Tiskane izdaje
Zadržanost. To je prvi vtis, ki ga daje 57-letni strojnik po osnovni izobrazbi, po funkciji pa direktor podjetja Danfoss Trata in višji podpredsednik danske družbe Danfoss A/S. Na nekatera vprašanja noče odgovoriti, kar kaže na to, da se izogiba konfliktom. Je eden od izbrancev iz gospodarstva, s katerimi se neformalno srečuje aktualni predsednik vlade. »S predsednikom vlade Mirom Cerarjem se občasno sestanemo skupaj z nekaterimi drugimi kolegi, izmenjamo si stališča glede določenih problemov ali zakonskih predlogov, ni pa nujno, da so nato vsa upoštevana,« priznava. Kako bi bilo drugače, če pa je politika umetnost dogovarjanja in usklajevanja različnih interesov in strank.
V krogu Cerarjevih zaupnikov, zanimivo, na primer ni bilo razprave o tem, ali naj se NLB proda. Kakšno pa je njegovo osebno stališče, ali bi sistemsko banko morda veljalo ohraniti po zgledu nemške države in Deutsche Bank v domači lasti? »Izmazal se bom in rekel, da sem po izobrazbi strojnik in da imam premalo makroekonomskega znanja, da bi se opredelil, zato te teme ne bom komentiral,« odgovarja na eno najbolj vročih vprašanj, s katerimi se trenutno ukvarja odločevalski vrh v državi.
Pred obdobjem rasti plač
Stanovsko združenje, ki ga vodi od leta 2014, povezuje okoli osemsto gospodarskih družb in bi, če bi delovalo povezano in usklajeno, lahko bilo resnično močna interesna združba, pred katero bi sklonila glavo tudi vladajoča politika. Ko je prevzel prvi mandat na čelu združenja, je slovenski BDP padal dve leti zapored, stopnja brezposelnosti je bila 14,5-odstotna, povprečna neto plača pa 1007 evrov. Letos so številke drugačne: BDP raste tri leta zapored, stopnja brezposelnosti je upadla na 7,9 odstotka, povprečna neto plača pa je ob teh dobrih gibanjih zrasla le za 23 evrov. Povprečna plača je torej zrasla zelo malo; po njegovem je razlog povezan z gibanjem števila brezposelnih – če jih je veliko, je delovno silo lahko dobiti in pritiska na rast plač ni. Zdaj, ob padcu stopnje brezposelnosti, pa napoveduje obdobje rasti plač tudi v gospodarstvu.
Rad ponavlja, da morajo menedžerji delovati etično. V isti sapi poudarja, da tega ne govori, ker je še treba spirati blato, ki so ga v preteklih letih na menedžerje z lopato nametali določeni kolegi, nekateri od njih so v zaporu, druge morda rešetke še čakajo. »Ugled združenja je po mojem mnenju zdaj visok, afere, ki jih omenjate, daleč za nami, nekateri člani so bili ali izključeni ali smo jih zaprosili, naj gredo sami. Zdaj je združenje zelo etična organizacija, v kateri je zbranih okoli tisoč menedžerjev, zelo veliko jih je iz podjetij v tuji lasti.« Je etike več v tujih ali domačih podjetjih, morda najmanj v podjetjih v lasti države, po katerih kadrovsko tako rada lomasti politika? »Splošen odgovor na takšno vprašanje ni mogoč,« pravi, poleg tega je v državni lasti ostalo zelo malo podjetij, po njegovi oceni jih je še okoli 35.
Družbe v tuji lasti, poudarja, delajo dobro. Zakaj potem ljudje v javnomnenjskih anketah na primer menijo, da je bila prodaja Mercatorja napaka in da naj ga Slovenija kupi nazaj? »Ne vidim, da bi ljudje dojemali tuje lastništvo kot slabo, v našem podjetju zagotovo ni tako. Je pa seveda stvar percepcije dogajanja. Če povem konkretno: da je naša Danfoss Trata danes takšna, kot je, smo morali zapreti nemško in finsko tovarno, zdaj se zapira še ena poljska družba in proizvodnja se seli v Slovenijo. Če torej gledamo z našega stališča, je tuji lastnik dober lastnik, saj prinaša delovna mesta. Nasprotno pa na Poljskem gotovo ne menijo tako.«
Negativnih medijskih
Eden od njegovih predhodnikov je pred leti skušal disciplinirati kritične medije in je kolege v združenju pozival, naj v njih ne oglašujejo. Tudi zdaj nekateri menedžerji grozijo podobno. »Ni prav, da se na medije skuša tako vplivati, saj so neke vrste družbeni korektiv, a hkrati je nujno, da to svojo vlogo opravljajo odgovorno.«
Televizijo gleda zelo malo, v zadnjih dveh tednih si je ogledal le ena poročila, zjutraj prebere poslovni dnevnik, dodatno se informira prek druge najbolj priljubljene spletne strani pri nas. Prostega časa skoraj ne pozna, ker »predvsem dela«, veliko je na službeni poti, vsak teden vsaj dva do tri dni. Ko pa prosti čas le najde, teče, kolesari in pozimi smuča. »Sanjskih« dopustov nima, če gre na počitnice na morje, jih preživi ali na Hrvaškem ali v Grčiji. »Imam to srečo, da poleti v centrali Danfossa večina vzame tri tedne dopusta. Te tedne si razdelim med hribe in morje,« razlaga.
Je zelo konservativen vlagatelj, kar je verjetno delno posledica dejstva, da se je opekel v času poka borznega balona na Balkanu. S padcem delnic je izgubil »kar nekaj«, ker si ni upal investirati naprej, izgube po rasti delniških tečajev, ki je sledila, ni nadoknadil.
Rojen Ljubljančan je član združenja Manager od leta 1998. Po prihodu v Trato leta 1984 se je najprej spoprijel s strmim padcem prodaje zaradi izgube takratnega skupnega trga. Rešitev je poiskal v povezovanju z danskim podjetjem Danfoss, ki je nato v privatizacijskem procesu leta 1995 prevzelo večinsko lastništvo, sam pa je kot generalni direktor družbe prevzel integracijo v skupino Danfoss in prestrukturiranje podjetja. Je tudi dobitnik nagrade GZS za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke.
