ki se mora zgoditi tudi na tleh slovenske Cerkve. Po škodljivih finančnih mahinacijah in po nekaj nespretnih dvorjenjih nekaterih slovenskih škofov (Štumpf, Glavan) določeni politični opciji vse kaže, da namerava Cerkev na Slovenskem to presekati.

Nadškof Zore: Biti blizu ljudem

Zore, ki je odraščal v delavski družini v vasici Selo pri Kamniku, je povsem nepolitični duhovnik, ne pripada nobenemu cerkveno-državnemu lobiju in je, predvsem, iskalec resnice. Kot je pred dnevi povedal za Radio Ognjišče, je najpomembneje to, da človek gre v sebe, »v globino, in da dovoli Bogu, da nas spreobrne«. Kot provincial frančiškanov je sobrate letos popeljal v praznovanje petstoletnice province Sv. križa oziroma sedanje upravne ureditve slovenskih frančiškanov, katerih del je postal, ker je »imel preveč časa. No, šalo na stran; najprej sem kamniško gimnazijo obiskoval od doma, bil sem vozač. Včasih je bilo treba na avtobus čakati uro, včasih celo dve, in sošolec Jernej mi je nekega dne rekel: 'Stane, kaj če bi šla midva k frančiškanom?' In namesto izgubljati čas s čakanjem, sva začela hoditi k frančiškanom, tam ministrirati, brati berila … Tako sem jih spoznal. In v drugi letnik gimnazije sem že hodil od frančiškanov, kjer sem stanoval v serafinskem kolegiju v Kamniku, kakor imenujemo malo semenišče.«

Vodilo novega ljubljanskega nadškofa, čigar sestra se je prav tako posvetila redovništvu, je »biti blizu ljudem«. Dejstva, da je frančiškanska cerkev na Tromostovju, kjer je deloval pred imenovanjem, zagotovo najbolj obiskana cerkev v prestolnici, ne obeša na veliki zvon in tega, kot je povedal v nedavnem intervjuju za revijo Ognjišče, nikoli ni posebej raziskoval: »Na misel pa mi prihaja, da smo frančiškani že od sv. Frančiška naprej varuhi svetih krajev.«