Osebno z Barico Blenkuš: Igralka, ki verjame, da je vsak človek poln talentov

Po petindvajsetih letih zapira svojo dramsko šolo, se posveča coaching in terapevtski praksi in čaka na nove izzive. »Namenoma ne bom sedela v svojem običajnem coaching stolu,« reče in sede na večjo zofo, namenjeno njenim strankam, ki jim v lični pisarnici na Komenskega ulici pomaga premagovati poslovne izzive in krize.

Ob steni pomirjajočo svetlobo oddajata dve svetilki, veliko okno in mali kuhinjski del pa zakrivajo težki rdeči zastori – podobni kot v gledališču.

»Ne zamerite, najbrž brez solz ne bom zmogla pogovora o dramski šoli. Zelo sem žalostna, da jo moram zapreti,« odkrito prizna. Navsezadnje je bil to njen prvi življenjski projekt, ki se ga je lotila stara komaj 24 let. Takrat so ji rekli, pa kaj boš tako mlada odpirala šolo, jo boš potem pri petdesetih, ko boš končala kariero igralke. Zdaj jo pri skoraj petdesetih zapira.

Toda Barica Blenkuš je od nekdaj živela v nekako obrnjenem vrstnem redu. Namesto da bi po končanem študiju igre ostala v Parizu, kjer bi se še dolga leta verjetno morala preživljati z delom za točilnim pultom, se je vrnila v Ljubljano in postala igralka, najbolj znana po vlogi natakarice Zofke v nanizanki TV Dober dan. Potem je postala mama – pri 42 letih. Pred sedmimi leti je kot samska oseba posvojila deklico iz Moskve.

Podedovana podjetniška žilica

Ni sprejela tega, da bi bil neuspel poskus na sprejemnih izpitih na AGRFT zanjo frustracija vse življenje. Horizonte igralskega poklica je odkrivala na eni od sedemdesetih zasebnih igralskih šol v Parizu in tako z distance uzrla pomanjkljivosti slovenskega prostora. Domov se je vrnila s precej jasnim ciljem: ustvariti svoje zasebno gledališče in igralsko šolo. »Vedela sem, da se me bodo zato, ker sem študirala v Parizu, naši teatri prej izogibali, kot pa mi odprli vrata. Pa tudi tip, da bi hodila na kave z režiserji in se ponujala za vloge, nisem bila.« S kolegico Simono Pinter sta začeli poučevati dramsko igro in v Delu objavili oglas, da vpis v šolo poteka tri dni. Dva dni sta zaman sedeli in čakali na kandidate. Tretji dan pa so se učenci usuli. Vpisali sta jih šestdeset. Dvesto petdeset jih ni imelo te sreče.

V njej se je prebudila podjetniška žilica, ki jo je bržkone podedovala po očetu, Lojzetu Blenkušu, nekdanjem predsedniku uprave Petrola, ali pa morda po pradedu po materini strani, Ivanu Savniku, ki je vodil svoje podjetje in bil pred drugo svetovno vojno med najbogatejšimi Slovenci. Šola je krenila na uspešno pot in v devetdesetih doživljala zlato obdobje, čeprav je dobila vmes tudi kakšno grozilno pismo, češ, kaj pa se greš, ti, smrklja. Misli, da ve, kdo ji ga je poslal ...

Da ji slovo od šole ne bi bilo pretežko, nanj gleda z distance. »Predstavljam si, da sem stara osemdeset let in da me nekdo vpraša, kaj vse sem v življenju počela. Rečem, da sem petindvajset let vodila dramsko šolo, naslednjih 25 svetovalnico, zadnjih 25 pa ... Čutim, da sem še mlada in da imam energijo za nove, drugačne izzive.«

Spremembe so edina stalnica

Kaj boš pa zdaj, jo sprašujejo tisti, ki niso poučeni, da je vzporedno z dramsko šolo enako uspešno vodila svetovalno prakso Svetilnik, od katere zadnjih petnajst let živi. Vmes je na angleški poslovni šoli magistrirala iz svetovanja podjetjem pri spremembah. Študij je temeljil na gestalt psihoterapiji. Kasneje je na Inštitutu za integrativno psihoterapijo in svetovanje dokončala še študij transakcijske analize. Danes čuti, da je zrel in izkušen coach.

Njene stranke so v večini vodje uprav, izvršni direktorji, direktorji sektorjev, menedžerji – od farmacevtskih družb, živilske industrije, trgovskih verig, do oglaševalskih agencij. Na njeni spletni strani so med referencami zapisani Mercator, Droga Kolinska, ImeldaOgilvy, Lek, Arih, URI Soča ...

Do stika z realnostjo

»Gre za ljudi, ki so v podjetju na najbolj izpostavljenih položajih. Pomagam jim pri razvijanju vodstvenih veščin, suverenem nastopanju, doseganju ravnotežja med delom in prostim časom, ponujam podporo timu v času ključnih sprememb – med prevzemi, združitvami, reorganizacijami, odpuščanjem ... Sprejeti moramo to, da so spremembe danes stalnica.«

Pogosto z vodilnimi kadri razvija preživetvene strategije, saj so delovne obremenitve postale nerazumno velike. Ob tem le pomislek, kaj pa preživetvene strategije delavcev? Direktor njih najbrž ne pošlje na coaching, čeprav bi ga morda bolj potrebovali. Vse bolj se dozdeva, da vodstveni kadri niso v stiku z realnostjo sveta, ki jih obdaja. »Ta občutek je pogosto pravilen,« na naše razmišljanje brez obotavljanja doda. »Včasih so tako osredotočeni na abstraktnosti in številke, da, verjamem, nehote pozabijo na ljudi, ki v kapilarah sistema delajo to, kar je primarno poslanstvo podjetja.«

Jim lahko torej ona pomaga nazaj do stika z realnostjo? »Lahko jim pomagam, če sami prepoznajo to kot težavo. Če pa nečesa nočejo videti, jih noben coach ne bo prepričal, da bodo večkrat obiskali delavce v proizvodnji.« Pri svojemu poslu se z umazanimi ozadji ne ukvarja. »Naučila sem se usmerjati čas in energijo v stvari, na katere imam dejansko vpliv.«

Odmik od igre

Tudi sama je že sedela na drugi strani in psihoterapevtu govorila o svojih tegobah. Hotela je premagati nekatere svoje težave, med drugim si je želela priti na jasno, zakaj jo je igra tako obsedla. In ugotovila, da ji je godila pozornost. Bližje k sebi je prihajala, bolj se je odmikala od igre in več energije začela posvečati svetovanju.

Kljub temu se ima še vedno za igralko. »To nikoli nisem nehala biti. Verjamem pa, da je vsak človek poln talentov, ki jih lahko razvije v različnih obdobjih življenja. Pri tem je pomembno zavedanje, da s tem ne izgubljaš kredibilnosti na enem ali drugem področju. Lahko si komik in župan hkrati in oboje delaš dobro. To mi je vedno vlivalo samozavest, da lahko opravljam več poklicev.« Smo že omenili, da je vmes poučevala francoščino na univerzi za tretje življenjsko obdobje?

S Fato do scenarija

V retrospektivi deluje, kot bi ji vse šlo po načrtu in ravno tako, kot je moralo biti. A pravi, da nikoli ni imela kakšnih planov. »Vedno sem bila v stiku s sabo. Zdaj z leti še toliko bolj.« Misli, da bi še kje zaigrala, ni opustila. Morda v filmu. S prijateljico »Fato«, Lucijo Ćirović, se občasno poigravata z idejo, da bi napisali scenarij. Še prej pa bi se rada lotila pisanja knjige, ki bi ljudi vabila k samorefleksiji in osebnostni rasti.