Osebno z Andrejem Ferlincem: Od violine do osemkolesnikov

Patrio je sanjal tudi ponoči. Nizali so se mu argumenti in protiargumenti. Ker včasih zjutraj ni mogel več vseh strniti, jih je začel sredi noči sproti zapisovati. Zanj je bil to grd proces, pa ne zato, ker bi se počutil poraženega. Janez Janša je bil nekoč tudi njegov šef.

Biografija 65-letnega vrhovnega državnega tožilca, ki ima za sabo že skorajda štirideset let tožilskega dela, bo za vedno zaznamovana s primerom Patria. Ko se z njim ni hotela več ukvarjati nekdanja višja državna tožilka Branka Zobec Hrastar, ker za svoje delo kot funkcionarka ni več čutila ne opore ne zaščite države, mu je generalni državni tožilec Zvonko Fišer naložil, naj ga prevzame. S tožilskim kolegom Boštjanom Lamešičem sta se zakopala v 22 tisoč strani dolg spis. Bilo je šest let po tem, ko se je zgodba o Patrii začela. Prejšnji teden se je končala z zastaranjem.

Poklicna pot magistra pravnih znanosti je vseskozi vezana na delo v tožilstvu. Za okrožnega tožilca je bil imenovan istega leta, 1994., kot njegov sedanji šef, le lokaciji njunega dela sta se razlikovali. Ferlinc je delal v Mariboru, Fišer v Novi Gorici. Pred dvanajstimi leti je postal vrhovni državni tožilec, pred tem je vodil mariborsko višje tožilstvo. Na tem mestu je zamenjal kar nekaj generalnih državnih tožilcev in pravosodnih ministrov. Zdaj je del ekipe kazenskega oddelka vrhovnega državnega tožilstva, kjer se ukvarja z gospodarsko kriminaliteto in korupcijo. Sodeluje z uradom za boj proti goljufijam na škodo EU (OLAF), je tudi član odbora Moneyval pri Svetu Evrope. Pred petimi leti je ob dnevu pravosodja prejel medaljo za izjemne delovne uspehe ter prispevke k strokovnemu in znanstvenemu razvoju tožilske službe.

Nesimpatično tožilsko delo

Po opravljenem pravosodnem izpitu se je kot štipendist pravosodja, ki je za svoje diplomsko delo prejel tudi Prešernovo nagrado, potegoval za tožilsko mesto v Ljubljani. Po njegovih besedah posebne konkurence takrat ni bilo, saj se je to delo marsikomu zdelo zelo nesimpatično. Kasneje je bil premeščen v Maribor. Kazensko? Pravi, da ne. Takratni šef Bojan Škrk je pravzaprav poklical njegovo ženo in jo vprašal, kako bi bilo, če bi se preselili v štajersko prestolnico. In so se. Brez razumevanja družine za njegovo delo bi mu bilo tudi pri Patrii, pravi, zelo težko.

Ob prevzemu primera Patria, potem ko je imel za sabo že nekaj odmevnih zadev, kot so Zdenex, Miro Petek in Milica Makoter, je bil do njega skeptičen. Potem je šel večkrat od vrstice do vrstice, po njegovem so se stvari ujele na tem, na čemer je slonela obtožnica. Če bi presodil, pojasnjuje, da ni dovolj trdnih dokazov, bi od pregona odstopil. Pa je ugotovil, da tega ne sme storiti.

Primer Patria je na sodišču trajal 245 ur. V sodni dvorani so se sodnica, tožilstvo in obdolženi srečali 50-krat, zaslišali so 34 prič, celotna dokumentacija je obsegala 22 tisoč strani, od tega šeststo z oznako zaupno. Zato vse tiste, ki ga kritizirajo in diskreditirajo – tako strokovno kot osebno – poziva, naj si spis preberejo. Tudi ustavnim sodnikom ne bi škodilo, če bi ga. Ampak, kot poudarja, vsak organ mora za svojo odločitev sprejeti odgovornost. Primer Patria je glede korupcije po njegovem razgalil spopad različnih pravnih stališč o isti stvari. Korupcija oziroma podkupnina in njena obljuba ni nekaj, kar se sprejme s svečanim poklonom kot pri četvorki. Nazadnje je prevladalo stališče tistega, ki ima moč, da končno odloči, čeprav se je ustavnemu sodišču uspelo izogniti odgovoru na vprašanje, ali je korupcija bila ali je ni bilo.

Nikoli več Patrie

Kot tožilec, ki deluje kultivirano, zadržano in vztrajno - celo Janšev odvetnik Franci Matoz ga je pred štirimi leti označil za nesporno strokovno avtoriteto - si ne želi »nove Patrie«. Okupirala ga je 24 ur na dan, na koncu je vedno tako, da si za svoje odločitve odgovoren sam. Zato poudarja, da je primer Patria, zaradi katerega je sicer doživel veliko pritiskov in etiketiranja, od vseh vpletenih držav pri nas najhitreje dobil sodni epilog. Najhitreje je bila vložena obtožnica, vse tri sodne instance so jo potrdile. Tudi ustavno sodišče ni izreklo oprostilne sodbe, ampak je zadevo vrnilo v novo sojenje.

Čeprav se rad ukvarja s konkretnimi primeri, se veseli, da se bo, upa, da vsaj za nekaj časa, vrnil h kabinetnemu delu. Izzivov ne manjka niti tu, objavljenih ima več kot 180 znanstvenih člankov, med drugim je predaval na Kitajskem. Nikoli ni izračunal, koliko njegovih obtožb je pripeljalo do obsodilne sodbe. Tudi zato, ker bi bilo zelo narobe, če bi z vsemi obtožbami uspel. Cilj tožilskega dela je pravična in zakonita sodba. Zato se, kot poudarja, iz oprostilnih sodb prav tako veliko nauči. Posluša kolege, drugačna mnenja. Ne goji zamer, do nikogar nima sovražnega odnosa. Niti do Janše ne, ki je bil sicer njegov nadrejeni v času osamosvojitvene vojne, ko je deloval v bojnih enotah in ima zaradi tega status vojnega veterana.

Umetnost in/ali pravo

Nikoli se ne bi srečal s Patrio, če bi se po maturi odločil za drugo poklicno pot. Violina je bila njegova velika strast, enako solo petje. Bil je član komornega zbora RTV, in ko je bil na RTV kot tožilec gost v enem izmed intervjujev, so mu zavrteli posnetek njegovega nastopa. Toda ugotovil je, da v glasbi ne bo mogel nikoli dosegati takšnih rezultatov, kot si jih želi. Za uresničitev svojih ambicij pri igranju violine bi moral temu nameniti bistveno več truda, hotel je nastopati solo, orkester ga nikoli ni zanimal. Še danes pa spremlja koncertno življenje, prebira veliko glasbene literature, zanima se za operno umetnost. Igranje violine je prepustil hčeri, ki pa se je kasneje posvetila študiju francoščine in angleščine, druga študiju ekonomije.

Druga njegova ljubezen je morje. Starši so bili proti, ko se je odločal, ali bi bil pomorščak. Na njihovo olajšanje ni bil sprejet na pomorsko šolo. Je pa kot 26-letni vojaški obveznik v vojni mornarici kot asistent druge mornarje učil potapljanja. V JLA z Udbo, ki mu jo podtikajo med služenjem vojske, ni bil, kot zatrjuje, nikoli povezan.

Brez zadovoljstva

Kot tožilcu so mu doslej vsi procesi pomenili izziv. Toda Patria mu ni prinesla niti strokovnega niti osebnega zadovoljstva. Pravi, da mu ni dala nič, vzela pa mu je veliko, predvsem upanje na neki pošten postopek. Zaradi pritiskov in devalviranja celotnega pravosodja. Prepričan je, da se kaj takšnega v tujini ne bi moglo zgoditi. Zato protestnike sprašuje, zakaj niso odšli v Avstrijo, kjer v sodbi avstrijskega vrhovnega sodišča natančno piše, da so bile vloge razdeljene enako, kot izhaja iz naše obtožnice.

Ne dela si nikakršnih utvar, da se Patria ne bo vedno zlorabljala, kadar bo komu to ustrezalo. Tudi v pravni stroki, kjer ga moti, da se je marsikdo postavil v vlogo nekoga, ki presoja z Olimpa in ve vse, drugi pa ničesar. Prepričan je, da sam nikoli tako ne ravna, zato bi tudi od drugih pričakoval veliko več samonadzora in rezerviranosti pri ocenah. Toda kljub temu bi vsakemu, če bi ga srečal, dal roko. Najbrž celo tistim, ki so se enkrat spomnili, da gre pri finskih oklepnikih za posel z biomaso. V končni besedi pa je tožilstvo predstavilo stališče, da je bila domnevna formula razdelitve dobička od biomase zapisana hkrati ob omembi 30-milimetrskega topa, 120-milimetrskega dvocevnega minometa in 12,7-milimetrskega avtomatskega mitraljeza.