Osebno z Anamarijo Meglič: Nova metla na pediatriji

Čeprav je mogoče, da bo na tem mestu ostala dlje kot le nekaj mesecev, do uradnega razpisa, si tega ne želi.

Moje mesto je pri otrocih in moje poslanstvo je zdravniško, z dušo in telesom sem zdravnica, pravi. V prvih dneh z novimi obveznostmi ji zato že manjka neposreden stik z bolniki in starši. Poudari, da bi bilo bolje, ko bi se pogovarjali v bolj njenem okolju, pri mladih bolnikih, kjer je ona res lahko ona. Zažari, ko fotograf predlaga, da slikanje opravimo zunaj pisarne. V avli pediatrične klinike z nasmehom pozdravi vsakega obiskovalca, govori z mimoidočimi in neki deklici z istim priimkom, ki se sprašuje, ali sta v sorodu, brez zadržkov postreže z osebnim podatkom, in sicer, da je to priimek nekdanjega moža.

Za povrnitev ugleda

Ko je odjeknila novica o njenem novem položaju, so pacienti oziroma starši s klici na nefrološki oddelek preverjali, ali bo ostala njihova zdravnica. Želi si, da bi ji to uspelo z dobro organizacijo, ji bo pa zmanjkalo prostega časa za karkoli drugega. V tednu našega srečanja je bila v ponedeljek dežurna, v torek je opravljala dela strokovne direktorice, ob tem še predava na medicinski fakulteti. Večjo delovno vpetost si lahko privošči, ne da bi imela kot mama slabo vest, saj je njen sin že odrasel. Z njim je prepotovala dobršen del sveta, ga zasvojila z medicino in je danes zelo ponosna, da ji ga je bilo dano vzgajati.

Za pogovor smo se kar dolgo usklajevali. Zaradi pomanjkanja časa ga je sprva odklonila, kasneje je vendarle privolila. Pred srečanjem je izrazila zadržanost, češ da je sama nezanimiva za portret, da pa z veseljem pove kaj o kliniki. V zvezi z otroško kardiologijo, kardiokirurgijo in aritmologijo zaradi sklepa strokovnega sveta, da o tem ne bodo več javno razpravljali, ni želela govoriti: »Gre za velike stiske staršev bolnih otrok, ki se z javnimi objavami zgolj po nepotrebnem povečujejo.« Pove, da so starši večkrat presenečeni nad strokovnostjo in prijaznostjo sodelavcev na kliniki, češ da so zaradi medijskih objav pričakovali povsem drugačno sliko.

Na novem položaju bi skupaj s sodelavci najprej rada dokazala, da pediatrična klinika nikakor ni taka, kakršen je o njej splošen javen vtis: »Kliniko sestavlja enajst bolnišničnih oddelkov z visoko izobraženimi zdravniki, ki se vsak dan trudijo več, kot jim predpisujejo delovne obveznosti.« Svoje poslanstvo vidi v tem, da bo v delo in odnose vnesla pozitivnost, večjo kolegialnost: »Obračunavanje med nami nikamor ne vodi.«

Pomenljiva kraja

Pusto pisarniško okolje si je že obarvala. Steno krasi risba malega bolnika, nad delovno mizo visijo dobre misli otrok in staršev, prostor krasijo lončnice. Ženski duh, ki je zavel na kliniki, se kaže še v izstopajoči roza barvi prenosnega računalnika in delovne mape. Ampak to barvo obožuje, ker je blizu otrokom, pravi: »Začelo se je z roza mikimiško.«

Ko se s fotografom sprehodimo po hodniku, jo pogledi moških kolegov vprašujoče merijo. Tega se je v zadnjih dneh že navadila. V šali pojasni, da se že čuti, da je nova metla, pa čeprav roza. In smo spet pri barvi, s katero je imel simbolično opraviti tudi njen predhodnik. Tik pred koncem mandata mu je namreč izginilo kolo. »Na mestu, kjer sem ga pustil, sem zagledal roza žensko kolo, mojega pa ni bilo nikjer. Mogoče je bila ta kraja znamenje, da moram oditi,« je za Dnevnik komentiral Kenda, ki ni odšel, ampak ostaja v hiši kot svetovalec.

Megličeva, ki se v službo sicer ne vozi s kolesom, ampak vedno hiti z avtomobilom, je pod njegovim mentorstvom opravila specializacijo, magisterij in doktorat. Ko jo je prosil, da bi ga nadomeščala, ji je oče, ki ji je skupaj z mamo privzgojil visoke moralne vrednote in čut za odgovornost, svetoval, da take prošnje ni spodobno zavrniti. In je ni. Profesorja Kendo je nadomeščala osem let, zato ji delo, ki ga bo opravljala zdaj, ni tuje.

Začrtana življenjska pot

Otroška zdravnica si je želela postati zelo zgodaj. S tem namenom je zadnja štiri leta osnovne šole že obiskovala pouk latinščine, po končani bežigrajski gimnaziji pa se je vpisala na medicinsko fakulteto. Med študijem je za raziskovalno nalogo s področja strjevanja krvi prejela Prešernovo nagrado. Dosežek je zanjo pomenil kamenček, ki ga mora vstaviti v mozaik, če hoče doseči postavljeni cilj.

Ker ni bilo lahko priti do zaposlitve, je na kliničnem oddelku za nefrologijo najprej delala kot mlada raziskovalka. Kliničnega dela jo je učila stroga Marija Čavić. V življenjepisu piše, da je magistrirala in doktorirala s področja hematurije (pojav krvi v seču) pri otrocih in mladostnikih: »V medicinski literaturi je objavila vrsto člankov o obolenjih ledvic pri otrocih. Na podlagi obširne raziskave o mutacijah gena za kolagen pri dednih nefropatijah pri slovenskih bolnikih je uvedla klinične smernice za vodenje otrok z Alportovim sindromom pri nas. Postavila je doktrino diagnostike in zdravljenja motenj mikcije v vključno z nočnim močenjem pri otrocih in mladostnikih na primarnem, sekundarnem in terciarnem nivoju v Sloveniji.« Zaslužna je za ustanovitev šole lulanja, ki je in bo za marsikoga rešitev, vendar je sogovornica skromna: »Pomembno je, da smo v delovni skupini za motnje mikcije otrok in mladostnikov pri združenju za pediatrijo povezali zdravnike pediatrične nefrologije iz celotne države in da je zdravljenje enako dostopno za vse otroke.«

Čut za dobrodelnost

Zmoti jo telefonski klic – kadar telefon vztrajno brni, se v skrbi za otroke vedno oglasi. Tokrat je bil na drugi strani njen predhodnik Kenda, čez delo katerega ne najde žal besede, pa tudi sicer pravi, da zelo spoštuje svoje predhodnike, kot na primer Cirila Kržišnika, ki je zgradil novo bolnišnico in postavil temelje današnje pediatrije.

Zdaj jo bo moral nekdo nadomestiti pri vodenju ustanove za pediatrično kliniko, prek katere že dobri dve desetletji zbirajo prispevke sprva za gradnjo, zadnja leta pa za opremo. »Pri tamkajšnjem delu sem bila zavezana korektnemu in zakonitemu pridobivanju donacij. Vsa poročila o delu ustanove so javno dostopna, aparature in opremo pa smo kupovali po strogo določenih pravilih in po seznamu, ki ga je določila strokovna skupina za nabave na naši kliniki. Nič ni skritega,« je pojasnila nefrologinja, ki je ustanovo vodila od leta 2015. Tedaj ji jo je po 22 letih zaupala Biserka Marolt Meden, poslovna direktorica pediatrične klinike.

Da je imel mesto v upravi te ustanove nekoč tudi novopečeni zapornik Igor Bavčar, ji ni znano: »Za nazaj težko komentiram, lahko pa rečem, da smo člani zdajšnje uprave (Marijana Kanduti, Tadej Battelino, Majda Oštir, Simon Vrhunec, Marina Praprotnik, Franc Hočevar, Roman Jakič, Darinka Miklavčič, Danica Simšič, Vlasta Kovačič Mežek, op. p.) dobro sodelovali.«

Kaj bi bila, če ne bi bila zdravnica? Odgovarja, da čarovnica: »Taka dobra, ki bi lahko pričarala zdravje vsem otrokom tega sveta.« Seveda na roza metli.