Osebno z Andrejem Gnezdo: Varuh javnega interesa, ne kapitala

Diplomirani filozof in teolog je motor nevladnega nasprotovanja razvpitim prostotrgovinskim sporazumom TTIP, CETA in TISA. Gre za neenak boj bibličnih razsežnosti: na eni strani korporacije, katerih letni prihodki presegajo proračune držav, na drugi brezposelni aktivist.

Nekje konec leta 2013, pripoveduje, so pri Umanoteri, nevladni okoljski organizaciji, ki je pred dnevi praznovala dvajseto obletnico delovanja, v tujem tisku opazili prve članke o prostotrgovinskih sporazumih TTIP, CETA in TISA. Slovenski mediji tedaj o njih še niso poročali, slovenski politiki jih niso omenjali, o njih ni bilo v tukajšnjih logih takrat še nikakršne diskusije.

Po večmesečnem temeljitem proučevanju tujih virov so maja lani sklicali prvo tiskovno konferenco, posvečeno sporazumom, na kateri pa novinarjev ni bilo niti za prste ene roke. Šele oktobra, ob prvem vseevropskem protestu, ki je pod geslom Obveščamo, protestiramo, zahtevamo! potekal tudi v Ljubljani, jim je uspel medijski preboj, ki je vsaj delno prekinil zlovešči molk. Takrat se je nekaj sto demonstrantov zbralo na Prešernovem trgu in se mimo predstavništva evropske komisije na Bregu mirno sprehodilo do parlamenta. »Dober teden zatem,« dodaja sogovornik, »je iz parlamenta na gospodarsko ministrstvo poromala zahteva za pojasnilo, kaj se pravzaprav dogaja.«

Kljub zaskrbljenosti, bojazni in strahovom, ki jih sporazumi odtlej porajajo v javnosti, pa o kaki mrzlični dejavnosti slovenske politične elite v zvezi z njimi niti dandanes ne moremo govoriti. Nasprotno, slovenska uradna politika tudi tu boleha za (bolj kot ne kroničnim) pomanjkanjem stališč. Konkretno: državni zbor, ali natančneje, njegova odbora za EU in za gospodarstvo sta o sporazumih doslej razpravljala enkrat samkrat.

EU v službi korporacij

Sogovornik, ki bo zdaj zdaj dopolnil trideset let, je najaktivnejši član, po svoje pa tudi obraz Koalicije proti tajnim sporazumom, ki je kaj pisana druščina, saj v njej najdemo tako politične stranke (na primer Združeno levico in Piratsko stranko), sindikate (Semoličevo Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije), najrazličnejša društva, vstajniška gibanja in iniciative (denimo skupino Kazenska ovadba) kakor tudi verske skupnosti (Čezvesoljsko zombi cerkev blaženega zvonjenja).

Po njegovih besedah je »osrednji cilj vseh treh sporazumov« – Čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva (TTIP), ki ga sklepata EU in ZDA, Celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma (CETA), ki ga sklepata EU in Kanada, in multilateralnega Sporazuma o trgovini s storitvami (TISA) – »kako bi večji postali še večji oziroma kako bi tisto malo, kar 99 odstotkov prebivalstva še ima, prešlo v roke enega odstotka. Evropska unija z njimi streže zgolj največjim korporacijam, nikakor ne vsemu gospodarstvu«. Pri vsem skupaj ga najbolj boli, dodaja, »da Unija, ki naj bi vendarle temeljila na vrednotah francoske revolucije, skrbela za blaginjo državljanov, za varovanje in ohranjanje okolja itn., s sporazumi dejansko postaja servis zgornjega odstotka najpremožnejših«.

Otroštvo v graščini

Sogovornik, oče šestletnega Jaše, je odraščal v graščini Pogonik pri Litiji, na obsežnem posestvu, ki ga je praded Franc kupil med drugo svetovno vojno. Vendar družina nikoli ni kmetovala, nasprotno, zemljo je oddajala v najem okoliškim kmetom, njeni člani pa so hodili v službo. »Živeli smo življenje average middle class working people family,« pripomni. Svojevrstna ironija je, da sestra Špela opravlja delo, ki je enako globalizirano kot prostotrgovinski sporazumi, ki jim sam nasprotuje: kot diplomirana anglistka za neko britansko pisarno iz Slovenije po skypu zagotavlja podporo strankam v Veliki Britaniji.

Gimnazijo je obiskoval na Šubičevi v Ljubljani, odločitev, da poleg filozofije študira tudi teologijo, pa, kot pravi, ni bila versko motivirana (tudi duhovniški stan ga nikoli ni mikal), ampak predvsem izraz želje po pridobitvi čim širšega znanja. Diplomiral je leta 2012 z nalogo Albert Schweitzer: mistično in etika, nato se je posvetil okoljskemu aktivizmu. Kot prostovoljec je v Litiji koordiniral akcijo Očistimo Slovenijo, pri Umanoteri zbiral podpise za zeleni razvojni preboj itn., dokler se pri tej organizaciji ni zaposlil.

Pred dvema letoma je podal uničujočo kritiko projekta osrednje slovenske sežigalnice, ki naj bi jo zgradili sredi prestolnice, v moščanski toplarni. Ne samo da je sežiganje najdražji način ravnanja z odpadki, je dokazoval, ampak Slovenija že leta 2013, ko je šele dobro začela z ločevanjem, ni »proizvedla« dovolj odpadkov, da bi sežigalnica obratovala rentabilno, zaradi česar bi jih bilo treba uvažati iz tujine. Njegov sklep je bil zato nadvse preprost: »Gradimo nekaj, česar ne potrebujemo.« Projekt sežigalnice so kasneje dejansko opustili.

Nižanje standardov in pravic

Čezatlantski prostotrgovinski sporazum med EU in ZDA (TTIP) bi resda ustvaril največje prostotrgovinsko območje na svetu, kot navajajo njegovi zagovorniki, toda njegova uveljavitev bi pomenila hudo znižanje standardov in pravic, ki so bili v Evropi izbojevani v dolgih desetletjih, zato ga velja zavrniti, pojasnjuje sogovornik. Obstaja realna bojazen, da bo TTIP prek tako imenovanega regulativnega sodelovanja, katerega ideja je približevanje ameriške in evropske zakonodaje, močno znižal standarde v Evropi. Konkretno: »V kozmetični industriji EU je prepovedanih 1400 snovi, v ZDA zgolj enajst. V kmetijstvu smejo v ZDA še vedno uporabljati 80 pesticidov, ki so v Evropi že prepovedani. V ZDA je dovoljenih skoraj 4000 prehranskih dodatkov, v Evropi samo 300. V Ameriki je še vedno dovoljena uporaba azbesta, kar le potrjuje, kako nazadnjaška je njihova zakonodaja,« dokazuje.

Vrh tega TTIP vsebuje mehanizem za arbitražno reševanje sporov (ISDS), ki »korporacijam omogoča, da tožijo države, če te sprejmejo zakon, ki ni skladen z njihovimi investicijskimi interesi. Phillip Morris, denimo, je vložil tožbo proti Avstraliji, ker je sprejela napredno tobačno zakonodajo«.

Evropska komisija, ki se pogaja v imenu 28 članic EU, je pred časom sicer pripravila javni posvet o mehanizmu ISDS in prejela kar 150 tisoč odzivov, veliko večino negativnih, a ga še kar tlači v sporazum, dodaja. Poleg tega so nasprotniki sporazumov TTIP in CETA sprožili evropsko državljansko pobudo in zbrali že 2,2 milijona podpisov, kar je dvakrat več od zahtevanega števila, vendar je evropska komisija zavrnila registracijo pobude, o čemer zdaj poteka spor pred evropskim sodiščem. Medtem ko se pogajanja nadaljujejo v tajnosti, dokumenti pa niso dostopni niti najvišjim izvoljenim predstavnikom, neodvisne raziskave ugotavljajo, da bodo učinki sporazuma TTIP za državljane negativni. »Po študiji nekega avstrijskega inštituta naj bi v desetletju po uveljavitvi sporazuma v EU izgubilo delo od 400 tisoč do milijona ljudi, po neki drugi študiji pa 600 tisoč. Vrh tega kar dve študiji Slovenijo navajata kot največjo oziroma drugo največjo poraženko sporazuma TTIP.«

Kljub naravnost alarmantnim analizam večina slovenske politike o sporazumih molči ali jih, kot Janševa SDS, celo odkrito podpira. Na brezbrižen odnos do usodnih vprašanj kaže tudi dejstvo, da je naš sogovornik že nekaj tednov na zavodu zaposlovanje, ker se je financiranje projekta, v okviru katerega je bil zaposlen pri Umanoteri, izteklo. Zdaj upa, da bo pridobil sredstva katere od tujih fundacij, kar bi mu omogočilo nadaljnje spremljanje problematike prostotrgovinskih sporazumov, pri čemer bi s pridom izkoristil znanje in izkušnje, ki si jih je pridobil doslej.