Osebno z Andrejem Barago: Sodnik, ki je s tviti dobil krila

Ko se je leta 2007 zadnji trenutek prijavil za mesto predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča, je dejal, da o odločitvah dolgo premišljuje, ko pa jih sprejme, gre do konca. Pri tvitih, ki so kritični do NPU in izražajo odklonilen odnos do nekaterih politikov, se zdi, da ni dosti premišljeval, pač pa šel do konca in čez rob. Mu je žal? »Šlo je za moje mnenje. Če gledam z današnjega gledišča, bi seveda kaj napisal drugače, ampak tisto je bilo zapisano na podlagi takratnega mišljenja in dogodkov.« Poudarja, da je 'čivkal' zunaj rednega delovnega časa in da je treba ločiti, kaj se dela v službi in kaj zasebno. A v osebnem profilu na družabnem omrežju je navedel, da je sodnik. In zaradi te funkcije, ki zahteva videz nepristranskosti in je vtkana tudi v njegovo zasebnost, bi moral biti pazljivejši. Tako razmišljanje razume in mu ne odreka legitimnosti: »Je pa to, kaj lahko in česa ne in s čim prekoračiš pooblastila, še tako odprto področje, da se bodo mnenja še kresala. Enoznačnega odgovora ni.«

Tvitar je postal pred štirimi leti, približno v istem času kot uporabnik facebooka. Podlegel je modni muhi, da se o nečem nekaj kratkega napiše, pa čeprav bi kakšna stvar zahtevala dodatna pojasnila. In ta je zadnje dni na tviter, ki ga namera uporabljati še naprej, tudi dodal. Glede zaposlenih na NPU, ki jih je označil za lene in bleferske, je pojasnil: »Pred tremi leti sem napravil zahtevno hišno preiskavo in so rekli, delamo le do treh, pridemo v ponedeljek, to ni ok.«

Priznava, da mu zaradi zapletov, povezanih s tviti, zadnje dni »življenjsko, logično, ni najbolj prijetno«, je pa marsikateri kolega in marsikdo zunaj njegove službe stopil k njemu in mu izrazil podporo, dal nasvet: »Kar zadeva mnenja drugih o meni, so občutki dobri. Ne trdim, da imajo vsi dobro mnenje, tisti pa, ki ga imajo, vedo, da sem se v dvajsetih letih dela v pravosodju (pravosodni izpit je opravil leta 1992; op. p.), vedno trudil delati korektno in profesionalno.«

Usodne preiskave

Vztraja, da njegov tvit o Alenki Bratušek ni imel povezave s tem, da je kot preiskovalni sodnik podpisal hišno preiskavo pri njej. »Strokovnost mojega dela in to, ali je kaj vplivalo nanj, se da zlahka preveriti – s pregledom spisa.« O tem, kako lahko osebno mnenje ne vpliva na službeno odločitev, pove: »Ko sem bil še razpravljajoči sodnik, se je zgodilo, da sem bil v svoji glavi povsem prepričan o krivdi nekoga, pri oceni dokazov pa smo s senatom ocenili, da jih ni dovolj, in je bil oproščen. Smo ljudje, nismo roboti, imamo mnenja. Ta so osebna in na kraj pameti mi ne pride, da bi v službi ravnal po njih in delal v nasprotju z zakoni in dokazi.«

Sogovornik, ki za sodniški vzgled daje delo višjega sodnika Igorja Mokorela, je to, da se bo ukvarjal s pravom, vedel že zelo zgodaj, proti koncu osnovne šole. Po opravljeni maturi na poljanski gimnaziji je, rojen Ljubljančan, z vpisom na pravno fakulteto to pot tudi začrtal. Še prej pa odslužil vojaški rok, kjer mu je bila zaupana skrb za pse. Zdaj domačih živali nima, ker se mu zdi nehumano, da bi jih puščal same v stanovanju in živel z občutkom, da jim posveča premalo časa.

Svoje delo vidi kot precej rutinsko in pazi, da se z njim po osemurnem delavniku ne obremenjuje še doma. »Zadnja tri leta imam štirikrat na teden zaslišanja strank oziroma zaslišanja obdolžencev in prič, vodim preiskave, odrejam različne ukrepe: prikrite, odredbe za bančne podatke, hišne preiskave.« Je slutil, da bodo zadnje zanj tako usodne? Leta 2008 so mu namreč očitali, da ni odredil hišne preiskave zoper nekdanjega sodelavca Boštjana Penka, ko se je ta kot tožilec sestajal z Ivanom Zidarjem, zdaj je vroč kostanj odrejena preiskava pri Bratuškovi. »Kadar odrejaš ukrepe proti določenim posameznikom, se zavedaš, da bodo zadeve odmevne. Kjer so vmešani ljudje z nekim položajem, je pričakovati, da se bo v javnosti pojavil vtis, da gre za politično zadevo, da kdo koga ščiti, neutemeljeno preganja, ampak to razumem kot ljudski glas. Sam vedno pogledam zgolj, ali je zadeva v mojem primeru zrela za preiskavo, in sem pri tem nepristranski. Nikoli v karieri nisem imel zaradi tega težav. Kar pa zadeva mojo odločitev glede Penka, je že iz komentarja Mitje Deisingerja v kazenskem zakoniku razvidno, da zloraba uradnega položaja pri tožilcu lahko nastaja, če se ta s stranko sestaja v zvezi z zadevami, ki jih je sam obravnaval.«

Z nižjo plačo po novo znanje

Da je šel po dvanajstih letih dela na tožilstvu leta 2006 za sodnika, ni nikoli obžaloval. Za kazenskega sodnika je kandidiral, potem ko je na okrožnem tožilstvu, v skupini za posebne zadeve, kjer se je od leta 2000 ukvarjal s pregonom organiziranega kriminala, drogami, krajami motornih vozil, prehodi čez mejo, začutil, da bi si potek stvari rad ogledal še z druge strani. Pri tem se ni oziral na plačo, saj je šel tedaj z željo po pridobitvi novih izkušenj zavestno na nižjo.

Leto zatem, ko je oblekel sodniško haljo, je v boju za mesto predsednika sodišča premagal Aleša Zalarja. Očitali so mu, da ga je postavil takratni pravosodni minister Lovro Šturm, češ da je bližje desnici, a sam je te očitke zavračal. Politično nisem na nikogaršnji strani, pravi, to pa naj bi se videlo tudi iz tvitov. »Sem človek, ki ga je, tako kot Zalarja, predlagal sodni svet, ne Šturm. Če me ne bi predlagal sodni svet, me noben minister ne bi mogel imenovati. Zato se mi zdi neumestno, da se me drži etiketa 'Šturmov kandidat'.« Tudi Šturm je v preteklosti zanikal, da bi šlo pri Baragi za politično kadrovanje, in to podkrepil s podatkom, da je bil ta sodnik eden od članov sodnega senata, ki je zavrnil zahtevo za preiskavo zoper nekdanjega visokega funkcionarja Ozne Mitjo Ribičiča. Prav tako je kasneje izrazil nezadovoljstvo nad njegovo odločitvijo glede neuvedbe hišne preiskave pri Penku.

Baraga je moral predsedniški položaj na sodišču zapustiti predčasno – po treh letih, kajti po presoji sodnega sveta je funkcijo opravljal v nasprotju z zakonom o sodiščih in sodniški službi. S preverjanjem izpiskov telefonskih klicev zaposlenih na sodišču, ki naj bi iz hiše odnašali informacije, je namreč kršil zakon o varstvu osebnih podatkov, zato je moral informacijski pooblaščenki plačati globo. »S tem se sicer lahko ne strinjam, ampak spoštujem odločitev organa.«

O uspešnosti svojega sodniškega dela je v preteklosti zbiral podatke, ki so kazali, da je bilo na višjih instancah potrjenih sedemdeset odstotkov njegovih sodb, dve do tri na leto so mu razveljavili.

Na začetku kariere, leta 1997, je sodeloval v skupini za pripravo sprememb zakona o kazenskem postopku. Šlo je za spremembe, ki so začele veljati leto kasneje in so bile potrebne zaradi vrste odločb ustavnega sodišča, ki je razveljavilo kar nekaj tudi precej pomembnih členov, denimo o prikritih ukrepih. »Odgovoren sem bil za pripravo določb o pripornem naroku in hišnem priporu. Naj kot zanimivost povem, da nihče od nas za sodelovanje ni bil plačan, pa smo z veseljem opravili delo in nismo niti pomislili, da bi spraševali za plačilo ali ga celo zahtevali. Se je pa vodja skupine Boštjan Penko v predgovoru k izdaji nove knjige s spremembami ZKP vsem članom poimensko zahvalil za sodelovanje.«

Sogovornik, ki bo letos praznoval abrahama, pove, da je bil groženj zaradi načina svojega dela deležen malokrat. Nikoli ni občutil, da bi kdo hotel vplivati nanj: »Grozili so mi dvakrat ali trikrat na hodniku, ko so rekli nekaj grdega o meni. Ko sem bil še tožilec, sem na javnem kraju srečal nekoga, ki mi je od daleč nakazal kretnjo s pištolo, ve se tudi za žaljivke znanega zapornika, ki mu ne želim delati reklame.« Kot nekdanji tožilec je ponosen na delo, ki ga je opravil pri primeru streljanja na bencinski črpalki v Fužinah leta 1996. Zdaj bo sodniške vrste zapustil. Čeprav bi imel interes ostati, je začel iskati drugo službo: »Od afere je preteklo malo časa, čaka me še nekaj razgovorov, zato trenutno težko povem kaj konkretnega.« Ni torej znano, ali bo postopke, ki jih vodijo proti njemu, še dočakal v sodniški togi. Čaka namreč tako na redno kot izredno oceno svoje službe ter na uvedbo disciplinskega postopka, vmes pa ohranja mirno kri. Ker se ima za povsem običajnega mirnega človeka. V petek si je, kot že več let zapored, z družbo ogledal planiško tekmo, sicer pa smuča, igra skvoš in badminton. Morda mu bodo veščine teh športov prišle prav, zdaj ko bo moral odbiti številne napade nasprotnikov, ki si jih je pridobil zaradi tvitanja.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.