Osebno s Tinetom Brodnjakom: Delo z ljudmi in za ljudi ima v krvi

Tine Brodnjak rekipeva od energije in zagnanosti. Devetintridesetletni Štajerec je hotelski menedžer, ki od letošnjega maja vodi blejski butični hotel Lovec, del verige Best Western, poleg tega pa še hotel Turist. Zdaj se je vrnil na Bled, potem ko je bil prvič zaposlen v Sava Turizmu že med letoma 2008 in 2014.

Pogovor o blejskem vrvežu ter turizmu in gostih nasploh je tekel v senci razvpite izjave, ki si jo je pred nedavnim privoščil v. d. direktorja Turizma Bled Matjaž Berčon. Ta je slovenske obiskovalce pozval, naj se morda v poletnih mesecih izognejo Bledu in ga raje obiščejo jeseni, pozimi ali spomladi, ko ni takšne gneče. Z izjavo, ki jo je kasneje sicer omilil, je vendarle opozoril na poplavo turistov, s katero se ponekod spoprijemajo bolj, na Bledu pa malo manj posrečeno.

Za Brodnjaka je bil turizem vznemirljiv že v otroških letih, ko mu je oče pripovedoval zgodbe o dedku, ki je veliko potoval. Po srednji šoli je sicer hotel študirati arhitekturo, toda ker v nekaterih predmetih ni blestel, se je odločil za študij turizma v Portorožu: »Tam pa sem padel noter, z ljudmi, za ljudi, to mi je nekako v krvi.« Še kot študent je prvo turistično sezono oddelal kot turistični predstavnik za grški otok Karpatos za agencijo Intelekta, drugo sezono pa ga je svet hotelirstva pritegnil v portoroški Luciji. Velika vrata mednarodnega hotelskega menedžmenta so se zanj prvič odškrnila po podiplomskem študiju v švicarskem Brigu, h kateremu so ga spodbudili starši.

Švica in Amerika sta mu dali širino

V Švici se je naučil razmišljati zunaj okvirov: da hodi okoli z odprtimi očmi in se odziva. Po koncu švicarskega izobraževanja je leta 2002 trčil ob omejitev, ker še nismo bili v Evropski uniji. Zato je namesto v želenem Londonu ali Nemčiji pristal v Pragi, v hotelu Radisson, kjer je bil med drugim odgovoren za VIP-goste, kot je bil denimo Marilyn Manson. Drugi mejnik je bil študij za generalnega menedžerja na univerzi Cornell; Ameriko bi svetoval vsakemu hotelirju zaradi osvežitve znanja. »Bilo je vrhunsko, delaš na konkretnih primerih, starih največ eno leto.« Pri Američanih opaža, da imajo v hotelirstvu zdravo servilnost, kot enega ključnih dejavnikov za zadovoljstvo zaposlenih pa navaja variabilno plačilo: »Več narediš, več zaslužiš.«

Za avstrijsko skupino Falkensteiner je slaba tri leta vodil hotel Punta Skala blizu Zadra: »Tam smo v bistvu hotel vsako leto na novo odprli, ker je bil čez zimo zaprt; moraš najti kadre in jih vpeti v tirnice.« Ponudba se letno spreminja z novimi smernicami, na kar je treba ljudi navaditi. Šef iz okolice Kronplatza mu je nekoč dal nepozaben poduk: »Orkester igra zunaj, denar delamo zunaj. Osebje se ne sme skrivati v ozadju, kot da mu ni treba nič delati.« Spomni se še kakšnega avstrijskega nauka: če osebja ne streniramo do maja, je šlo leto strokovnosti mimo. Tako razmišljanje pogreša pri naših operativnih vodjih.

Težava našega hotelirstva tudi lastništvo

S hrvaške obale je odšel v domovino; lani je direktoroval ljubljanski Plazi, kjer je imel opravka s korporativnimi gosti, »bivajo več dni in pričakujejo ugodnejšo ceno«, iz prestolnice, ki jo opiše kot mesto za kulturni in nakupovalni turizem, pa se je vrnil na Bled. Tu se morajo veliko bolj posvečati gostom, ki bivajo v kraju dlje časa, tudi po dva tedna. »Pričakujejo odzivnost, da si jim na voljo, da narediš extra mile, torej več, kot je treba, česar pri nas niso vsi vajeni.« Eden naših ključnih problemov je, pravi, da v operativi ne razmišljamo z glavo in ne vidimo stvari: »Če recimo kuhinja in strežba živita vsaka zase in natakar ne ve, kaj mora pospešiti iz kuhinje, zadeva ne more delovati.«

Druga težava slovenskega hotelirstva je po njegovem lastništvo, saj so bitke z bankami glede odplačevanja kreditov usodno vplivale na (ne)razvoj turističnih objektov, hotelov in gostiln – vendar opaža premike na bolje, korak za korakom. Čeprav v pogovoru večkrat opozori, da Bled živi od stare slave, pa hkrati opozarja, da se domov vračajo kadri, ki so se šolali v tujini. Prihajajo mlajše generacije, ki razmišljajo drugače in spremljajo sodobne smernice v gostinstvu, kuharstvu in turizmu. Še vedno pa pogreša več poudarka na strokovnem izobraževanju na kraju samem. Meni, da obnovitev in nadgradnja znanja nista nikoli odveč. Manjka nam odprtosti in strokovnosti, predvsem pa želje in žara po delu, in za slednje, je prepričan, ne moremo kriviti samo delodajalca.

Butični Bled svetovnega slovesa po izkušnjah sogovornika obiskujejo gostje, ki tukaj iščejo mir, stik z naravo, nekateri aktivne počitnice ali nekaj novega. Kulinarično je Bled razvit, kraj poznajo tudi zaradi veslanja in Pokljuke. Ob odhodu obiskovalci precej poudarjajo prijaznost in lepoto Bleda kot takega: »Ko skozi okno vidijo trikotnik grad-Triglav-otok, so navdušeni. Prejšnji teden so gostje iz Belgije po desetih dneh povedali, da pridejo nazaj, ker imajo še toliko videti.« Sodobni gost pa je vedno bolj zahteven, ugotavlja: »Američani, Nemci in Švicarji za svoj denar hočejo razkošje, toda ne v hotelu, ki ni bil obnovljen od leta 1985.« Nemce poleg Angležev in Izraelcev označi za temeljite, »iščejo dlako v jajcu, če so to jajce plačali«. Slovenci smo hotelska manjšina, pa vendar Slovenec velja za zahtevnega gosta, čeprav je dober in si privošči: »V tujini smo precej bolj ponižni.«

V Švico po vino, ne po čokolado

Razcvet turizma se čuti tudi na Bledu. Ob hotelih in apartmajih se je že pred leti odprlo veliko hostlov, ki so privabili nov segment ljudi. Zdaj dodaten priliv ustvarja Airbnb. Smo Slovenci zato res odveč? Z Berčonovo izjavo ne polemizira, ampak logično pojasnjuje: »Infrastrukturo moramo rešiti. V nekaterih tujih turističnih krajih imajo parkirišča, s katerimi nadzorujejo gnečo, ali pa garažne hiše z elektromobili.« Take zgodbe bi bile za Bled skladne s podobo eko turistične destinacije: »Manjkajo avtobusi na metan, kot v Ljubljani, ko turisti parkirajo in se peljejo z javnim prevozom, pa bo zagata manjša.« Dodaja, da lokalna skupnost s komunalno infrastrukturo lahko regulira prehod, načrtovana obvoznica okoli Bleda pa bo razbremenila središče mesteca ob jezeru.

Njegov konjiček so vina in vinarstvo nasploh. Najbrž je eden redkih, pravi, ki iz Švice ne pride s čokolado, ampak z vini. In če se le da, pomaga staršem pri vinogradniškem projektu. Sicer rad kolesari in igra tenis. Kam pa gre direktor hotela na dopust, nas je zanimalo. »Na zasebni vikend v zadarskem zaledju poleti, pozimi na smučanje.« Njegova neizpeta želja pa – imeti čas za navtiko ...